Jedro

Bistvo pravice do pokojnine je pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Nedvomno so delavci in delodajalci dolžni plačevati prispevke tudi od plačila za delo preko polnega delovnega časa. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih časovnih obdobjih različno določali zgornjo omejitev dovoljenih ur dela preko polnega delovnega časa, plačila zanje pa so se na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštevala v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu.

Tožnica je zatrjevala in dokazala obstoj odločilnih dejstev, torej, da je v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa, in da se je to delo po takratnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj, saj v nasprotnem primeru za tako delo niti ne bi dobila plačila niti ne bi bili plačani prispevki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2016 in št. ... z dne 30. 5. 2016 se odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2016 in št. ... z dne 30. 5. 2016 ter da se tožnici prizna višja pokojnina.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da se počuti prizadeta in oškodovana, saj je bilo njeno delo v času od leta 1977 pa do leta 1985 opravljeno kot posebni delovni pogoj zaradi izjemnih, kratkotrajnih in nepredvidljivih okoliščin. Kot knjigovodja OD in kasneje kot finančni knjigovodja je bila vezana na določene roke glede izplačila OD in glede oddaje bilanc na takrat SDK. Vendar pa je bilo v primeru, če je kakšno delo prišlo nepričakovano, nepredvidljivo in izjemno, potrebno tako delo opraviti v najkrajšem času. Od finančnega direktorja je dobila nalog, da mora delo opraviti preko polnega delovnega časa, saj bi v nasprotnem primeru sledile sankcije. Kot primer navaja obračun in izplačilo akontacij na osebne dohodke delavcev iz bivših republik Jugoslavije, ki so odhajali na daljši dopust. Seznam takih delavcev je dobila en dan pred izvršenim izplačilom, istočasno pa je tudi dobila nalog za delo preko polnega delovnega časa. Finančni direktor je s tem v zvezi podal pisno izjavo, da je bilo včasih potrebno opraviti tudi nadurno delo, in sicer zaradi izjemnih in nepričakovanih okoliščin. Podjetje je bilo namreč zainteresirano, da obdrži delovno silo, saj je tedaj v stroki primanjkovalo strokovnih delavcev (mesarjev). Če bi delavci začeli zapuščati podjetje, bi prišlo do zastojev v proizvodnji in po mesnicah, kar bi povzročilo veliko gospodarsko škodo. Težave glede nadurnega dela tudi ni bilo mogoče rešiti z ustreznimi prerazporeditvami, saj je bilo tedaj v računovodstvu malo delavcev z ustrezno izobrazbo in je že vsak od teh delavcev opravljal delo, za katero je bil usposobljen. Nadure so bile torej nujne in od teh nadur so bili tudi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Je pa glede vprašanja, ali je tožnica opravljala nadure, za katere je dobila plačilo, ki ga je potrebno upoštevati pri odmeri pokojnine, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 12. 10. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 30. 5. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do predčasne pokojnine v znesku 624,94 EUR na mesec od 1. 6. 2016 dalje.

6. V zadevi je sporna odmera pokojnine. Tožnica namreč uveljavlja, da se pri odmeri pokojnine upošteva tudi plačo, ki jo je dobila za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz obrazložitve prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 30. 5. 2016 je v zadevi sporno upoštevanje plač za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1977 do 1979 in za leto 1985. Tožena stranka se pri tem sklicuje na potrdilo podjetja A. d. d., v stečaju z dne 28. 9. 2015, iz katerega izhaja, da je tožnica v letu 1977 delala delo knjigovodje OD ter v letih 1978, 1979 in 1985 delo finančnega knjigovodje. V letu 1977 je opravila 215 ur nadurnega dela, v letu 1978 308 ur nadurnega dela, v letu 1979 160 ur nadurnega dela ter v letu 1985 8 ur nadurnega dela.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v tretjem odstavku 400. člena določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)3, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 4. 1992 do uveljavitve tega zakona (ZPIZ-2) se pri izračunu pokojninske osnove upošteva največ za toliko ur dela preko polnega delovnega časa, kolikor je dovoljeno po predpisih o delovnih razmerjih in pod pogojem, da so od nje plačani prispevki.

8. Navedena določba torej odkazuje na uporabo predpisov, ki so veljali v spornem obdobju. Od leta 1974 do leta 1985 je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju: ZMRDZD)4, ki je začel veljati 18. 5. 1974. S 7. 1. 1978 pa je začel veljati Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR/77)5, ki je v 79. členu uredil primere, ko se je lahko uvedlo delo preko polnega delovnega časa, in sicer le v primerih nastopa izjemnih, nepredvidljivih in kratkotrajnih okoliščin. Če je bilo to delo uvedeno izjemoma in za omejeno obdobje, se je po drugem odstavku 79. člena štelo kot poseben delovni pogoj. Nadurno delo je bilo tudi časovno omejeno, in sicer na 12 ur na teden, s spremembami ZDR, ki so stopile v veljavo z 31. 7. 19826 pa je bila določena omejitev nadurnega dela na največ 30 ur na mesec.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica opravljala nadurno delo in da je bilo to delo tudi plačano. Tožnica je pripravljala obračune plač, oddajala bilance na SDK, pripravljala občasne bilance za potrebe vodstva podjetja. Iz obrazložitve sodbe nadalje izhaja, da je zaslišana priča, takratni finančni direktor, pojasnil, da je bilo občasno nujno delati nadure, tudi zaradi normalnega obratovanja oziroma poslovanja podjetja. Podjetje je vsak mesec dalo podatke za SDK in če se je zatikalo, je bilo potrebno delati nadure. Nadure je odrejal finančni direktor (torej priča). Tožnica je bila finančni knjigovodja za ... proizvodnjo. Nadure pa so se odrejale le takrat, ko je bilo res potrebno.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da ni šlo za izjemno, nepredvidljivo delo, ki ga ne bi bilo mogoče drugače organizirati in da zato tega dela ni mogoče upoštevati kot poseben delovni pogoj in s tem torej niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se plačilo za to delo upošteva pri odmeri pokojnine. Po stališču pritožbenega sodišča pa je zadevo potrebno presojati glede na status, ki ga je tedaj imela tožnica. Nadrejeni (finančni direktor) ji je odredil delo preko polnega delovnega časa, ko je on, ne pa delavka, ocenil, da so nastopili razlogi, zaradi katerih je bilo potrebno neko delo nujno opraviti. Tožnica je zaradi pretečih sankcij tako delo tudi opravila. Za to delo je dobila plačilo in od tega dela so bili tudi plačani prispevki. Delo je bilo odrejeno upoštevaje tedanje pravilnike, ki jih je tožnica tudi priložila v dokazne namene (priloga A/3, A/4, A/5, A/6, A/7, A/8, A/9, A/10). Tudi iz navedenih internih predpisov izhaja, da je bilo v podjetju možno uvesti nadurno delo. Ali je bilo nadurno delo pravilno odrejeno, pa za navedeno ne more nositi odgovornosti tožnica, temveč delodajalec. Kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi7 je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Nedvomno so delavci in delodajalci dolžni plačevati prispevke tudi od plačila za delo preko polnega delovnega časa. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih časovnih obdobjih različno določali zgornjo omejitev dovoljenih ur dela preko polnega delovnega časa, plačila zanje pa so se na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštevala v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu. Vrhovno sodišče se sklicuje tudi na sodno prakso sodišča EU8, ki je odločilo, da ima delavec na podlagi plačila prispevkov pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezne dajatve.

11. Tožnica je zatrjevala in dokazala obstoj odločilnih dejstev, torej, da je v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa in da se je to delo po takratnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj, saj v nasprotnem primeru za tako delo niti ne bi dobila plačila niti ne bi bili plačani prispevki.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2016 in št. ... z dne 30. 5. 2016 ter na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo ob upoštevanju materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča (drugi odstavek 82. člena ZDSS-1) po izvedenem dokaznem postopku tožnici ponovno odmerila pokojnino z upoštevanjem plačila za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v letih 1977, 1978, 1979 in 1985. 1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 4 Ur. l. SRS, št. 18/74 s spremembami. 5 Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami. 6 Ur. l. SRS, št. 27/82. 7 VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017. 8 C-160/96.