Jedro

Terjatev neupravičeno prejetih zneskov pokojninskih dajatev zastara v treh letih od vsakokratnega izplačila posamičnega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka zaradi preplačil nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.4.1992 do 31.5.1995 dolžna vrniti neutemeljeno prejete zneske v vtoževani višini, ker je na ugovor toženca ugotovilo zastaranje terjatve.

Sodbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da verzijska terjatev zastara v petih, ne pa v treh letih, kot je presodilo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje: Ob nespornem dejstvu, da je bilo tožencu zadnje nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.4.1992 neutemeljeno izplačano 31.5.1995, tožba pa pri sodišču prve stopnje vložena 7.8.1998, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen že zaradi ugovora zastaranja terjatve. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, da gre v obravnavani zadevi za terjatev, za katero velja petletni zastaralni rok. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), se pokojninske dajatve odmerjajo in izplačujejo v mesečnih zneskih, posamični zapadli in neizplačani zneski pa zastarajo v treh letih. Ta zastaralni rok je potrebno analogno uporabiti tudi za vračila neupravičeno prejetih zneskov. Le zato, ker se terjatve iz 288. člena ZPIZ-92 uveljavljajo na temelju neupravičene pridobitve iz 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR), ne spremenijo značaja občasnosti, da bi lahko zanje veljal daljši zastaralni rok. Po 372. členu ZOR, namreč terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamične dajatve. V konkretnem primeru torej v treh letih od vsakokratnega neupravično izplačanega zneska nadomestila.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.