12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 21. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 479/2002 z dne 26. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišči prve in druge stopnje sta ugodili zahtevku pritožnice za plačilo odškodnine. Vrhovno sodišče pa je sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da med protipravnim ravnanjem (nedograjeno dvorišče) in škodnim dogodkom (padec pri teku vzgojiteljice za žogo, ki je zletela prek zidu dvorišča) ni podana pravnorelevantna vzročna zveza.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je kot vzgojiteljica utrpela, ker je padla medtem, ko je med igro otrok stekla za žogo, ki je zletela prek nedograjenega dvorišča. Meni, da delodajalec (vrtec oziroma zanj zavarovalnica) odgovarja za škodo, saj je bilo dvorišče nedograjeno, med vzgojiteljicami pa je obstajal dogovor, da v primeru, kakršen je bil podan, hitro reagirajo ter s tem preprečijo, da bi za žogo stekel kdo od otrok. Meni, da gre za neupravičen odstop od sodne prakse in zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Navaja, da je Vrhovno sodišče v več primerih vzročno zvezo opredelilo drugače. Iz prakse Vrhovnega sodišča naj bi izhajalo, da so za odločitev o odškodninski obveznosti pomembne še druge okoliščine, ki skupaj z neposrednim vzrokom v rednem teku stvari običajno, praviloma pripeljejo do škode.

Prav tako naj bi iz te prakse izhajalo, da ugotavljanje obstoja vzročne zveze zahteva najprej dejansko oceno in šele nato izbor pravno relevantnih dejstev, ki vzročnost med ravnanjem in posledico utemeljujejo. Sklicuje se tudi na prakso Višjega sodišča v Ljubljani.

B.

3.Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave) med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oz. arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse.

Pritožničina navedba o tem, kakšna naj bi bila praksa Višjega sodišča, v obravnavanem kontekstu ne more biti relevantna.

Očitek o odstopu od sodne prakse je namreč logično mogoče utemeljiti le v primeru, ko izpodbijana sodba odstopa od prakse sodišč višje ali vsaj iste stopnje. V obravnavani zadevi pa se izpodbija sodba Vrhovnega sodišča. Relevantne so lahko pritožničine navedbe o tem, kakšna naj bi bila (v drugih primerih) uveljavljena praksa Vrhovnega sodišča.

4.Vendar v obravnavani zadevi pritožnica ne izkaže, da bi v njeni zadevi Vrhovno sodišče odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Že primeri, na katere se sklicuje sama pritožnica, tega očitka ne utemeljujejo. Tako v obravnavanem primeru, kot v primerih, ki jih navaja pritožnica, je Vrhovno sodišče izreklo (ter upoštevalo), da pravno relevantne vzročnosti ni mogoče pojmovati v smislu naravne vzročnosti - ta je v pritožničini zadevi sicer bila podana (če ne bi bilo protipravnega ravnanja v nedograjenem dvorišču, tudi ne bi prišlo do teka oškodovanke za žogo in do njenega padca). Iz vseh omenjenih sodb, tako kot iz sodbe v pritožničini zadevi, izhaja, da je pravno relevantna predvsem adekvatna vzročnost.

To so namreč tiste druge okoliščine, ki skupaj z neposrednim vzrokom v rednem teku pripeljejo do škode. Prav tako pa iz omenjenih odločb izhaja tudi zahteva po upoštevanju ratio legis vzročnosti - ali je posledica kršitve pravne norme prav ena izmed tistih posledic, ki jih je želela pravna norma preprečiti. Ta pristop pa je očiten tudi v pritožničini zadevi, saj Vrhovno sodišče poudarja, da pravila o ograjenem dvorišču v vrtcu prav gotovo želijo zagotoviti varnost otrok (npr. pred tekom na cesto), ne pa varnost vzgojiteljic. V obravnavani zadevi torej očitno ne gre za to, da bi Vrhovno sodišče pri opredelitvi, kako je treba pojmovati pravno relevantno vzročnost, odstopilo od uveljavljene sodne prakse.

Pritožnica torej v bistvu ne nasprotuje temu, da je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru uporabilo pojem adekvatne vzročnosti (ter pomožno tudi pojem ratio legis vzročnosti), pač pa stališčem Vrhovnega sodišča o tem, do kakšnega rezultata v obravnavanem primeru pripelje uporaba teh kriterijev. Glede tega pa pritožnica ni izkazala, da bi v primerih, kakršen je njen, Vrhovno sodišče redno odločalo drugače. Ali so ugotovitve in stališča Vrhovnega sodišča o tem, da v zadevi, kakršna je obravnavana, sklep o obstoju vzročne zveze ni podan, sama po sebi pravilna, pa Ustavno sodišče ne more preverjati, saj gre zgolj za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki na raven ustavnih pravic ne posega.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger