Jedro

V 41.členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci je določen postopek za uvedbo in izvedbo ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca za kršitev delovnih obveznosti. Z njim so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela, ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov delodajalca, marveč zagotavlja domnevnemu storilcu disciplinske kršitve pravno varnost pred morebitno samovoljo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 19.11.1994 in 20.12.1994, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati in sprejeti nazaj na delo z vsemi pravicami iz dela in po delu ter ji čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in plačati vse davke in prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter morebitno obvezno zdravstveno zavarovanje ter ji obračunati in izplačati prikrajšanja pri plači, ki je nastalo z dnem 19.11.1994 in sicer kot razliko med plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila v delovnem razmerju v tem času pri toženi stranki in morebitni prejemki od Zavoda za zaposlovanje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja pri plači do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da izplača tožnici odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 1994 v skupni neto višini 11.470,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice. Sodišče je ugotovilo, da ne obstaja dokazna podlaga za neupravičeno odklonitev dela in zapustitev delovnega mesta tožnice dne 18.11.1994, niti za tožničino nedoseganje pričakovanih rezultatov pri kvaliteti dela. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožnici iz 5. točke 40. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91 - KP).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V svojih razlogih je še poudarilo, da tožena stranka pred izrekom odpovedi delovnega razmerja tožnici po 5. točki 40. člena kolektivne pogodbe ni izvedla disciplinskega postopka, zato so izpodbijani sklepi tožene stranke nezakoniti že iz formalnopravnih razlogov.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka uveljavljala bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Bistvena kršitev procesnega prava je po mnenju revizije podana, ker drugostopna sodba ne vsebuje razlogov v zvezi z izvedbo dokazov po zaslišanju predlaganih prič, kar ima za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zmotna uporaba materialnega prava pa se kaže v tem, da je sodišče ugodilo neutemeljenemu zahtevku tožnice za povrnitev plače in nadomestila ter prispevkov za čas prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve nazaj na delo. Tožena stranka je namreč v pritožbi opozorila na dejstvo, za katerega je zvedela po zaključku glavne obravnave na prvi stopnji, da je tožnica ves čas od 19.11.1994 dalje delala. S priložnostnimi težaškimi deli in s prodajo na tržnici je dejansko pridobila več, kot bi zaslužila pri toženi stranki. Ker je izrek prvostopne sodbe pod točko 2 neizvršljiv, mu sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva.

V skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - v tem postopku še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti obseg izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 382. člena ZPP-77). Tožena stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene v pritožbenem postopku. S svojim nestrinjanjem z dokazno oceno, sprejeto na sodišču prve stopnje, ki jo je preizkušalo sodišče druge stopnje, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP-77 pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje ni smelo ukvarjati.

O očitku, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb o tožničinem zaslužku v spornem obdobju, kar bi lahko pomenilo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, revizijsko sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je na 4. strani sodbe odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (kar bi v nasprotnem primeru bila lahko le relativna bistvena kršitev ZPP-77 iz 375. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP-77). Pri tem je opozoriti, da ima izrek pod točko 2 prvostopne sodbe procesnopravno naravo vmesne sodbe.

Po 1. odstavku 330. člena ZPP-77 lahko izda sodišče, če je to smotrno, sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. To stori v primeru, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi znesek tožbenega zahtevka. Ob tem je ugotoviti, da tožena stranka v postopku pred prvostopnim sodiščem ni ravnala skladno določbi 1. odstavka 5. člena ZPP-77 in se o postavljenem reparacijskem zahtevku tožnice ni izjavila. Zato je sodišče lahko ugodilo uveljavljenemu zahtevku v okviru določbe 1. točke 1. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) in 3. ter 7. člena ZPP-77. Po določbi 1. odstavka 3. člena ZPP-77 lahko stranke prosto razpolagajo s svojimi zahtevki. Razpolaganja strank sodišče ne prizna samo v primeru, če nasprotuje prisilnim predpisom ali morali (3. odstavek 3. člena ZPP-77). Takih razpolaganj pa revizijsko sodišče v postopku ni zasledilo. Zato je zatrjevanje revizije o procesnih kršitvah neutemeljeno.

Revizija tudi v delu, s katerim tožena stranka uveljavlja revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 354. člena ZPP-77, ni utemeljena.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je vsebovana v določilu 1. odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), po katerem zasebni delodajalec lahko pisno odpove delavcu delovno razmerje, med drugim v primeru hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so navedene v zakonu, drugih predpisih oziroma v kolektivni pogodbi (4. alinea). V 41. členu omenjene kolektivne pogodbe je določen postopek za uvedbo in izvedbo ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca za kršitev delovnih obveznosti. Z njim so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela (načelo zakonitosti, načelo pravice do obrambe, materialne resnice, pisnosti, pravica do pritožbe, načelo dokončnosti), ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov delodajalca, marveč zagotavlja domnevnemu storilcu disciplinske kršitve pravno varnost pred morebitno samovoljo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP-77), je bil tožnici disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen, ne da bi tožena stranka izvedla postopek, določen v 41. členu kolektivne pogodbe. Izrek disciplinskega ukrepa delavcu, ki ni bil poprej zaslišan (razen, če se brez opravičenih razlogov ne odzove vabilu) je v nasprotju s temeljnimi načeli in določili zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, zakona o delovnih razmerjih in kolektivno pogodbo. Temeljno pravilo vsakega postopka (upravnega, sodnega ali disciplinskega) je, da mora biti oseba, o katere pravici oziroma pravnem interesu bo odločeno v takem postopku, pravilno in pravočasno povabljena in da ji je omogočeno obravnavanje v postopku. Če delavcu, zaposlenem pri zasebnem delodajalcu, ni bila dana možnost, da se pred izrekom ukrepa seznani z dejstvi, ki so podlaga postopku oziroma izrečenemu ukrepu in da se pred očitki brani, je taka kršitev postopka razlog za razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Zato je ugotovljena kršitev postopka po 41. členu kolektivne pogodbe že sama po sebi imela v obravnavanem primeru za posledico, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, razveljavitev sklepov tožene stranke o izrečenem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožnici. Ob takem dejanskem stanju pa je bilo materialno pravo z ugoditvijo tožničinemu tožbenemu zahtevku pravilno uporabljeno.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).