Jedro

Ne glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil kraj škodnega dogodka slabše osvetljen, pa bi tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča ob ustrezni pozornosti poškodovano pohodno površino lahko opazil. Pohodna površina, po kateri je hodil tožnik, je bila sicer brez ovir ter, razen v obsegu obravnavane poškodbe, nepoškodovana. Očitek sodišča prve stopnje tožniku o njegovi neustrezni pozornosti na to, kod hodi, je zato bistven in tudi po oceni pritožbenega sodišča tisto odločilno dejstvo, ki utemeljuje zaključek o tožnikovi 50 % soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta prvi toženec in druga toženka odškodninsko odgovorna za 50 % škode iz škodnega dogodka, z dne 2. 10. 2012, ki je tožniku nastala kot posledica poškodb, ki jih je utrpel, ko mu je zdrsnilo na pesku v vdolbini na javni površini med Slomškovim in Rotovškim trgom v M. Sodišče prve stopnje je prav tako odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker po mnenju tožnika obrazložitev za zaključek o 50 % soodgovornosti tožnika za nastanek škodnega dogodka ni zadostna. Tožnik navaja, da se sodišče ne opredeli do zatrjevane hoje tožnika v danih in ugotovljenih krajevnih ter časovnih okoliščinah, prav tako ne opredeli skrbnosti, ki bi jo tožnik pri hoji moral uporabljati. Zaključek sodišča, da bi tožnik s tem, če bi površini, po kateri je hodil, namenil več pozornosti, lahko opazil poškodovani del ter hojo ustrezno prilagodil, je po mnenju tožnika neobrazložen in ne zadostuje za očitek o soodgovornosti v višini 50 %. Navedeni zaključek prav tako nasprotuje razlogom sodbe, saj se ti nanašajo na povprečno hojo, s katero se je oseba lahko gibala na obravnavani površini in na neprimerno osvetlitev le te, zaključek sodišča pa je tudi v nasprotju s sodno prakso1, po kateri morajo biti pohodne površine namenjene gibanju pešcev urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo, brez da bi bilo pri tem potrebno paziti na vsak korak in ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom.

Posledično zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj določbe 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni uporabilo pravilno.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da po temelju ugotovi obstoj obveznosti prvega toženca in druge toženke do tožnika v celoti.

3. Prvi toženec in druga toženka na pritožbo tožnika nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, torej tudi ne v pritožbi uveljavljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je tudi glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki pritožbeno niso sporne, pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik od prvega toženca in druge toženke zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 2. 10. 2012 na tlakovani pohodni površini med Slomškovim trgom in Rotovškim trgom v M. Takrat se je okoli 22.00 ure s partnerko napotil iz smeri prostorov restavracije N.S.S. v smeri Rotovškega trga in na neosvetljenem delu stopil v vdolbino na javni površini (kot posledico manjkajočih, odstranjenih tlakovcev granitnih kock), v kateri se je nahajal pesek pomešan s kamenjem različne granulacije, kjer mu je zdrsnilo tako, da si je poškodoval levi gleženj (zvin). Do škodnega dogodka je prišlo v posledici opustitve izvrševanja rednih vzdrževalnih del upravljavca javne površine, prvega toženca, ki je zavarovanec druge toženke. Prvi toženec in druga toženka zato tožniku odgovarjata za v škodnem dogodku nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo tožnik zahteva v skupni višini 3.700,00 EUR.

7. Pritožbeno sporna je le odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem 50 % soprispevku za v škodnem dogodku nastalo mu nepremoženjsko škodo. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da iz ugotovljenih dejanskih okoliščin dogodka ni mogoč zaključek o 50 % soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka, razlogov za očitek o tožnikovi 50 % soodgovornosti pa sodišče prve stopnje ni dovolj opredelilo, prav tako pa je ta odločitev v nasprotju z razlogi sodbe, ki se nanašajo na povprečno hojo, s katero se je oseba lahko gibala na obravnavani površini in na neprimerno osvetlitev le te.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih za zaključek o 50 % soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka, ki ga sodišče prve stopnje vidi v tem, da bi tožnik s tem, ko bi površini, po kateri je hodil, namenil več pozornosti, lahko opazil poškodovani del poti ter hojo ustrezno prilagodil. Ne glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil kraj škodnega dogodka slabše osvetljen, pa bi tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča ob ustrezni pozornosti poškodovano pohodno površino lahko opazil. Pohodna površina, po kateri je hodil tožnik, je bila sicer brez ovir ter, razen v obsegu obravnavane poškodbe, nepoškodovana. Očitek sodišča prve stopnje tožniku o njegovi neustrezni pozornosti na to, kod hodi, je zato bistven in tudi po oceni pritožbenega sodišča tisto odločilno dejstvo, ki utemeljuje zaključek o tožnikovi 50 % soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Sklicevanje na zadevo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 336/2015, na odločitev v obravnavani zadevi ne more imeti odločilnega vpliva, saj po drugi strani glede na primerljivo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije2 očitek o nezadostni usmerjenosti pozornosti pohodnim površinam v podobnih razmerah, ne utemeljuje zgolj soprispevka k nastanku škode, ampak glede na naravo poškodbe, kakršna je bila v obravnavanem primeru3, postavlja pod vprašaj tudi siceršnjo podlago za odškodninsko odgovornost pooblaščenega vzdrževalca le te.

Zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovi 50 % soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka tudi ni v nasprotju z razlogi sodbe o temelju odškodninske odgovornosti prvega toženca in druge toženke, ki se nanaša na pomen opustitve vzdrževalca javne površine le to zagotoviti v takšnem stanju, po kateri se lahko giblje oseba s povprečno hojo. Gibanje s povprečno hojo nedvomno vključuje tudi istočasno spremljanje pohodne površine hoje.

9. Zaradi vsega navedenega pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti utemeljen, pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval v deležu 50 %.

10. Pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Tožnik navaja sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 336/2015, z dne 5. 8. 2015 2 Glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 56/2002, z dne 27. 11. 2002, II Ips 19/2009, z dne 27. 1. 2011 in II Ips 85/2013, z dne 6. 2. 2014 3 Gre za dokaj plitvo vdolbino na z granitnimi kockami tlakovani pohodni površini, ki je posledica manjkajočih granitnih kock.