Jedro

Tožba za nedopustnost izvršbe je dopustna, če obstaja napotitev izvršilnega sodišča. Sodba nima razlogov o izpodbojnosti sodne poravnave.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi pod točkama 1. in 3. in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta neveljavni posojilno-zastavna pogodba med strankama z dne 26.9.1994 in sporazum, sklenjen pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Ljubljani, opr. št. II R 1170/94 in sicer v delu, kjer obveznost tožeče stranke presega 66.615,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju LB PB d.d. Krško na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled od zneska 66.615,00 DEM od 29.4.1997 do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da prvi tožnik dolguje tožencu znesek 66.615,00 DEM po prodajnem tečaju LB PB d.d. Krško na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled in ki tečejo od 29.4.1997 do plačila. Z isto sodbo je tudi odločilo, da se v ostalem tožba zavrže. Pri tej odločitvi gre v resnici za sklep (člen 187/2 in člen 288/2 ZPP), zato je ta del odločitve pritožbeno sodišče obravnavalo kot sklep. Zavrženje se nanaša na tisti del tožbe, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je v delu, v katerem naj se ugotovi neveljavnost posojilno-zastavne pogodbe in sporazuma, nedopustna izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 227/95. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo tudi o tem, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti posojilno-zastavne pogodbe in sporazuma, je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da pri pogodbi ni šlo za oderuško pogodbo, kolikor pa gre za trditve o fiktivni pogodbi, je zahtevek za tako ugotovitev zastaran. Za ugotovitev o tem, koliko prvi tožnik dolguje, nima pravnega interesa. Za ugotovitev o tem, da je izvršba nedopustna, velja enako, zato je v tem delu sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

Proti sodbi (in sklepu) se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Tožeča stranka ima po 187. členu ZPP pravni interes za ugotovitev, da tožeča stranka toženi dolguje nižji znesek od tistega, ki ga tožena uveljavlja v izvršilnem postopku. Pravico vložiti tako tožbo ima tožeča stranka ne glede na tekoči izvršilni postopek.

Nerazumljiva je ugotovitev sodišča, da je tožba vložena po izteku prekluzivnega roka za izpodbijanje pravnega posla zaradi napak volje.

Tožeča stranka zahtevka ne temelji na napakah volje. Tožeča stranka je zapisala, da je toženec prvemu tožniku posodil le 80.000,00 DEM in so stranke v pogodbi navedle kot glavnico bistveno drugačen znesek in sicer tako, da so dejansko posojeni glavnici prištele 4% mesečne obresti. S tem so prikrile posel, ki je bil resnično sklenjen. Ta posel je navidezen in obvelja pravni posel, glede katerega je bilo podano soglasje volj, to je posojilna pogodba za 80.000,00 DEM z najvišjo dovoljeno obrestno mero v smislu 399. člena ZOR. Ni res, da bi niti posojilodajalec niti posredniško podjetje ne vedela za težko finančno situacijo tožnika. Sodišče je ugotovilo, da so se stranke v konkretnem primeru dogovorile za nedopustno visoke obresti v nasprotju z določbo veljavnega 399. člena ZOR. Po 4. odstavku navedenega člena velja največja obrestna mera dovoljenih obresti, če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih. Čeprav teče izvršilni postopek, ima tožeča stranka pravico tožiti na ugotovitev neveljavnosti sporazuma.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tisti del tožbe, ki se nanaša na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, s tem, da je to sklep in ne sodba; vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča nepravilna označba v naslovu ne vpliva na vsebino, torej ne gre za bistveno kršitev določb postopka absolutnega značaja. Pritožbeno sodišče se strinja s tem, da je tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe nedopustna, ker tožeča stranka nanjo ni bila napotena v izvršilnem postopku in je zato tako tožbo treba zavreči. Po 2. odstavku člena 187/2 ZPP je tožba za nedopustnost izvršbe tožba, ki je bila v času odločanja o dopustnosti določena s posebnim predpisom - členom 54 ZIP, ki je določal tudi pogoje zanje. Ti pogoji - napotitev izvršilnega sodišča - v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna po določbi člena 187/2 v zvezi s členom 288/2 ZPP. V tem delu je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP v zvezi s členom 380, točka 2 ZPP).

Kolikor gre za zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev o tem, koliko prvi tožnik dolguje tožencu, so razlogi sodbe nejasni oziroma v nasprotju z izrekom. Iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje ta del zahtevka zavrnilo. Iz obrazložitve nato izhaja najprej, da ga je zavrnilo, ker naj bi pravni interes obstajal za ugotovitveno tožbo le, če bi bila ugotovljena obveznost tožeče stranke na plačilo 80.000,00 DEM, nato ugotavlja, da je glede zneska 16.000,00 DEM, kolikor naj bi bilo plačano, tožba nedopustna in da jo je v delu, ki se nanaša na delna plačila, zavrglo. To zavrženje pa iz izreka ne izhaja, ker je v izreku zavrnjeno, kar se nanaša na 66.500,00 SIT, torej toliko kot se glasi zahtevek. Gre torej za bistveno kršitev določb postopka po členu 354/2, točka 13 ZPP. Zato je bilo treba ta del sodbe razveljaviti, sodišče prve stopnje pa bo moralo o tem delu jasno in razumljivo odločiti, pri tem pa upoštevati, da se tožba zavrže s sklepom, če je nedopustna in da se tožbeni zahtevek zavrne s sodbo, če ni utemeljen. Za vsako od odločitev bo moralo sodišče prve stopnje napisati jasne in razumljive razloge.

Bistvena kršitev določb postopka po zgoraj opisanih določbah ZPP pa je storjena tudi v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti pogodbe in sporazuma. V zvezi s tem je najprej treba ugotoviti, da je predmet odločanja izključno vprašanje, ali je tožeča stranka dokazala razloge za izpodbijanje sodne poravnave, ki je bila sklenjena dne 28.9.1994 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Ljubljani. Sodba v zvezi s tem vprašanjem nima razlogov, in ne ugotavlja, ali razlogi za izpodbijanje omenjene sodne poravnave obstajajo. Ukvarja se z vprašanjem pogodbe o posojilu in z vprašanjem njene ničnosti glede na tako imenovane oderuška obresti in glede na navideznost pogodbe. Ni pa jasno iz sodbe, kako naj bi to vprašanje bilo povezano z vprašanjem vsebine opisane sodne poravnave in njene veljavnosti, prav tako pa ne, katere elemente je v zvezi z izpodbojnostjo sodne poravnave kot izvršilnega naslova presojalo kot odločilne. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je upoštevalo določbe XV. poglavja ZOR. (Očitno ima v mislih poglavje, ki bi moralo imeti oznako XL (40), kajti XV. poglavje govori o licenčni pogodbi, XL. poglavje pa govori o poravnavi kot o pogodbi, pri kateri se z vzajemnimi popustitvami prekine spor). Vendar sodišče prve stopnje tudi te presoje ne opravi, tako da preizkus sodbe v zvezi z vprašanjem izpodbojnosti sodne poravnave ni mogoč.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju trditev pravdnih strank odločati o vprašanju, ali so podani razlogi zaradi katerih je na omenjeni dan sklenjeno sodno pravnavo mogoče izpodbijati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/3 ZPP.

Določbe prejšnjega ZPP so v tem sklepu uporabljene glede na člen 498 ZPP, Ur.l. RS št. 26/99.