Jedro

Tožniku pripada dogovorjeno nadomestilo zaradi konkurenčne klavzule tudi v primeru, ko ni izkazal priložnosti za dejansko konkuriranje, ker je tožena stranka edini proizvajalec določenih proizvodov v državi, saj se je s pogodbo vnaprej zavezal, da ne bo konkurenčno deloval, kar pa je odločilen razlog, zaradi katerega je upravičen do vtoževanega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu v 3. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe dopusti (1. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 325.950,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1994 dalje do plačila, v roku 8 dni (2. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo iz naslova konkurenčne klavzule v znesku 1.589.008,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1994 dalje do plačila, v roku 8 dni (3. tč. izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 76.793,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni (4. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu odločitve o nadomestilu zaradi konkurenčne klavzule (v 3. tč. izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Navaja, da določbe pogodbe o zaposlitvi tožniku sicer prepovedujejo opravljanje določenih dejavnosti, vendar pod tremi pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, predvsem pa pogoj, da bi ji opravljanje konkurenčne dejavnosti lahko škodovalo. Ker je edini gospodarski subjekt v državi, ki proizvaja določene vrste proizvodv, ni mogoče, da bi ji morebitna nova tožnikova zaposlitev kakorkoli poslovno škodovala oz. konkurirala. Nadalje je mnenja, da je le dejansko omejevanje svobode zaposlitve razlog, ki bi jo zavezal k plačilu ustreznega nadomestila, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da zahtevek za plačilo nadomestila zaradi konkurenčne klavzule zavrne, tožniku pa naloži povrnitev sorazmernega dela stroškov postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je povsem nepomembno dejstvo, ali je tožena stranka edini gospodarski subjekt, ki proizvaja določene proizvode, saj je prav obravnavana določba iz pogodbe o zaposlitvi toženi stranki zagotovila, da ni dobila konkurence. Meni, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Izpodbijana odločitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da tožnik v skladu z 2. odst. 3. čl. pogodbe o zaposlitvi določen čas po prenehanju delovnega razmerja ni smel opravljati del, sklepati poslov, ustanavljati podjetij in izvajati drugih dejavnosti, če bi to sodilo v njegovo prejšnje delovno področje in bilo v zvezi z dejavnostjo tožene stranke, s čimer bi ji lahko škodoval ali konkuriral. Na drugi strani pa se je tožena stranka v skladu z 4. in nadaljnjim odstavkom navedenega pogodbenega določila zavezala, da bo tožniku zaradi zmanjšane zmožnosti pridobivanja dohodka izplačala določeno nadomestilo v enkratnem znesku. Z navedeno pogodbeno vsebino sta se pogodbeni stranki v skladu s 4. odst. 7. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) posebej dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v času in po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj, pridobljenih z delom tožnika pri toženi stranki. Pri takšnem dogovoru je šlo tako za tožnikovo vnaprejšnjo in za določeno obdobje tudi po njegovem prenehanju delovnega razmerja pogodbeno odpoved konkuriranja, zaradi česar je povsem nepomembno dejstvo, ali bi morebitna tožnikova kasnejša dejavnost kakorkoli lahko škodovala toženi stranki, saj je ta edini proizvajalec določenih proizvodov v državi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pripada tožniku dogovorjeno nadomestilo plače tudi v primeru, ko ni izkazal priložnosti za dejansko konkuriranje, saj se je z pogodbeno določeno konkurenčno klavzulo zavezal, da ne bo konkurenčno deloval. To pa je odločilen razlog, zaradi katerega je tožnik upravičen do vtoževanega zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je naložilo toženi stranki, da tožniku plača določen znesek, kot nadomestilo zaradi dogovorjene konkurenčne klavzule.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP).