Jedro

Tujcu s potekom delovnega dovoljenja delovno razmerje preneha po samem zakonu. Dejstvo, da je bil tožnik v tem času v bolniškem staležu zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe na poti na delo, na prenehanje delovnega razmerja zaradi poteka delovnega dovoljenja ne more imeti nobenega vpliva. Pogodbo o zaposlitvi tujca brez delovnega dovoljenja je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 6.10.1994, na podlagi katerega ji z istim dnem preneha delovno razmerje in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 18.11.1994, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za varstvo pravic kot tudi zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna povrniti vse nastale stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je izreklo, da trpi tožena stranka svoje stroške postopka sama.

Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da po veljavnih predpisih delavcu lahko preneha delovno razmerje tudi v času bolniškega staleža. Navaja, da je bil tožnik 25.11.1992 na poti na delo hudo telesno poškodovan, zaradi česar je še vedno v bolniškem staležu in je zato nesmiselno sklicevanje na Zakon o zaposlovanju tujcev. Sodišče določb tega zakona ne bi smelo uporabiti. Sploh ni pomembno, ali je za delovno dovoljenje zaprosil ali ne, saj ga glede na zdravstveno stanje ne bi mogel pridobiti.

Sicer pa naj nekdo pojasni, na kakšen način si kot hud invalid, nesposoben za delo, lahko pridobi delovno dovoljenje. Skrajno nekorektno je, da se ga tožena stranka v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih in sklenjenimi mednarodnimi konvencijami želi rešiti na takšen način. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa jo podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

V pisnem odgovoru tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Po njenem mnenju je pomembno le, da je tožeča stranka kot tujec delo opravljala na podlagi delovnega dovoljenja, izdanega za določen čas, zato ji delovno razmerje s potekom delovnega dovoljenja tudi preneha po samem zakonu.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno za razsojo sporne zadeve je nesporno pravno dejstvo, da je bil tožnik kot tujec v delovnem razmerju pri toženi stranki za določen čas od 7.10.1993 do 6.10.1994 v skladu z delovnim dovoljenjem Republiškega zavoda za zaposlovanje opr. št. 636602100 z dne 17.11.1993. S potekom delovnega dovoljenja 6.10.1994, mu je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu, zaradi česar sta sklepa tožene stranke, ki sta zgolj deklarativne narave, zakonita in je prvostopno sodišče tudi popolnoma utemeljeno zavrnilo zahtevek za njuno razveljavitev. Zadevo je mogoče izključno presojati le po 16. členu Zakona o tujcih (Ur. list RS št. 33/92), ki izrecno določa, da tujcu preneha delovno razmerje z dnem prenehanja delovnega dovoljenja. Ker ni nobene zakonske podlage za podaljševanje delovnega razmerja po izteku delovnega dovoljenja oz. za ponovno sklenitev delovnega razmerja brez ustreznega dovoljenja, saj bi bila glede na 2. odstavek 3. člena citiranega zakona, pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, nična, pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne, ker so pravno irelevnatne.

Tako ni pravilno pritožbeno stališče, da tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje zgolj zato, ker je od poškodbe na poti na delo v letu 1992 dalje v bolniškem staležu, ne more prenehati delovno razmerje in da zaradi tega v njegovem primeru tudi ne bi bilo mogoče uporabiti določb Zakona o tujcih. Prav tako ni pomembno, ali je tožnik vedel, da si za nadaljnjo zaposlitev mora priskrbeti novo delovno dovoljenje in ali bi ga glede na zatrjevano zdravsteno stanje in delovno zmožnost sploh lahko pridobil. Pritožbeno sodišče v zakonitem prenehanju delovnega razmerja tudi ne more zaslediti kršitve mednarodnih konvencij, kar pritožba pavšalno uveljavlja, ne da bi pri tem navedla, katero od meddržavnih pogodb, ki se v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno, ima sploh v mislih. Ker uveljavljena pritožbena razloga nista podana, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev procesnega prava, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče hkrati sklenilo, da trpi tudi priglašene stroške za delo pooblaščenega odvetnika sama.