Jedro

Če izjava na mejni obravnavi o strinjanju s predlagano mejo temelji na motnem oz. napačnem razumevanju, se le-to lahko uveljavlja le v pravdnem postopku in samo glede mej pacel, katerih lastnik je vlagatelj tožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Maribor (v nadaljevanju GURS) sprejela sklep, da se upravna zadeva, ki je bila pričeta z zahtevo št. 02112-722/2015 za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije, upravna zadeva, ki je bila pričeta z zahtevo št. 02112-723/2015 za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije ter upravna zadeva, ki je bila pričeta z zahtevo št. 02112-724/2015 za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje in parcelacije, združijo v en postopek. Nadalje je odločila, da se v katastrski občini (v nadaljevanju k.o.) ... kot urejena evidentira meja (del meje): - parcela 1016/14 s sosednjimi parcelami 1006/40, 1006/64, 1016/3, 1016/15 in 1441/34, - parcela 1016/15 s sosednjimi parcelami 1006/63, 1006/64, 1016/3 in 1016/16, - parcela 1016/16 s sosednjimi parcelami 1006/62, 1006/63, in 1016/3, - parcela 1016/3 s sosednjimi parcelami 1016/4, 1016/6, 1016/26 in 1441/34 (točka 1 izreka). V katastrski občini ... se v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe: ukinjena parcela: 1016/3, nove parcele 1016/19, 1016/23, 1016/24, 1016/25, 1016/30; ukinjena parcela 1016/14, nove parcele 1016/31, 1016/32 ukinjena parcela 1016/15, nove parcele 1016/33, 1016/34; ukinjena parcela 1016/16, nove parcele 1016/35, 1016/36 (2. točka izreka). Grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami je obvezna priloga temu aktu (3. točka izreka) in odločila, da stroškov postopka ni (4. točka izreka).

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je GURS uvedla postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije v skladu z določili 28. in 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) na zahtevo lastnikov parcel. GURS je s vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo ugotovila, da je družba A. d.o.o., ki je vložila zahtevo, lastnik parcele 1016/2014 in 1016/2015, da je A.A., ki je vložil zahtevo, lastnik parcele 1016/16 ter da je B.B., ki je vložil zahtevo lastnik parcele 1016/3. V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da je bil zahtevi priložen elaborat, katerega vsebino predpisujeta ZEN in Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiščem katastru (v nadaljevanju Pravilnik). GURS je z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo preverila, ali je bila lastnikom parcele, katere meja se je urejala, in lastnikom sosednjih parcel zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Pri tem je ugotovila, da so bile navedene stranke na dan mejne obravnave vpisane kot lastniki v zemljiški knjigi. GURS je ugotovila, da je pogoj prvega odstavka 49. člena ZEN izpolnjen, ker je del meje parcele, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo, predhodno urejen v tem postopku. Parcelacija se je izvedla na zahtevo in pod pogoji, ki so jih navedli lastniki predmetnih parcel. Za stranke, ki se mejne obravnave niso udeležile, je elaboratu priloženo popolno dokazilo, da je bilo vabilo na mejno obravnavo oddano na pošto tako, da je bilo lastniku omogočeno, da ga je prejel vsaj 8 dni pred datumom izvedbe mejne obravnave. GURS je stranke, ki na mejni obravnavi niso bile prisotne, skladno s 36. členom ZEN povabila k izjavi o poteku predlagane meje. GURS je preverila, ali podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovila, da je ta pogoj izpolnjen. Sklep je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 130. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločba je bila izdana na podlagi 40. in 52. člena ZEN in 118. člena ZUP.

3. Drugostopenjski organ Ministrstvo za okolje in prostor, je zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da je sestavni del elaborata ureditve meje, tudi zapisnik mejne obravnave št. 438-15 z dne 21. 7. 2015, ki je izdelan skladno z določili ZEN in Pravilnika. Iz citiranega zapisnika nesporno izhaja strinjanje tožnice s potekom predlagane meje, kar je potrjeno z njenim podpisom na zapisnik mejne obravnave št. 438-15 z dne 21. 5. 2015. 4. Nadalje drugostopenjski organ v odločbi pojasnjuje, da pri reševanju zadeve v pritožbenem postopku ne more in ne sme presojati razlogov za podano soglasje in podpis zapisnika, kajti tretji odstavek 36. člena ZEN določa, da napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se uveljavlja v pravdnem postopku. Prav tako drugostopenjski organ pojasnjuje, da tožnica v pritožbenem postopku ne more pravno veljavno preklicati svojega podpisa na zapisniku in s tem tudi ne more preklicati svojega strinjanja s predlagano mejo. Pritožbene navedbe se nanašajo na parceli 1016/3 in 1016/4, ki sta v lasti B.B. Drugostopenjski organ je ugotovil, da, ker tožnica ni lastnica navedenih parcel, zato ni upravičena oseba za vložitev pritožbe pred drugostopenjskim organom za ureditev meje dveh parcel. Kot stranka postopka lahko nastopa zgolj v delu in kolikor se odločba nanaša na meje njenih parcel, glede ostalega dela pa procesnega položaja stranke nima. V zvezi z navedbami tožnice o spremembah površine parcel pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da se v postopku evidentiranja urejene meje (glede na določbe ZEN) ne odloča o površini, da pa GURS po uradni dolžnosti izračuna površino in o tem z obvestilom obvesti lastnika parcele, če ugotovi, da je meja parcele urejena v celoti, in da se z urejeno mejo spremeni površina. V zvezi s pritožbo pritožnice, da se razrešijo lastninska razmerja je upravni organ druge stopnje zapisal, da je postopek ureditve meje namenjen ureditvi meje v naravi na podlagi katastrskih podatkov in soglasja strank in ne urejanju lastninsko pravnih razmerij, ki niso stvar upravnega postopka, v presojo katerih se upravni organ ne more in ne sme spuščati.

5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izmera parcele 1016/3 B.B. ni pravilna, oz. ne ustreza dejanskim razmeram, to pa zaradi tega, ker obravnavana vmesna pot ni bila nikdar pripojena parceli 1016/3. Sedaj je parcela velika 1600 m2, prej pa je merila napačno 1596 m2. Zaradi teh napak v preteklih letih se sedaj stanje ne ujema. Stanje se ne ujema zato, ker naj bi bilo tožnici v letu 1965 odvzeto zemljišče, ki ga je dobila z darilno pogodbo, to je vmesna pot med parcelami tožnice, ki je bila po skicah knjižena pri parceli 1016/3 (prvotno 1016/9). Po parcelaciji leta 1965 tožnica ni imela dostopa po podatkih zemljiške knjige do nobene parcele. Navaja, da je 40 let koristila vso zemljo in šele pred petimi leti je nečak dejal, da je na njegovi parceli. Nadalje navaja, da bi morale biti odmerjene parcele 1016/30, 1016/25, 1016/24 in 1016/23, kot vmesna pot. Prosi, da se reši lastništvo te vmesne poti, kajti v primeru prodaje bi bili lastnici ona in njena hči. Želi razčistiti samo vmesno pot in pravilnost izmere parcele št.1016/19 (nove parcele). Tožnica meni, da je geodet ignoriral njeno lastništvo. Tožnica navaja, da je zadeva zakomplicirana in da upravni organ ni razumel njene pritožbe. Zadevo je možno rešiti bolj enostavno in sicer v smislu, da se vzame zadnjo zemljiško knjižno stanje lastnika B.B., s katerim poteka spor glede lastništva oz. izmer. Tožnica trdi, da B.B. ni lastnik sporne vmesne poti, kajti, če bi bila ta vmesna pot njegova, bi morala biti v izmeri v zemljiški knjigi za 535 m2 večja. Tako je tožnica ugotovila, da se stanje zadnjega sklepa parcelacij glede na skico ali površino ne ujema, zato predlaga, da sodišče ugotovi lastništvo sporne vmesne poti.

6. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, prav tako sodišče soglaša z razlogi, ki jih je ob zavrnitvi pritožbe navedla tožena stranka v svoji odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

9. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o zahtevi za evidentiranje urejene meje v skladu s 40. členom ZEN, kjer je urejen postopek urejanja in evidentiranja meje. V prvem dostavku 40. člena določa, da geodetska uprava z odločbo odloči o zahtevi za evidentiranje urejene meje. Obvezna priloga odločbe o evidentiranju urejene meje je grafični prikaz evidentirane meje z označenimi zemljiško katastrskimi točkami ter vpisanimi parcelnimi številkami (tretji odstavek 40. člena ZEN).

10. Postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije je bil uveden v skladu z 28. in 48. členom ZEN, na zahtevo lastnikov parcel (prvi odstavek 28. člena ZEN). Lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje (v nadaljnjem besedilu sosednje parcele), so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje (drugi odstavek 28. člena ZEN).

11. B.B. kot eden izmed lastnikov parcel, je vložil zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcele 1016/3 s sosednjimi parcelami 1016/4, 1016/6, 1016/26 in 1441/34 ter parcelacije parcele 1016/3 v k.o. ...

12. Sodišče ugotavlja, da je bila parcela 1016/3, katere lastnik je B.B., z izpodbijano odločbo „ukinjena“ in so evidentirane „nove parcele“ (spremenili so jih v manjše parcele), po katerih poteka „vmesna pot“ in sicer po parcelah 1016/30, 1016/25, 1016/24, 1016/23 in 1016/19. Ob slednjih navedenih parcelah meji zemljišče, katerih lastnica je tožnica. Tožnica trdi, da je 40 let koristila parcelo 1016/3 in je sporno lastništvo parcele, saj ne ustreza dejanskim izmeram.

13. Prvostopenjski organ je opravil mejno obravnavo v skladu s 31. členom ZEN. Na mejni obravnavi lastniki sosednjih parcel za svoja zemljišča geodetu pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi. Lastniki parcel, ki se jih dotika meja, ki se ureja, lahko pokažejo oziroma opišejo samo točke, kjer se zaključi ta meja, ali samo izjavijo, da meja, ki se ureja, ne posega na njihovo zemljišče (prvi odstavek 31. člena ZEN).

14. Iz zapisnika mejne obravnave št. 438-15 z dne 21. 7. 2015, kjer se je med drugim urejala tudi meja „vmesne poti“, ki meji na parcele tožnice, in je bila opravljena na kraju samem, izhaja, da je bila prisotna tudi tožnica. Tožnica je s svojim podpisom potrdila, da se strinja z urejeno mejo, seznanjeni in podpisani so bili tudi lastniki parcel. Zapisnik mejne obravnave je sestavni del elaborata ureditve meje in ga podpišejo geodet, ki je vodil mejno obravnavo, in lastniki. Če ga kateri od lastnikov noče podpisati, geodet to dejstvo in razloge za odklonitev podpisa navede v zapisniku. Vanj se vpišejo tudi vse pripombe, ki jih dajo lastniki k poteku postopka mejne obravnave oziroma na zapisnik. Lastniki lahko podpišejo le prisotnost na mejni obravnavi (32. člen ZEN).

15. Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da se tudi tožnica strinja s predlagano mejo in da so izpolnjeni pogoji za evidentiranje urejenih mej v zemljiškem katastru. Če se pokazana meja ne razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra in lastniki parcel iz prvega odstavka tega člena soglašajo s potekom meje, geodet pokazano mejo izmeri in jo prikaže v elaboratu ureditve meje kot predlagano mejo (četrti odstavek 31. člena ZEN). GURS je torej imel v določbi četrtega odstavka 39. člena ZEN pravno podlago za ugotovitev, da tožnica soglaša s potekom predlagane meje glede navedene parcele, kar je tudi na zapisniku mejne obravnave potrdila.

16. Tožnica je torej s podpisom nesporno potrdila svojo udeležbo in strinjanje s predlagano mejo, čemur tudi v tožbi ne ugovarja. Slednje je ugotovil tudi upravni organ in odločil, da so izpolnjeni pogoji za evidentiranje urejenih mej v zemljiškem katastru.

17. V skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZEN napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se uveljavlja v pravdnem postopku. Če se tožnica z določitvijo meje ne bi strinjala, bi morala to uveljavljati že na mejni obravnavi. Navedeno pomeni, da če izjava tožnice o strinjanju s predlagano mejo temelji na zmotnem oz. napačnem razumevanju, le-tega ne more uveljavljati v predmetni tožbi ampak lahko vloži tožbo v pravdnem postopku pred pristojnim rednim sodiščem.

18. Upravni organ je ugotovil, da tožnica ni lastnica parcele 1016/3 in 1016/4 v k.o .., katere lastnik je B.B, zato ni upravičena oseba za vložitev pritožbe za odmero in parcelacijo te parcele. Tožnica je sodelovala v obravnavanem postopku evidentiranja urejene meje, kot lastnica sosednjih parcel. 19. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Tožnica lahko v upravnem sporu uveljavlja nezakonitost in nepravilnost evidentiranja urejene meje in parcelacije, v kolikor se nanaša na meje njenih parcel. Tožbe glede ureditve glede napačne izmere parcel, katerih ni lastnica, sodišče ne more vsebinsko obravnavati, saj ne gre za odločanje o njenih pravicah in obveznostih.

20. Sodišče tudi soglaša z ugotovitvami drugostopenjskega organa, da se v postopku evidentiranja urejene meje ne odloča o površini, da pa geodetska uprava po uradni dolžnosti izračuna površino in o tem z obvestilom obvesti lastnika parcele, če ugotovi, da je meja parcele urejena v celoti in da se z urejeno mejo spremeni površina. Nadalje se z evidentiranjem parcelacije ne posega v lastninsko pravico, in parcelacija kot taka ne pomeni razpolaganja z zemljiščem v smislu razpolaganja lastnine, torej pridobivanja in odsvajanja, saj o izvedeni parcelaciji in izdani odločbi lastninsko stanje na zemljišču, kjer je bila izvedena parcelacija, ostane isto.

21. Izpodbijana odločitev pravilno temelji na navedeni dejanski in pravni podlagi in je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katera je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe tožnice upoštevalo v pisni obliki (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).