Jedro

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za neposredno zaslišanje sodne izvedenke za ekonomijo zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni založil predujma za stroške zaslišanja izvedenke ter da njeno zaslišanje glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev mnenja ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni predlog za zaslišanje sodne izvedenke se je nanašal na ugotovitve, ki so za rešitev spora odločilne (tj. na način izračuna tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur in stroškov prevoza na delo in z dela), zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za njegovo zavrnitev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (tj. ugodilni del I. točke, ugodilni del II. točke, III., IV. in V. točka izreka sodbe) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni obračuna dodatek k plači za nadurno delo za mesece od aprila 2008 do februarja 2009 v skupnem znesku 6.749,66 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2010 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka sodbe). V presežku (tj. za zakonske zamudne obresti od mesečnih neto zneskov od 15. dne v mesecu za pretekli mesec v letih 2008 in 2009 do 4. 4. 2010) je tožbeni zahtevek iz naslova plačila dodatka za nadurno delo zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati stroške prevoza na delo in z dela za mesece od aprila 2008 do decembra 2008 v skupnem znesku 3.351,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2010 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). V presežku (tj. za zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov stroškov od 15. dne v mesecu za pretekli mesec v letih 2008 in 2009 do 4. 4. 2010) je tožbeni zahtevek iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.842,96 EUR (III. točka izreka sodbe) ter da je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške priči A.A. v znesku 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del (tj. prvi odstavek I. točke izreka in prvi odstavek II. točke izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka v III., IV. in V. točki izreka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen ugovor zastaranja glede spremenjenega dela tožbenega zahtevka. Opozarja, da je bilo število opravljenih nadur tožniku znano že ob vložitvi tožbe, zato so tisti zneski iz naslova neizplačanih nadur, ki so predstavljali povišanje tožbenega zahtevka po izteku 5 letnega zastaralnega roka, zastarali. Po njenem mnenju odločitev sodišča prve stopnje predstavlja neobrazložen odstop od sodne prakse (primerjaj sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3173/2015, opr. št. I Cp 1125/2010 in opr. št. II Cp 3728/2011). Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče glede dokaznega bremena, saj v tem sporu določba 84. člena Zakona o delovnih razmerjih o obrnjenem dokaznem bremenu ne pride v poštev. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo sprejeti na podlagi določbe 212. člena ZPP (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 430/2006, opr. št. II Ips 554/2007 in opr. št. VIII Ips 245/2005). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in brez ustrezne obrazložitve zavrnilo njena dokazna predloga za postavitev izvedenca za tahografe in izvedenca finančne stroke. Tožena stranka nadalje zatrjuje, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo sodne izvedenke za ekonomijo. Svoje odločitve o zavrnitvi tega dokaznega predloga tudi ni ustrezno obrazložilo, zato je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve mogoče razbrati vse potrebne podatke in ugotoviti vsa odločilna dejstva. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedi prič B.B., C.C. in D.D. ter zastopnika tožene stranke E.E., da tožniku nadurno delo ni bilo odrejeno. V obravnavanem primeru zato ni šlo za opravo nadur z vednostjo ali po naročilu tožene stranke, saj je ta kakršno koli delo v neskladju s predpisi ZDCOPMD in Uredbo (ES) 561/2006 prepovedovala. Tožena stranka ni bila seznanjena s tem, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa, nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je protispisna. Pritožba tudi navaja, da tožnik v izpovedi ni potrdil svojih navedb glede prevoznih stroškov. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju tožene stranke napačno ugotovilo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Ker odločitve v zvezi s tem tudi ni ustrezno obrazložilo, je kršilo pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da organizacija prevoza na delo za tožnika ni veljala. Iz izpovedi zastopnika tožene stranke, izpovedi priče F.F., pisne izjave B.B. in izpovedi tožnika namreč izhaja, da je bil prevoz na delo organiziran za vse delavce. Tožena stranka v pritožbi še opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela uporabilo napačno pravno podlago. Svojo odločitev v zvezi s tem je oprlo na Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, čeprav pravno podlago za odločitev predstavlja 16. člen Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkov za leti 2008 in 2009. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba, poleg tega je tudi deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. O zadevi je pritožbeno sodišče odločalo že dvakrat. S sklepom opr. št. Pdp 377/2014 z dne 10. 7. 2014 je razveljavilo sodbo opr. št. Pd 56/2013 z dne 12. 2. 2014 (prva sodba), s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, naj odpravi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 263. a členom ZPP in neposredno zasliši priče, ki so glede odločilnih dejstev podale pisne izjave. V razveljavitvenem sklepu je tudi opozorilo, da je na strani tožene stranke (delodajalca), da dokaže, da zahtevek ni utemeljen, saj je tožnik podal ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju s sodbo opr. št. Pd 55/2014 z dne 13. 10. 2015 (druga sodba) tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 48/2016 z dne 14. 4. 2016 tudi to odločitev razveljavilo in mu zadevo ponovno vrnilo v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe pravila o dokaznem bremenu je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V novem (tj. tretjem) sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo dodatka k plači za nadurno delo ter za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v pretežni meri ugodilo, v presežku (tj. del zahtevka, ki se je nanašal na plačilo zakonskih zamudnih obresti) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka.

6. Čeprav gre le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je pritožba ne uveljavlja in zato ni predmet pritožbenega preizkusa, pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da odločitev o stroških priče, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki (IV. točka izreka sodbe), ne sodi v izrek sodne odločbe, s katero sodišče odloči o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. V skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP mora namreč o teh stroških sodišče odločiti s posebnim sklepom.

7. Tožena stranka na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pomeni obstoj nasprotja med tem, kar sodišče glede odločilnih dejstev navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pritožba pa takšnega nasprotja obrazloženo ne zatrjuje. Z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve mogoče razbrati vse potrebne podatke oz. ugotoviti vsa odločilna dejstva, da je tožnik nadurno delo opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca ter da tožena stranka za tožnika ni organizirala prevoza na delo in z dela, tožena stranka ne uveljavlja protispisnosti, temveč nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka s to pritožbeno navedbo očitno uveljavlja na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tem delu ni podana, saj je sodišče prve stopnje razloge za odločitev v zvezi s tem navedlo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožena stranka v pritožbi tej ugotovitvi obrazloženo nasprotuje, vendar izpodbijane sodbe v tem delu zaradi odsotnosti razlogov za odločitev ni mogoče preizkusiti.

9. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke za ekonomijo G.G.. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni založil predujma za stroške zaslišanja izvedenke ter da njeno zaslišanje glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev mnenja ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(1). Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2015 (na list. št. 224 v spisu) podala obširne pripombe k dopolnitvi izvedenskega mnenja in s tem opredelila, kaj naj bi bil predmet zaslišanja sodne izvedenke, ki ga je nato predlagala na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2015. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da sodišču ni treba izvajati (le) dokazov, ki so: a.) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b.) nerelevanti, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali za odločitev ni pravno odločilno ali c.) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je dokazni predlog za zaslišanje sodne izvedenke nanašal na ugotovitve, ki so za rešitev spora odločilne (tj. na način izračuna tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur in stroškov prevoza na delo in z dela), zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za njegovo zavrnitev.

10. Čeprav je treba pritožbi ugoditi že zaradi zgoraj ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče v interesu hitrejše razrešitve spora v nadaljevanju odgovarja tudi na ostale pritožbene navedbe.

11. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal plačilo nadur, ki jih je opravil kot voznik tovornega vozila pri toženi stranki v obdobju od aprila 2008 do februarja 2009, ter povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obdobju od aprila 2008 do decembra 2009. V postopku na prvi stopnji je navajal, da se je vsako nedeljo zvečer odpeljal s svojim avtomobilom iz H. preko I., kjer je pobral sodelavca, na delo v J. (Avstrija), od koder se je konec tedna vračal domov. Tako je v eno smer opravil 316 kilometrov. Mesečni znesek kilometrov je pomnožil s kilometrino in dobil vtoževane zneske potnih stroškov. Glede nadur je zatrjeval, da je dnevno delal 11 ur, kar pomeni približno 15 nadur tedensko. Na ta način je izračunal mesečno število nadur, jih pomnožil s 130 % urno postavko in glede na to oblikoval svoj tožbeni zahtevek. V dokaz svojih trditev je med drugim predlagal, naj tožena stranka sodišču predloži njegove plačilne liste in potne naloge. Tožena stranka je tožnikov tožbeni zahtevek prerekala (delno tudi zaradi zastaranja). Navajala je, da potnih nalogov ne more predložiti, ker so bili uničeni v poplavi, v spis pa vložila evidenco delovnega časa za tožnika in njegove plačilne liste. Vtoževanim prevoznim stroškom je nasprotovala z navedbo, da je za tožnika (kot tudi za druge svoje delavce) organizirala prevoz na delo in z dela, zato do povračila potnih stroškov ni upravičen.

12. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo tožniku, da tožena stranka zanj ni organizirala prevoza na delo in z dela, ter da v zvezi s tem ni upoštevalo izpovedi zastopnika tožene stranke E.E., izpovedi priče F.F. in pisne izjave B.B., iz katerih izhaja nasprotno. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP(2) prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Ker se je sodišče prve stopnje o verodostojnosti zaslišanih strank in prič prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tudi ustrezno obrazložena, ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje glede dokaznega bremena ni zavzelo zmotnega materialnopravnega stališča, kot to zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 48/2016 z dne 14. 4. 2016 zoper drugo sodbo pojasnilo, da mora tožena stranka v tem sporu dokazati, da je tožniku izplačala vse, kar mu pripada. Tožnik je namreč v postopku na prvi stopnji postavil ustrezno trditveno podlago tako za tožbeni zahtevek iz naslova neizplačanih nadur kot za tožbeni zahtevek za povračilo stroškov za prihod na delo in z dela. Za oba zahtevka je tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov, dejstvo, da je bila dokumentacija, pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, uničena v poplavi, pa je treba šteti v škodo tožene stranke in ne tožnika. Zaradi ugotovljenega uničenja te dokumentacije namreč dokazno breme za to, koliko nadur mu tožena stranka ni izplačala, ni prešlo na tožnika. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

14. Tožnik je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil 4. 4. 2013. Na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2015 je (po prejemu dopolnilnega izvida in mnenja) zvišal vtoževane zneske iz naslova neizplačanih nadur za mesece od aprila 2008 do februarja 2009. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, jo je v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP dovolilo. Glede spremenjenega (tj. zvišanega) dela tožbenega zahtevka je tožena stranka ugovarjala zastaranje, vendar je sodišče prve stopnje ta ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da ne gre za postavitev novega tožbenega zahtevka, temveč za njegovo modifikacijo, tožba pa je bila nedvomno vložena znotraj 5 letnega zastaralnega roka iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.). Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Kot pravilno navaja tudi tožena stranka v pritožbi, vložitev tožbe pretrga zastaranje le v obsegu prvotno postavljenega, ne pa tudi v obsegu povečanega dela tožbenega zahtevka. V skladu s stališči sodne prakse je zastaranje glede zvišanega dela zahtevka pretrgano že z vložitvijo tožbe le izjemoma, npr. če je povečanje tožbenega zahtevka potrebno zaradi prilagoditve razmeram, ki so se spremenile zaradi poteka časa ali zaradi dejstev, ki bi izhajala iz izvedenskega mnenja in tožniku pred podajo mnenja niso mogla biti znana. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da gre v obravnavani zadevi za tak primer, zato pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je ugovor zastaranja v obsegu povečanega tožbenega zahtevka utemeljen.

15. Utemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da se je sodišče prve stopnje pri presoji višine utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo stroškov za prihod na delo in z dela oprlo na napačno pravno podlago, tj. na določila Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot dohodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in nadalj.). Pravilno pravno podlago za odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka namreč predstavljajo določila Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006), Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPl; Ur. l. RS, št. 62/2008) ter Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (KPOP; Ur. l. RS, št. 73/2008 )(3) , ki so v relevantnem obdobju (tj. od aprila 2008 do decembra 2008) zavezovala toženo stranko.

16. Zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v ugodilnem delu I. točke in v ugodilnem delu II. točke izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, tj. izvesti dokaz z neposrednim zaslišanjem sodne izvedenke za ekonomijo G.G. in navesti razloge za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravil z vednostjo ali po naročilu delodajalca. Sodišče prve stopnje bo moralo, ob upoštevanju zgoraj opisanih stališč pritožbenega sodišča, ponovno celovito dokazno oceniti izvedene dokaze, po potrebi dopolniti dokazni postopek in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu. Pri tem naj upošteva predvsem stališče pritožbenega sodišča glede ugovora zastaranja in glede pravilne pravne podlage za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Če bo to potrebno, naj izvede dokaz s postavitvijo izvedenca za tahografe oz. dokaz s postavitvijo (novega) izvedenca finančne stroke, kot je to predlagala tožena stranka, v nasprotnem primeru pa naj svojo odločitev o zavrnitvi teh dokaznih predlogov obrazloži tako, da bo mogoč pritožbeni preizkus sprejete odločitve.

17. Ker je odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora odvisna od uspeha strank v postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi III., IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe.

18. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1)

Ta kršitev je sicer podana v primeru, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar pa je v sodni praksi zavzeto enotno stališče, da je ta kršitev podana tudi v primeru, če sodišče brez upravičenega razloga zavrne dokazni predlog stranke in s tem krši njeno pravico do izjave v postopku.

(2) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(3) KPOP v prvem odstavku 2. člena določa, da velja za delodajalce, ki opravljajo obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/08), in za druge delodajalce, ki so člani stranke KPOP. Navedena Uredba v 4. členu določa, da je dejavnost cestnega tovornega prometa (šifra 49.410), ki je glavna dejavnost tožene stranke, obrti podobna dejavnost, zato zanjo velja KPOP.