Jedro

Delodajalec mora v programu prenehanja delovnih razmerij, kot eni od metod finančne reorganizacije, izrecno predvideti tudi delovna mesta, ki se ukinjajo, delovno razmerje pa lahko preneha le delavcem na teh delovnih mestih.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da je v isto kategorijo uvrstila tiste delavce, ki jih je mogoče razporejati v skladu z zakonom, saj ne gre za postopek določanja trajno presežnih delavcev v skladu z ZDR, temveč za postopek v skladu z 51. členom ZPPSL. Primerjava tožnika z drugimi delavci na "podobnih" delovnih mestih je predvidena le v primeru določanja trajno presežnih delavcev, ne pa v primeru po 51. členu ZPPSL. Obeh postopkov ni mogoče mešati in uporabljati nekaterih določb iz postopka po ZPPSL, drugih pa iz postopka po ZDR (z dodatnim upoštevanjem določb kolektivnih pogodb).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonita razveljavilo nedatirani ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika in dopis komisije za vloge in pritožbe z dne 1.9.2000. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 9.8.2000 in da mu delovno razmerje pri toženi stranki še naprej traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga razporedi k opravljanju nalog, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma nalog, ki ustrezajo stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, mu za obdobje, ko ni delal, vpiše delovno dobo v delovno knjižico in za isto obdobje obračuna in izplača pripadajočo plačo v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva mesečne zapadlosti posamezne plače do plačila in sicer po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, vse v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožniku nezakonito in ni bilo v skladu z 51. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93 - 52/99) ter, da lahko v okviru finančne reorganizacije preneha delovno razmerje le tistemu številu delavcev in na tistih delovnih mestih, ki so navedena v programu. Tožena stranka je v načrt finančne reorganizacije vstavila tudi program prenehanja delovnih razmerij, zato je ravnala procesno pravilno ter v skladu z zakonom. Iz programa je razvidno število delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, delovna mesta, ki se ukinjajo, roki prenehanja delovnega razmerja za vsako od delovnih mest ter kriteriji za določitev delavcev. Skupno število delavcev, ki naj bi jim prenehalo delovno razmerje v proizvodnji, kjer je delal tudi tožnik, je bilo 15. Delovno mesto tožnika "delo na obdelavi" pa je bilo primerljivo z drugimi podobnimi delovnimi mesti v proizvodnji, za katera se je zahtevala ista stopnja izobrazbe in delovne izkušenje, kot se je to zahtevalo za tožnika. Takšna so bila dela na delovnih mestih "preoblikovalec", za katera se je prav tako zahtevala IV. stopnja izobrazbe in eno leto delovnih izkušenj. Kot je izpovedala priča J. V., je naziv preoblikovalec splošni naziv in se pod tem nazivom lahko najdejo različna delovna mesta. To pomeni, da so lahko v oddelku profilarne vsi delavci preoblikovalci, ki pa opravljajo različna dela na obdelavi, sestavi ali razrezu in imajo posamezna delovna mesta različne nazive. Pri določanju, katerim delavcem bo prenehalo delovno razmerje, so se v isto kategorijo torej uvrstili tisti delavci, ki bi jih bilo mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje in ugotavlja, da v pritožbi konkretno navedeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, ob reševanju pritožbe iz razlogov po uradni dolžnosti (v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP) pa ugotavlja, da tudi ti razlogi niso podani.

Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika temelji na določbi 51. člena ZPPSL, ki kot eno od metod finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave predvideva tudi zmanjšanje števila zaposlenih delavcev. Pri tem je v 1. odst. 51. člena ZPPSL določeno, da mora program prenehanja delovnih razmerij vsebovati število delavcev, ki jim zaradi finančne reorganizacije preneha delovno razmerje, delovna mesta, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo ter rok za prenehanje delovnega razmerja za vsako od delovnih mest iz prejšnje točke. Isti člen v 4. odst. določa, da ob pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu in ki opravljajo dela na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo, v naslednjem odstavku pa zakon predvideva tudi kriterije, ki se pri tem upoštevajo. Že iz te opredelitve in tudi namena prisilne poravnave ter v temu okviru finančne reorganizacije, je jasno, da je izhodišče in osnova tega postopka opredelitev delovnih mest, ki se ukinjajo in prenehanje delovnih razmerij delavcev, ki opravljajo delo prav na teh delovnih mestih. To pomeni, da mora delodajalec v programu prenehanja delovnih razmerij, kot eni od metod finančne reorganizacije, izrecno predvideti tudi delovna mesta, ki se ukinjajo, delovno razmerje pa lahko preneha delavcem le na teh delovnih mestih, in ne na drugih.

V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da v programu prenehanja delovnih razmerij sploh ni bila predvidena ukinitev delovnega mesta, na katerem je delal tožnik. Predvideno je bilo le prenehanje delovnega razmerja na delovnem mestu preoblikovalec, to pa ni delovno mesto, na katerega je bil razporejen tožnik. Za delovno mesto "dela na obdelavi", na katerega je bil razporejen tožnik, ni bilo predvideno prenehanje delovnega razmerja, to delovno mesto pa se po sistemizaciji delovnih mest tožene stranke očitno tudi razlikuje od delovnega mesta preoblikovalec. Delovno mesto "dela na obdelavi" ima (kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje) šifro 0346, delovno mesto preoblikovalec pa niti ni eno delovno mesto, saj iz sistemizacije delovnih mest izhaja, da pri toženi stranki obstajata delovni mesti preoblikovalec I (s šifro 0361) in preoblikovalec II (s šifro 0362), pri čemer so tudi zahteve za ti dve delovni mesti različne.

Navedbe tožene stranke o tem, da naj bi šlo za isto oziroma podobno delovno mesto so neprepričljive in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tako je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je na delovna mesta "dela na obdelavi" razvrščala vse delavce, ki so se ukvarjali z obdelavo materialov, ožji opis tega delovnega mesta pa naj bil preoblikovalec. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 19.2.2001 je navedla, da gre pri preoblikovalcu za neko vrsto podizvedbe in za podrazporeditev del na obdelavi, v pripravljalni vlogi z dne 12.3.2001 pa je trdila nekoliko drugače, in sicer, da je potrebno preoblikovalce razlagati smiselno skupaj z delovnim mestom dela na obdelavi. V pritožbi trdi spet drugače. Tožena stranka je torej svoje navedbe nekoliko spreminjala, te navedbe pa so tudi v nasprotju z izpovedjo J. V., vodjo proizvodnje pri toženi stranki, ki je izpovedal ravno obratno in sicer, da je naziv preoblikovalec splošen naziv in da se pod tem nazivom lahko najdejo različna delovna mesta. Sicer pa navedena priča niti ni vedel točno izpovedati ali imajo sistemizirano delovno mesto preoblikovalca in kdo bi bil zaposlen na tem delovnem mestu, vedel pa je povedati, da je na delovnem mestu "dela na obdelavi" zaposlen le en delavec in sicer B. P. Navedbe tožene stranke so torej v nasprotju z izpovedjo priče tožene stranke, ki tudi ni bila prepričljiva, kot dodatno izhaja iz ocenjevalnih list v spisu, pa na delovno mesto "dela na obdelavi" ni bil razporejen le B. P., temveč še najmanj trije delavci, ki jih je tožena stranka ocenjevala. Nobeden od izvedenih dokazov, zlasti pa sistemizacija delovnih mest in aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 25.11.1997, ni potrdil navedb tožene stranke. Iz izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka zakonito izvedla postopek prenehanja delovnega razmerja tožnika, saj ni imela zakonske podlage za to, da je izven okvira programa določila tožnika za delavca, ki mu preneha delovno razmerje.

V pritožbi se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je v isto kategorijo uvrstila tiste delavce, ki jih je mogoče razporejati v skladu z zakonom, saj v konkretni zadevi ne gre za postopek določanja trajno presežnih delavcev v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93), temveč za postopek v skladu z 51. členom ZPPSL. Tudi sicer pa tožena stranka ni izkazala niti tega, da bi medsebojno primerjala delavce na delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Iz programa prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije izhaja, naj bi prenehalo delovno razmerje 4 preoblikovalcem, v nasprotju s tem pa je v spis vložila ocenjevalne liste za 4 delavce na delovnih mestih "dela na obdelavi". Gre za delavce na drugih delovnih mestih, tožena stranka pa z ničemer ni izkazala, katere delavce bi bilo sploh mogoče medsebojno prerazporejati. Glede na to bi bili njeni ugovori neutemeljeni tudi v primeru, če bi sicer izvajala postopek določanja trajno presežnih delavcev v skladu z ZDR, kar pa (kot navedeno) niti ni bil primer. Primerjava tožnika z drugimi delavci na "podobnih" delovnih mestih je predvidena le v primeru določanja trajno presežnih delavcev, ne pa v primeru po 51. členu ZPPSL. Obeh postopkov ni mogoče mešati in uporabljati nekaterih določb iz postopka po ZPPSL, drugih pa iz postopka po ZDR (z dodatnim upoštevanjem določb kolektivnih pogodb).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, sicer pa gre v konkretnem primeru tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja - v takšnem sporu pa trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Iz tega aspekta je ustrezno že postopanje pooblaščenca tožene stranke, ki v pritožbi priglaša stroške pritožbe.