Jedro

Na podlagi spremenjenih okoliščin toženka ni pridobila pravice odstopiti od pogodbe z enostransko izjavo, temveč bi lahko zahtevala razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pred sodiščem le z oblikovalno tožbo. Uveljavljanje razveze pogodbe z ugovorom ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 444,48 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo zneska 5.225,27 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.432,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da se zaradi umika tožbe za plačilo zneska 13.192,21 EUR, postopek v tem delu ustavi (III. točka izreka) in tožnici naložilo povrnitev pravdnih strokov toženke v višini 498,75 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženki naloži plačilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Nesporna dejstva: - pravdni stranki sta dne 26. 11. 2004 sklenili pogodbo o prodaji električne energije za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005 ter tri anekse za leta 2006, 2007, 2008 in aneks št. 4 za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2011. - pogodba je bila sklenjena za dve merilni mesti – na naslovu T. in L. - toženka je od pogodbe odstopila za merilno mesto na naslovu T. dne 1. 5. 2010. 5. V konkretnem primeru je tožnica zahtevala plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v višini 7.658,07 EUR oziroma plačilo pogodbene kazni zaradi neupravičenega odstopa toženke od pogodbe o prodaji električne energije. Toženka je ugovarjala, da je upravičeno odstopila zaradi spremenjenih okoliščin, in sicer zato, ker je bila cena električne energije pri tožnici za 30% višja kot pri ostalih dobaviteljih (neizpodbijana ugotovitev prvostopenjskega sodišča).

O zatrjevani izvensodni poravnavi (v odgovoru na pritožbo)

6. Tožnica v odgovoru na pritožbo opozarja na dogovor oziroma izvensodno poravnavo z dne 10. 5. 2013,(1) s katero naj bi se pravdni stranki dogovorili, da ne bosta vložili pritožbe, temveč bosta podpisali kompenzacijo, po kateri se medsebojne terjatve po 1. in 4. točki izreka sodbe pobotajo, presežek pa plača. Navedeno naj bi potrjevalo sporočilo, poslano tožnici z dne 15. 5. 2013. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ker izvensodna poravnava v času postopka pred sodiščem prve stopnje še ni bila sklenjena, tožnica o njenem obstoju prvostopenjskega sodišča ni mogla obvestiti, slednje pa je pri odločitvi ni moglo upoštevati. Zato je potrebno navedbe tožnice o sklenitvi izvensodne poravnave, v kateri naj bi se pravdni stranki dogovorili, da ne bosta vložili pritožbe, presojati kot dopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica svojih navedb ni dokazno podprla, saj ni predložila podpisane poravnave, niti obstoj tovrstnega dogovora ne potrjujejo predložena listinska dokazila tožnice (email sporočila v prilogah A31 do A33). Iz predloženih dopisov namreč ne izhaja, da bi toženka pristala na odpoved pritožbi, niti iz njih ne izhaja njeno soglasje h kompenzaciji, temveč je razviden zgolj predlog tožnice za medsebojno kompenzacijo oziroma njen poziv toženki, naj podpiše dva izvoda kompenzacije.

O neutemeljenosti pritožbe

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pogodba zaradi spremenjenih okoliščin ni razvezana že po samem zakonu. V primeru upoštevnih spremenjenih okoliščin je namreč potrebno, da stranka zahteva razvezo pogodbe. Določba 112. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin priznava pogodbeniku izpodbojno upravičenje, ki se uveljavlja z oblikovalno tožbo oziroma s konstitutivnim zahtevkom.(2) V primeru, ko nasprotna stranka ne soglaša z razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, lahko torej pogodbena stranka zahtevo uveljavlja le s sodno intervencijo (s tožbo oziroma nasprotno tožbo) in ne zgolj z ugovorom.(3) Povedano drugače, na podlagi spremenjenih okoliščin toženka ni pridobila pravice odstopiti od pogodbe z enostransko izjavo, temveč bi lahko zahtevala razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pred sodiščem le z oblikovalno tožbo. Uveljavljanje razveze pogodbe z ugovorom ne zadošča. Že iz tega razloga je sklicevanje toženke na spremenjene okoliščine neutemeljeno.

8. Pritožbeno sodišče pa kljub temu še dodaja, da v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve, da toženkin odstop od pogodbe ni bil upravičen. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil vzrok za toženkin odstop cena električne energije. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da bi se toženka morala zavedati, da se v treh letih cena lahko spremeni oziroma, da je šlo za neke vrste špekulativno pogodbo za obe stranki, s katero si je toženka zagotovila fiksno ceno, ki jo je bila tožnica dolžna zagotavljati ves čas trajanja pogodbe. Pravilno je obrazložilo, da je sprememba cen električne energije v času treh let poslovni riziko, katerega se je toženka morala zavedati.

9. Glede na to, da toženka ni upravičeno odstopila od pogodbe na podlagi spremenjenih razmer, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neopredelitev do navedb toženke, da tožnica ni pristala na spremembo pogodbe (kljub temu, da je obljubljala cenovno najugodnejšo dobavo električne energije) oziroma da se je tožnica glede ohranitve pogodbe v veljavi sklicevala na dobavitelja G., čeprav ta ni zahteval ničesar. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da provizija, ki jo je dosegla tožnica, za odločitev ni bila pravno pomembna.

10. Pritožba nadalje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so splošni pogoji zavezovali toženko, ker so bili omenjeni v pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki ter objavljeni na običajen način – na spletni strani tožnice, zaradi česar bi toženka zanje morala vedeti (tretji odstavek 120. člena OZ). Splošni pogoji so lahko izrecno vključeni v pogodbeno razmerje tako, da se pogodba nanje le sklicuje. V konkretnem primeru so bili splošni pogoji dovolj natančno opredeljeni v 21. členu pogodbe, kjer je bilo zapisano, da „za vsa medsebojna razmerja iz te pogodbe veljajo zakonski in podzakonski akti, ki urejajo to področje, za tista vprašanja, ki jih ta pogodba ne ureja, tudi Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije ter vse nadaljnje spremembe, ki se nanašajo na navedene akte.“ Toženka bi se bila v primeru nejasnosti, na katere splošne pogoje se pogodba sklicuje, dolžna v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, o tem pozanimati. V primeru zmote glede vprašanja, na katere splošne pogoje se pogodba sklicuje, pa bi toženka lahko uveljavljala izpodbojno upravičenje.

11. Pritožba tudi ne more uspeti z navajanjem, da tožnica ni imela splošnih pogojev v letu 2004, ker jih ni predložila. Da so le-ti obstajali je jasno razvidno tako iz 21. člena pogodbe, ki se nanje izrecno sklicuje, kakor tudi iz splošnih pogojev z dne 19. 9. 2008 (priloga A9). Ne drži nadalje stališče pritožbe, da lahko veljajo le splošni pogoji, veljavni v letu 2004 in 2005 oziroma v času veljavnosti pogodbe. Stranki sta namreč s štirimi aneksi podaljšali pogodbeno razmerje do vključno 31. 12. 2011, pri tem pa je bilo v vseh aneksih določeno, da vsa določila pogodbe, katerih aneks ne spreminja, ostanejo nespremenjena. Omenjena določba se torej nanaša tudi na 21. člen pogodbe, ki se z aneksi ni spremenil. Zato so bili splošni pogoji z nadaljnjimi spremembami, torej tudi splošni pogoji z dne 19. 9. 2008, sestavni del pogodbe med pravdnima strankama, skladno z 21. členom pogodbe.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo ali je bila toženka seznanjena s splošnimi pogoji. Prvostopenjsko sodišče je dejstvo, da je bila toženka s splošnimi pogoji seznanjena, ugotovilo že na podlagi zakonske domneve, po kateri splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Za njihovo vključitev v pogodbeno razmerje se namreč ne zahteva, da nasprotna stranka pozna njihovo vsebino ali da bi jo morala poznati. Pravilo se nanaša na njihov obstoj, ne pa tudi na njihovo vsebino.(4) Skladno s 120. členom OZ splošni pogoji, na katere se pogodba sklicuje, zavezujejo tako kot posebni dogovori, pri tem pa morajo biti objavljeni na običajen način. Ni torej potrebno, da je nasprotna stranka nanje izrecno opozorjena ali da so ji izročeni, zadošča objava na običajen način.

13. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi tožnica morala toženko opozoriti na eventualno spremenjene splošne pogoje oziroma jih toženki izročiti ter navesti, da je toženka pogoje prejela oziroma bila z njimi seznanjena. V konkretnem primeru bi morali biti toženi stranki znani že zato, ker nanje pogodba (priloga A16 spisa) v 21. členu izrecno opozarja. Mogoči so namreč primeri, da se pogodba sklicuje na splošne pogoje, ki dejansko niso bili izročeni stranki. Tudi v tem primeru veljajo, saj je bila stranka nanje izrecno opozorjena, s sklenitvijo pogodbe pa je nanje pristala (ne glede na to ali je njihovo vsebino dejansko poznala). Ker je bila nanje opozorjena, bi se lahko z njihovo vsebino tudi seznanila. Če je pogodbo sklenila, ne da bi poznala vsebino splošnih pogojev, je to njen riziko.(5) Glede seznanitve s splošnimi pogoji, je bila stranka sama dolžna pokazati ustrezno skrbnost. Povprečno skrbna pogodbena stranka bi se s pogoji, pod katerimi je podpisovala sporno pogodbo, seznanila, preden je pogodbo podpisala, o pogodbi in v njej navedenih splošnih pogojih pa bi se predhodno podučila. Splošne pogoje bi nenazadnje, če jih, kot trdi, ni prejela že hkrati s pogodbo, pridobila pri tožnici. Če tega ni storila in je pogodbo podpisala, ne da bi se seznanila tudi z vsebino splošnih pogojev, mora sama nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je tožeča stranka nanje ni bila dolžna opozoriti, kot zmotno uveljavlja pritožnica.

14. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče brez ustrezne trditvene podlage presodilo, da so bili splošni pogoji objavljeni na internetu. Tožnica se je namreč sklicevala na uporabo splošnih pogojev in zatrjevala, da je bila toženka s splošnimi pogoji (oziroma pogodbeno kaznijo) seznanjena. Po oceni pritožbenega sodišča navedeno predstavlja zadostno trditveno podlago, na podlagi katere je sodišče lahko presojalo toženkino seznanjenost s splošnimi pogoji, torej tudi za dejansko ugotovitev, da so bili slednji objavljeni na spletni strani.

15. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožnici povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo, saj ugotavlja, da je tožena stranka stroške priglasila skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 350,40 EUR (tar. št. 3210) in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), vse povečano za 20% DDV, kar skupaj znaša 444,48 EUR. V primeru zamude je tožnica dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): v času odprtega pritožbenega roka.

Op. št. (2): glej sodbo VSRS II Ips 94/2008, sodbo VSL II Cp 152/2009 in sodbo VSL I Cpg 599/2011. Op. št. (3): glej Sodba III Ips 17/2012, VSL II Cp 3849/2010 in Sodbo VSL II Cp 1915/2005, da mora stranka svojo zahtevo uveljaviti s sodno intervencijo izhaja tudi iz Dr. Mile Dolec, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, 2003, stran 605. Op. št. (4): VSL sodba I Cpg 591/2013. Op. št. (5): V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, 2003, stran 634.