Jedro

V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti ne more sklicevati na razloge v drugih vlogah. Če se, jih Vrhovno sodišče ne obravnava.

Ustavno sodišče je v odločbi opr. št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003, s katero je sicer razveljavilo prve tri odstavke 49. člena ZPol in del Pravilnika o policijskih pooblastilih, postavilo kriterije, po kateri je ocena, ali so policijski ukrepi po 49. členu ZPol posegli v ustavno varovano zasebnost, odvisna od vsebine posameznega ukrepa, oziroma od pristojnosti policije pri izvajanju. Samo če je nadzor trajal toliko časa, da si je bilo mogoče ustvariti podobo o posameznikovem življenju (brez povezave s kaznivo dejavnostjo), gre za poseg v osebnostne pravice. Zato so bili ukrepi, ki so bili odrejeni in izvršeni v skladu z ZPol (in ZKP) do 23.5.2004, ko je začela učinkovati navedena ustavna odločba oziroma do spremembe zakona, zakoniti, če niso na protiustaven način posegli v zasebnost posameznika.

Zmotna je razlaga, da se po določbah 44. člena ZUst razveljavljeni del zakona ne more uporabljati za razmerja, o katerih do dneva učinkovanja odločbe ni bilo pravnomočno odločeno.

Ker so imeli člani komisije za izbor vlog in pripravo predloga za dodeljevanje nepovratnih sredstev na ministrstvu lastnost uradne osebe v smislu 2. točke 2. odstavka 126. člena KZ kot funkcionarji in visoki uslužbenci ministrstva, te lastnosti niso ne pridobili z imenovanjem in delom v interni "ad hoc" komisiji ministrstva, ne izgubili, ko je ta komisija prenehala delovati.

Ker je okrožni državni tožilec zoper sodbo vložil pritožbo, med drugim tudi zaradi odločbe o kazni s predlogom, da se obsojencu izrečeta višji zaporna in denarna kazen in čeprav pritožbeno sodišče utemeljenosti tega dela pritožbe državnega tožilstva ni presojalo, ker je ugodilo zagovornikovi pritožbi in je sodbo sodišča prve stopnje glede tega obsojenca razveljavilo v odločbi o krivdi in jo vrnilo v novo sojenje, sodišče v novem sojenju ni vezano na prepoved reformatio in peius po 4. odstavku 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP.

Izrek

Zahteve obsojenih dr. B.Š., B.Š. in mag. R.Š. ter zagovornikov obsojenih dr. B.Š., S.D. in B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojeni dr. B.Š. je dolžan plačati 600.000 SIT, obsojeni S.D. in obsojeni B.Š. vsak po 500.000 SIT, obsojena mag. R.Š. pa 400.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

I. Z izpodbijanima sodbama so bili v deloma ponovljenem postopku obsojeni dr. B.Š. zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 2. odstavku 267. člena KZ na dve leti zapora, v katero se všteje čas pridržanja, pripora in hišnega pripora, in na 5.000.000 SIT stranske denarne kazni, izrečen mu je bil varnostni ukrep prepovedi vodstvenih dolžnosti pri uporabnikih sredstev iz državnega proračuna glede odločanja o njihovi uporabi po 67. členu KZ za dobo dveh let; S.D. zaradi pomoči h kaznivemu dejanju po 2. odstavku 267. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ na eno leto in osem mesecev zapora, v katero se všteje čas pridržanja od 6. do 8.11.2000 in na 3.000.000 SIT denarne kazni; zaradi pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po 3. odstavku 267. člena v zvezi s 27. členom KZ pa B.Š. na 3.000.000 SIT in mag. R.Š. na 2.000.000 SIT denarne kazni; obsojeni dr. Š. pa je bil oproščen obtožbe za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po 3. odstavku 267. člena KZ iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

II. Zoper sodbi Okrajnega in Višjega sodišča v Ljubljani kot pritožbenega sodišča so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni dr. B.Š., B.Š. in mag. R.Š. ter zagovorniki obsojenih dr. B.Š., S.D. in B.Š.

1. Zahteva obsojenega dr. B.Š. za varstvo zakonitosti z dne 8.4.2005 in njena dopolnitev z dne 17.5.2005 uveljavljata kršitev kazenskega zakona, ker da je sodišče v nasprotju s predpisi obsojencu "naložilo odgovornost kot uradne osebe na njegova pleča in mu pripisalo odgovornost, ki je po zakonu ni imel", sklicuje pa se na razloge, ki so navedeni v "pritožbi" zagovornikov na Vrhovno sodišče RS z dne 25.3.2005. Dalje trdi, da se izpodbijani sodbi v nasprotju s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUst) in 18. členom ZKP opirata na dokaze, pridobljene na podlagi protiustavnih določb 1., 2. in 3. odstavka 49. člena Zakona o policiji (ZPol), ki so bile z odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003 razveljavljene pred pravnomočnostjo izpodbijanih sodb. Razveljavitev 49. člena ZPol učinkuje retroaktivno, zato so bili dokazi, čeprav pridobljeni v skladu z določbami 49. člena tega zakona, nedovoljeni v smislu 18. člena ZKP. Izpodbijani sodbi naj bi v veliki meri temeljili prav na nedovoljenem tajnem policijskem sodelovanju priče D.S., pa tudi na drugih ukrepih, ki jih je odobril generalni direktor policije. Novi 155.a člen ZKP je predpisal za dovolitev tajnega policijskega delovanja mnogo strožje pogoje in močnejše dokaze kot razveljavljeni 49. člen ZPol, zato ta in drugi prikriti ukrepi zoper obsojenca ne bi mogli biti dovoljeni. Zato je treba izpodbijani sodbi v obsodilnem delu razveljaviti, izločiti nedovoljene dokaze in ponovno odločiti o obtožbi.

2. Tudi zagovorniki obsojenega dr. B.Š. iz Odvetniške družbe Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona. Trdijo da obsojenec ni bil uradna oseba v smislu 2. odstavka 5. člena in 29. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ne v smislu 2. točke 2. odstavka 126. člena KZ. Obsojeni dr. Š. je bil sicer predsednik komisije pri Ministrstvu .., ki je ministrici predlagala gospodarske družbe, ki naj iz državnega proračuna dobijo sredstva za prestrukturiranje in njihovo višino, toda predlog je sprejela komisija kot celota, torej kot kolegijski organ, ne pa obsojenec sam. Dejstvo, da je bil istočasno tudi državni sekretar na tem ministrstvu, torej uradna oseba, je za obravnavano zadevo nepomembno, ker ni v tem svojstvu soodločal o predlogu komu in v kakšnem znesku naj se dodelijo nepovratna sredstva. Sicer pa obsojenčev sprejem obljube darila ni "izkazan", ni nedvoumno ugotovljeno, kakšna je bila vsebina predhodnega dogovora med obsojenima dr. Š. in D., sprejem obljube darila pa sploh ni omenjen, razen da je priča D.S. privolil, da bo del dodeljenih sredstev izročil obsojenemu dr. Š. Takšno stališče pomeni, da je bil dr. Š. obsojen zaradi ravnanja S., ne pa zaradi svojega ravnanja. Zahteva zagovornikov predlaga, da se obsojeni dr. Š. oprosti.

3. Zagovornik obsojenega S.D. uveljavlja kršitev prepovedi iz 385. člena ZKP v odločbi o kazni. V prvem postopku je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo državnega tožilca zoper kazen enega leta zapora in 3.000.000 SIT, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani za isto dejanje izreklo temu obsojencu s prvo, delno razveljavljeno sodbo. V izreku svoje odločbe je pritožbeno sodišče odločilo, da se pritožba državnega tožilstva zavrne kot neutemeljena, razen v delu, kjer je izpodbijala oprostilni del sodbe. Ta odločba sicer na 13. strani navaja, da odločanje o kazenski sankciji obsojencu ni potrebno, ker je ugodilo pritožbi zagovornika in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbi o krivdi, kar predstavlja tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo oziroma med razlogi samimi v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Te kršitve obsojeni D. ni mogel uveljavljati, ker je s pritožbo uspel in mu kršitev zato ne sme škodovati. V ponovljenem postopku mu torej ne bi smela biti izrečena višja kazen, česar pa sodišči prve in druge stopnje v ponovljenem postopku v izpodbijanih sodbah ni spoštovalo. V potrditev tega stališča je zagovornik naknadno poslal pravno mnenje dr. B.K., asistenta na pravni fakulteti. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenemu D. izreče nižja kazen.

4. Obsojeni B.Š. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona. Tako kot obsojeni dr. B.Š. tudi obsojeni B.Š. trdi, da so bili dokazi, zbrani na podlagi prikritih policijskih ukrepov po 49. členu ZPol, to je tajno policijsko opazovanje, sledenje, snemanje in tajno policijsko sodelovanje, nedovoljeni, ker je Ustavno sodišče s svojo odločbo, št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003, ugotovilo, da je 49. člen ZPol v nasprotju z Ustavo. Protiustavnost teh določb dokazuje dejstvo, da je novi 155.a člen ZKP za prikriti ukrep tajnega policijskega delovanja predpisal mnogo strožje pogoje kot razveljavljeni 49. člen ZPol. Kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ne omenja in ne ocenjuje pomena pogodbe med podjetjema S.I. in G... I.C., dopisa podjetja S. obsojenemu Š., izpovedbe priče Š., dejstva, da se je obsojeni Š. pri podjetju R.P. zanimal za nakup opreme za S. podjetje S.P., zmotno povzema vsebino dokazov, da obsojeni Š. ni bil lastnik ali odgovorna oseba podjetja G... in ni obrazloženo, na podlagi česa naj bi bil naklep obsojenega Š. vezan na podkupnino, saj so bila vsa njegova dejanja storjena po razveljavitvi razpisa. Obsojeni dr. B.Š. ni bil uradna oseba, saj ni sam odločal o upravni stvari, ampak je o tem odločala komisija kot kolegijski organ in ministrica. Stališče izpodbijanih sodb, da je imel obsojeni dr. Š. v komisiji odločujoč vpliv in je bil zato uradna oseba, je nepravilno, saj kazenski zakon ne določa, da je tak vpliv upošteven za lastnost uradne osebe. Razen tega je bil izbor podjetij, ki so jim bila dodeljena nepovratna sredstva, s sklepom ministra razveljavljen, v novi komisiji pa obsojeni Š. ni bil več član. Obsojeni Š. pa tudi sicer ni nudil nobene psihične ali fizične pomoči v smislu 27. člena KZ, pa tudi, če bi kakršnokoli pomoč nudil, je obsojeni dr. Š. ni sprejel, neuspela pomoč za kazniva dejanja do enega leta zapora pa ni kazniva. Zahteva obsojenega B.Š. izpodbija kot zmotno tudi ugotovitev, da je naklep obsojencu dokazan. Predlaga, da se ga oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita.

5. Zagovornik obsojenega B.Š. uveljavlja kršitve kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku. Navaja, da je pomoč pri kaznivem dejanju akcesorno kaznivo dejanje in pomagač ne more pomagati pri drugem kaznivem dejanju kot pri tistem, za katero je bil storilec obsojen. Kaznivo dejanje jemanja podkupnine je bilo dokončano v trenutku, ko je storilec terjal podkupnino in je bil o njej sklenjen dogovor, ne pa takrat, ko naj bi se podkupnina plačala. Po storjenem kaznivem dejanju jemanja podkupnine pa pomoč pri tem kaznivem dejanju ni več mogoča. Ker naj bi dr. Š. sprejel obljubo podkupnine aprila 2000, obsojeni Š. pa naj bi deloval kasneje, le-ta ni mogel pomagati dr. Š. pri kaznivem dejanju. Sodbi nimata razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov naj bi obsojeni Š. vedel, da terja za dr. Š. podkupnino. Za tak naklep obsojenega Š. ni nobenih dokazov. Pritožba je ta ugovor uveljavljala, vendar pa pritožbeno sodišče nanj ni odgovorilo. Zaključek pritožbenega sodišča, da so "akterji točno vedeli za kaj natančno gre", nima opore v dokazih in je zato kršen postopek v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Tako kršitev je zagrešilo tudi s tem, da ni omenilo pritožbenih navedb, da obsojeni Š. v podjetju G... I.C. ni imel nobenega vpliva in je bila zato ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da bi si to podjetje in obsojeni dr. Š. razdelila 62.336 USD, zmotna. Tudi ta zahteva predlaga, da se obsojenega B.Š. oprosti, ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje.

6. Obsojena mag. R.Š. v svoji zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Navaja, da septembra 2000, ko naj bi pomagala obsojenemu dr. B.Š. pri kaznivem dejanju jemanja podkupnine, ta ni bil uradna oseba, saj je bila že 10.7.2000 imenovana nova komisija za dodelitev sredstev po ponovljenem razpisu, v kateri pa obsojeni dr. Š. ni bil član, sicer pa tudi ni nobenega dokaza, da bi mu pomagala terjati podkupnino po tem, ko je opravil uradno dejanje. Tako kot obsojena dr. B.Š. in B.Š., tudi obsojena mag. R.Š. uveljavlja kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodbi opirata na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi prikritih policijskih ukrepov po 49. členu ZPol (sledenje, opazovanje, snemanje, tajno policijsko sodelovanje), za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili protiustavni, ker jih je za neomenjen čas odredil generalni direktor policije na podlagi razlogov za sum o kateremkoli kaznivem dejanju, namesto da bi ga odredilo sodišče ali državno tožilstvo za določen čas na podlagi utemeljenih razlogov za sum o določenem kataloškem kaznivem dejanju in pod pogojem subsidiarnosti ukrepa. Ti pogoji ob odreditvi in izvajanju prikritih policijskih ukrepov niso bili izpolnjeni, zato so protiustavno posegli v ustavno varovane človekove pravice in se sodbi nanje ne bi smeli opirati. Sodbi nimata razlogov o tem, zakaj nista upoštevali izpovedb ključnih prič obrambe (Z.C., M.Š. in J.K.) in zakaj sprejemata izpovedbe D.S., N.P. in A.P., čeprav je ta preklicala svojo izpovedbo, ter ugotovitev v poročilu Računskega sodišča, da je nova komisija za postopek po javnem razpisu upoštevala dodatne kriterije, ki v razpisu niso bili določeni. Sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo na vse pritožbene navedbe ali pa je odgovorilo z napačnimi stališči glede asignacije in cesije. Predlaga, da se jo oprosti obtožbe.

III. Vrhovni državni tožilec glede zahteve zagovornikov obsojenega dr. B.Š. odgovarja, da uveljavlja zmotno ugotovitev o tem, ali je bil ta obsojenec uradna oseba, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. To stališče je tudi zmotno, saj je bil dr. B.Š. kot državni sekretar po položaju in kot predsednik komisije za izbiro upravičencev do nepovratnih sredstev, ki je parafiral odločitve te komisije, zaradi takšne vloge uradna oseba po 126. členu KZ. Na dopolnitev zahteve obsojenega dr. B.Š. odgovarja, da so bili prikriti policijski ukrepi odrejeni in izvedeni v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, zato se je sodišče lahko oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni s temi metodami.

Glede zahteve zagovornika obsojenega S.D. (in ne dr. Š.) je mnenja, da zatrjevana kršitev prepovedi "reformatio in peius" ni bila storjena, ker se je zoper odločbo o kazni za to kaznivo dejanje pritožilo okrožno državno tožilstvo, o pritožbi pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker je razveljavilo ta del sodbe.

Na zahtevo zagovornika obsojenega B.Š. za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec odgovarja, da ta zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Vrhovno državno tožilstvo se ni izjavilo o zahtevah za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili obsojeni dr. B.Š., R.Š. in B.Š.

IV. Zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili obsojeni dr. B.Š. z dopolnitvijo, B.Š. in mag. R.Š. ter zagovorniki obsojenih dr. B.Š., S.D. z dopolnitvijo in B.Š., niso utemeljene. Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena lahko obsojenec in njegov zagovornik vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preskus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Tak preskus je mogoč le, če so zatrjevane kršitve zakona navedene jasno in določno, pri kršitvah po 11. točki 1. odstavka 371. in po 2. odstavku istega člena zlasti tudi z navedbo, o katerih odločilnih dejstvih je nasprotje oziroma kako je relativna kršitev postopka vplivala na zakonitost sodbe.

V/1. Zahteva obsojenega dr. B.Š. za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, toda brez navedbe in obrazložitve, katero od kršitev, ki so naštete v štirih točkah 370. člena ZKP. Na splošno trdi, da mu je bila povzročena "velika krivica", ker sta mu sodišči "naložili odgovornost uradne osebe, čeprav je to bila komisija". Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitek tako nedoločen, da ga v okviru 1. odstavka 424. člena ZKP ni mogoče presojati.

V delu, kjer se ta zahteva sklicuje na obrazložitev "pritožbe" zagovornikov na Vrhovno sodišče z dne 25.3.2005, Vrhovno sodišče šteje, da se sklicuje na zahtevo zagovornikov za varstvo zakonitosti, ker ima enak datum; toda to izredno pravno sredstvo je po določbah 1. odstavka 421. člena in 1. odstavka 424. člena ZKP samostojno in ga Vrhovno sodišče preskuša le v tistem obsegu, na katerega se glede kršitev zakona izrečno sklicuje sam vložnik v svoji zahtevi. Zahteva za varstvo zakonitosti se torej ne more sklicevati na razloge v drugih vlogah in jih Vrhovno sodišče ne more obravnavati.

V dopolnitvi svoje zahteve dr. B.Š. sicer določno uveljavlja in obrazlaga bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa neutemeljeno. Zmotno je stališče vložnika, da je Ustavno sodišče razveljavilo 1., 2. in 3. odstavek 49. člena ZPol, ker naj bi ugotovilo, da so bili v njih predvideni prikriti preiskovalni ukrepi kot taki v nasprotju z Ustavo že od začetka uveljavitve zakona in da so zato bili vsi dokazi, pridobljeni s temi ukrepi, nedovoljeni v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP, ne glede na to, ali so bili pridobljeni pred odločbo Ustavnega sodišča oziroma njenim učinkovanjem ali po tem. Nasprotno, Ustavno sodišče je v 11. in 31. točki odločbe opr. št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003, s katero je razveljavilo prve tri odstavke 49. člena ZPol in del Pravilnika o policijskih pooblastilih, izrečno povedalo in ponovilo svoje stališče iz odločbe, opr. št. U-I-25/95, da prikriti preiskovalni ukrepi sami po sebi niso v neskladju z Ustavo, pač pa je bila protipravna njihova ureditev v ZKP in 49. členu ZPol (pred tem pa v 11. in 19.a členu Zakona o notranjih zadevah - ZNZ). V točkah 49, 50, 86, 89, 90 in 95 odločbe opr. št. U-I-25/95, s katero je razveljavilo člene od 150 do 156 ZKP o prikritih preiskovalnih ukrepih, je Ustavno sodišče odločilo, da so ti ukrepi legitimna oblika boja proti najtežjim oblikam kriminala, še posebej organiziranega, vendar pa ob spoštovanju načel določnosti, sorazmernosti, subsidiarnosti ter diferenciranosti glede na invazivnost ukrepov, postopek, pristojnosti za dovoljenje, izvajanje in trajanje ukrepov ter način uporabe z njimi pridobljenih dokazov. Kriterije je Ustavno sodišče postavilo v 22. točki odločbe opr. št. U-I-272/98, po kateri je ocena, ali so policijski ukrepi po 49. členu ZPol posegli v ustavno varovano zasebnost, odvisna od vsebine posameznega ukrepa, oziroma od pristojnosti policije pri izvajanju. Samo če je nadzor trajal toliko časa, da si je bilo mogoče ustvariti podobo o posameznikovem življenju (brez povezave s kaznivo dejavnostjo), gre za poseg v osebnostne pravice.

V tej zadevi so bili po podatkih v sodbi sodišča prve stopnje v skladu z 49. člen ZPol in določbami ZKP v času od 16.10. do 6.11.2000 zoper obsojenega dr. B.Š. (ter obsojena S.D. in R.Š.) dovoljeni in izvedeni tile prikriti preiskovalni ukrepi: a) z dovoljenjem generalnega direktorja policije: - tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje po 1. alineji 1. odstavka 49. člena ZPol; - tajno policijsko sodelovanje po 3. alineji 1. odstavka 49. člena ZPol; b) z dovoljenjem okrožnega državnega tožilca navidezno dajanje podkupnine po 1. odstavku 155. člena ZKP; c) z odredbo preiskovalnega sodnika: - nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP; - prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo osebe, udeležene v pogovoru po 4. točki 1. odstavka 150. člena ZKP.

Dopolnitev zahteve obsojenega dr. B.Š. za varstvo zakonitosti ne razlikuje prikritih preiskovalnih ukrepov po ZPol in po ZKP, ampak protiustavnost ukrepov povezuje le na protiustavnost določb 49. člena ZPol. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili vsi prikriti preiskovalni ukrepi zakoniti in nujni. Trajali so krajši čas od dovoljenega, bili so sorazmerni (poseg države v zasebnost obsojenca je bila sorazmerna z nevarnostjo kaznivega dejanja in s potrebo, da se uvede kazenski postopek), pridobljeni so bili občutno boljši dokazi in preprečeno je bilo zavlačevanje postopka. Upoštevaje že omenjene kriterije Ustavnega sodišča, torej poseg v zasebnost obsojenega dr. B.Š. s prikritimi preiskovalnimi ukrepi ni bil izvršen na protiustaven način.

Vrhovno sodišče ob tem še pojasnjuje, da so zagovorniki obsojenega dr. Š. vložili zahtevo po 416. členu ZKP za obnovo kazenskega postopka oziroma spremembo pravnomočne sodbe v tej zadevi, ker je Ustavno sodišče razveljavilo 49. člen ZPol in naj bi izpodbijani sodbi temeljili na nedovoljenih dokazih. Sodišče je pravnomočno zavrglo to zahtevo na podlagi ugotovitve, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi zakoniti in se z njimi ni posegalo v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do zasebnosti na protiustaven način.

Zmotno je tudi stališče vložnika, da odločba Ustavnega sodišča učinkuje retroaktivno in so bili zato vsi ukrepi, dovoljeni po razveljavljenem 49. členu ZPol, protiustavni že ob uveljavitvi zakona. Tako odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-272/98, ki se nanjo sklicuje vložnik, kot tudi druge odločbe, na primer opr. št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997, o razveljavitvi členov 150 - 156 ZKP, ali št. U-I-158/95 z dne 2.4.1998, o razveljavitvi 11. in 19.a člena ZNZ, določajo odložni rok učinkovanja odločb. To je bilo potrebno zato, da je lahko zakonodajalec zadostil ustavnim zahtevam glede posegov v temeljne človekove ustavne pravice na eni strani in tistim za učinkovito preprečevanje in zatiranje kriminalitete, zlasti nevarnejše in organizirane, po drugi strani (35. točka odločbe, št. U-I-272/98). Za tako odločitev ima Ustavno sodišče pooblastilo v 161. členu Ustave in 43. členu ZUst. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 je po 3. točki izreka začela učinkovati s potekom enega leta od objave v Uradnem listu. Objavljena je bila v Uradnem listu, št. 48/2003 dne 23.5.2003, torej so bili prikriti preiskovalni ukrepi, ki so bili odrejeni in izvršeni v skladu z ZPol (in ZKP) do 23.5.2004, oziroma do spremembe zakona, zakoniti, v skladu z Ustavo in odločbo Ustavnega sodišča, če niso na protiustaven način posegli v zasebnost posameznika.

Zahteva sicer zatrjuje, da po 155.a členu ZKP ne bi bilo mogoče dovoliti tajnega policijskega sodelovanja, ker ni bilo utemeljenih razlogov za sum, da bi obsojeni dr. Š. storil kaznivo dejanje in ker bi bilo mogoče z drugimi, ne prikritimi ukrepi, zbrati dokaze. Povedano je že bilo, da je sodišče presojalo nujnost in višji dokazni standard za dovolitev vseh prikritih preiskovalnih ukrepov v tej zadevi in ocenilo, da sta bila oba pogoja izpolnjena. Za takšno presojo je imelo sodišče na razpolago dovolj podatkov in okoliščin in ji Vrhovno sodišče pritrjuje.

Zmotna je tudi razlaga vložnika, da se po določbah 44. člena ZUst razveljavljeni del zakona ne more uporabljati za razmerja, o katerih do dneva učinkovanja odločbe ni bilo pravnomočno odločeno. Vložnik to določbo razlaga tako, da sodišče ne bi smelo uporabiti dokazov, pridobljenih z ukrepi na podlagi 49. člena ZPol, ker do 24.5.2004, ko je odločba Ustavnega sodišča začela učinkovati, o obtožbi ni bilo pravnomočno odločeno, saj je bila izpodbijana pravnomočna sodba pritožbenega sodišča izdana šele 2.11.2004. Toda razmerja, ki so nastala na podlagi 49. člena ZPol, niso bila razmerja, nastala s sodbami (pravnomočnimi) v kazenskem postopku, ampak razmerja med organi, ki dovoljujejo, odrejajo in izvršujejo ukrepe, ter posamezniki, proti katerim se izvršujejo, ki so nastala z odločbo - dovoljenjem generalnega direktorja policije in izvedbo teh ukrepov v predkazenskem postopku. Dovoljenje direktorja za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov je bilo pravnomočno in izvršljivo takoj oziroma v roku, ki je bil določen z dovoljenjem, na podlagi dovoljenja pridobljeni dokazi morda niti niso bili uporabljeni v kazenskem postopku, še manj nujno je bilo, da bi se nanje opirala pravnomočna obsodilna sodba. Dopustnost uporabe razveljavljenega 49. člena ZPol in na njegovi podlagi izvedenih prikritih ukrepov in z njimi pridobljenih dokazov torej ni povezana s 44. členom ZUst, če so bili ukrepi dovoljeni in izvedeni pred učinkovanjem odločbe Ustavnega sodišča. Sicer pa se sodbi ne opirata na dokaze, pridobljene s tajnim policijskem sodelavcem ter tajnim opazovanjem in sledenjem, pač pa na izpovedbo tajnega policijskega sodelavca D.S. kot priče v kazenskem postopku, druge izpovedbe in listinske dokaze. Sodba sodišča prve stopnje le na 63. strani "ilustrativno" za prikaz pomena vloge obsojenega dr. Š. omenja prisluškovani in posneti pogovor med tem obsojencem in pričo S. tik pred prijetjem dne 6.11.2000 v M., ko sta govorila o možnosti pridobitve kredita pod ugodnimi pogoji. Sodišče je sicer izvedlo dokaze, pridobljene na podlagi 49. člena ZPol, ni pa sodbe oprlo nanje, razen v navedenem majhnem obsegu, na poročila tajnega policijskega sodelavca, ki jih zahteva najbolj napada, pa sploh ne.

2. Stališče v zahtevi zagovornikov obsojenega dr. B.Š. za varstvo zakonitosti, da ta ni bil uradna oseba, je zmotno. Za zakonito, določno in pravilno uporabo tega pojma v kazenskem pravu (KZ in v stranski kazenski zakonodaji) so odločilne zakonske interpretativne norme 2. odstavka 126. člena KZ (veljavnega v času storitve kaznivega dejanja). Po določbah 2. točke tega odstavka je uradna oseba tista, ki pri državnem organu opravlja uradno dolžnost ali ima uradno funkcijo. Za opredelitev lastnosti uradne osebe v smislu 2. točke 2. odstavka 126. člena KZ je torej potrebno: - da ima pri državnem organu - uradno funkcijo ali - zanj opravlja uradne dolžnosti.

Zahteva zagovornikov ne problematizira ugotovitve sodb, da je bil obsojeni dr. Š. državni sekretar za industrijo pri MGD in je s tem imel uradno funkcijo pri državnem organu, pač pa, da ta uradna funkcija pri opravljanju dolžnosti v komisiji za izbor vlog in za pripravo predloga za dodeljevanje nepovratnih sredstev za prestrukturiranje, ni pomembna. Toda ministrica MGD je obsojenega dr. Š. imenovala za predsednika te "ad hoc" komisije prav zaradi njegove visoke uradne funkcije v tem ministrstvu, enako kot je imenovala člane komisije zaradi njihovih funkcij ali opravljanja uradnih dolžnosti v pristojnosti MGD. Zaradi visoke uradne funkcije v MGD in zato, ker je imel kot predsednik komisije, poleg uradnih pooblastil, da soodloča o vprašanjih iz pristojnosti komisije, tudi pooblastila za organiziranje in vodenje njenega dela pri izboru podjetij in pripravi predloga za ministrico, sta sodbi (prvostopenjska na straneh 51, 61 - 63 in 85 - 86, drugostopenjska pa na 9. in 10. strani) utemeljeno ugotovili, da je obsojeni dr. Š. imel lastnost uradne osebe. Okoliščina, da je tudi dejansko imel največji vpliv pri pripravi predloga za izbor, da je predlagani izbor uveljavljal pred člani komisije in ga zagovarjal pri ministrici, samo še dodatno pojasnjuje in utemeljuje njegove dejanske možnosti, da je lahko priskrbel nepovratna sredstva za podjetje S.P. Dejanski vpliv, ki ga je obs. dr. Š. imel v MGD in njegovi komisiji pojasnjuje, da je bila, tudi na njegovo pobudo, ponujena podkupnina prav njemu, ne pa kateremukoli drugemu članu komisije, ki so tudi bili uradne osebe v MGD. S tem v zvezi pa Vrhovno sodišče poudarja, da se obsojencu ne očita, da je opravil uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti, ampak da je prejel (obljubo za) podkupnino za dejanje, ki ga je tudi sicer smel opraviti.

Okoliščina, da je izbor vlog in pripravo predloga za dodeljevanje nepovratnih sredstev opravila komisija, ne pa posameznik, na opredelitev uradne osebe nima vpliva, če so izpolnjeni navedeni pogoji po 2. alineji 2. odstavka 126. člena KZ. Povedano je že bilo, da so po ugotovitvah sodb komisijo sestavljali funkcionarji ali visoki uslužbenci v MGD po pooblastilu ministrice in pravilnika o javnih razpisih zato, da so opravili določena dejanja v postopku za dodelitev nepovratnih sredstev za prestrukturiranje podjetij, kar je bilo v pristojnosti MGD. Tudi posamezen član takega začasnega telesa je uradna oseba ob pogojih iz 126. člena KZ, torej kadar opravlja uradne dolžnosti, s katerimi se uresničujejo pravice in pristojnosti državnega organa. To stališče sodb ne nasprotuje določbam 2. odstavka 5. člena in 29. člena ZUP, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ker da kot specialni zakon izključuje opredelitve uradne osebe v 2. odstavku 126. člena KZ; dodeljevanje nepovratnih sredstev za prestrukturiranje podjetij je bila upravna zadeva v pristojnosti MGD, čemur zahteva v zadnjem odstavku na 3. strani izrečno pritrjuje. Ministrstvo je na podlagi Zakona o izvrševanju proračuna za leto 2000 (ter Pravilnikov o postopkih za izvrševanje proračuna in o izvajanju javnih razpisov za namene prestrukturiranja za področje industrije in gradbeništvo ter Javnega razpisa za prestrukturiranje podjetij, ki so bili izdani na podlagi zakona) s sklepom imenovala komisijo, pooblaščeno za opravljanje določenih dejanj v tem postopku. Dejanja je komisija na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUP opravljala po določbah tega zakona. Določbe 29. člena ZUP pa urejajo primere, ko o upravni zadevi odloča kolegijski in ne monokratični državni organ. MGD je bilo monokratičen organ, ki ga je vodila ministrica. Ta je na podlagi 1. odstavka 30. člena ZUP lahko pooblastila drugo osebo za vodenje posameznih dejanj pred izdajo odločbe. V obravnavani zadevi je ministrica to storila z imenovanjem komisije. S tem pa, kot je bilo že povedano, člani komisije niso ne pridobili ne izgubili lastnosti uradne osebe, ki so jo imeli kot funkcionarji ali uslužbenci MGD, ne glede na to, kako je komisija svoje odločitve sprejemala.

Tudi okoliščina, da je dokončne odločitve o dodeljevanju nepovratnih sredstev sprejemala ministrica, toda na podlagi predlogov komisije, ne vpliva na ugotovitev, da so bili obsojeni dr. Š. kot predsednik in člani komisije uradne osebe, ki so v komisiji opravljale uradne dolžnosti v smislu 2. točke 2. odstavka 126. člena KZ ter tudi 2. odstavka 5. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 30. člena istega zakona. Način sprejemanja odločitev v tem pomožnem kolegijskem telesu ne vpliva na lastnost uradne osebe njenih članov; vsak član in predsednik je odgovarjal za svoje odločitve, v kazenskopravnem pogledu pa je odgovarjal za svojo odločitev v okviru svojega naklepa v skladu s 1. in 3. odstavkom 29. člena KZ.

Trditve zahteve zagovornika, da "ni izkazano", da je obsojeni dr. Š. sprejel obljubo darila in da ni nedvoumno ugotovljeno, kakšna je bila vsebina dogovora med obsojenima dr. Š. in D., pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Trditev, da sprejema obljube darila opis dejanja ne navaja, ni pravilen: v opisu kaznivega dejanja se navaja, da je obsojeni dr. Š. terjal darilo in sprejel obljubo darila tako, da je "seznanil D.S. ... z možnostjo pridobitve nepovratnih sredstev... v kolikor je S. po prejemu teh sredstev pripravljen del izročiti kot uslugo... in ko je S. preko D. v slednje privolil", kar pomeni, da je obsojeni dr. Š. sprejel privolitev D.S., da mu bo izročil podkupnino, ki jo je obsojeni Š. sam predhodno zahteval. Tako ravnanje pomeni sprejem obljube darila v smislu 2. odstavka 267. člena KZ.

3. Stališče v zahtevi zagovornika obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti, da je sodišče v ponovljenem postopku kršilo prepoved "reformatio in peius" po 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 385. členom istega zakona, je zmotno.

Po določbah 4. odstavka 397. člena ZKP je sodišče v ponovljenem sojenju pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved iz 385. člena ZKP, da v škodo obtoženca ne sme spremeniti pravne presoje dejanja ne kazenske sankcije, vendar pa ta prepoved velja le pod pogojem, da je bila podana pritožba samo v obtoženčevo korist. V obravnavanem primeru pa ta pogoj ni bil izpolnjen: pristojno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je pravočasno dne 20.7.2001 zoper prvotno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.6.2001 vložilo dovoljeno pritožbo, med drugim tudi zaradi odločbe o kazni izrečeni obsojenemu S.D. s predlogom, da se mu izrečeta višji zaporna in denarna kazen. Pritožbeno sodišče utemeljenosti tega dela pritožbe državnega tožilstva ni presojalo, ker je ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega D. in je sodbo sodišča prve stopnje glede tega obsojenca pod točko A/II v odločbi o krivdi razveljavilo in jo vrnilo v novo sojenje. Temeljna predpostavka za ugovor po 4. odstavku 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP torej ni podana.

Trditev v zahtevi zagovornika, da je pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost pritožbe državnega tožilca tudi v delu, kjer je predlagal višji kazni in pritožbo v tem delu v izreku svoje odločbe kot neutemeljeno zavrnilo, ni pravilna. V izreku odločbe pritožbenega sodišča je med drugim odločeno, da se ugodi pritožbi zagovornika obtoženega S.D. in se sodba sodišča prve stopnje pod točko A/II razveljavi (glede krivde, kazni in drugih delov), pritožbi državnega tožilstva pa se deloma ugodi ter se razveljavi oprostilni del sodbe pod točko B in C, sicer pa se "pritožba okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje". Iz izreka odločbe pritožbenega sodišča je jasno, da je presodilo in zavrnilo le tisti del pritožbe državnega tožilca, ki se nanaša na nerazveljavljeni del sodbe, to pa je del pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji, izrečeni obsojenemu B.Š.

Da pritožbeno sodišče ni presojalo in odločalo o utemeljenosti pritožbe državnega tožilca zoper odločbo o sankciji, izrečeni obsojenemu S.D., je povsem jasno tudi iz obrazložitve na deveti strani odločbe pritožbenega sodišča, kjer v odstavku pod naslovom "kazenska sankcija" pojasnjuje, da "je seveda odločanje o kazenski sankciji nepotrebno", ker je "ugodilo pritožbam zagovornikov obtoženih B.Š. in S.D. ter sodbo v tem delu razveljavilo" (zavrnilo pa pritožbo državnega tožilca zoper odločbo o kazni obsojenemu B.Š. za kaznivo dejanje lažnega izdajanja za uradno osebo po 1. odstavku 308. člena KZ). Navedka s četrte strani odločbe pritožbenega sodišča, da je pritožba državnega tožilca "delno utemeljena glede oprostilnega dela sodbe" in z desete strani, da je bilo "potrebno pritožbam zagovornikov obtoženega B.Š. in S.D. ugoditi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu glede teh dveh obtožencev razveljaviti", s katerima zahteva utemeljuje svoje stališče, da je pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost pritožbe državnega tožilca zoper sankcijo, izrečeno obsojenemu D., v ničemer ne nasprotujeta ne izreku odločbe pritožbenega sodišča ne izrečni obrazložitvi, da utemeljenosti pritožbe državnega tožilca zoper sankcije, izrečene tema obsojencema, ni presojalo. Vložnik zahteve je očitno prezrl, da je pritožbeno sodišče: ugodilo pritožbi državnega tožilca zoper oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje in jo v tem delu razveljavilo; zavrnilo njegovo pritožbo zoper sankcije, izrečene obsojenemu B.Š. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 308. člena KZ; utemeljenosti pritožbe zoper sankcije, izrečene obsojenemu S.D. (in dr. B.Š.) pa ni presojalo in se v izreku odločbe glede tega ni posebej izreklo, kar je v skladu z ustaljeno sodno prakso, da se v primeru, ko se sodba razveljavi, v izreku razveljavitvenega sklepa ne odloča o utemeljenosti pritožbe nasprotne stranke (ali obeh, če je razveljavitev po uradni dolžnosti) glede sankcij (ali drugih delov sodbe).

Stališče zahteve (ki ga podpira pisno mnenje dr. B.K.), da je pritožbeno sodišče istočasno, ko je razveljavilo izrek o krivdi obsojenega S.D., presojalo in zavrnilo pritožbo državnega tožilca zoper izrečeno sankcijo za isto kaznivo dejanje, je nelogična in pravno nesmiselna. Po tem stališču bi odločba o sankciji postala pravnomočna, še preden je bilo odločeno o krivdi, torej bi bila sankcija izvršljiva celo, če obtoženec v ponovljenem postopku ne bi bil spoznan za krivega kaznivega dejanja.

4. Tudi obsojeni B.Š. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja nedopustnost dokazov, ki so bili zbrani na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov po 49. členu ZPol, torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Neutemeljenost tega stališča je obrazložena pod točko V/1 te sodbe, ko je Vrhovno sodišče zavrnilo uveljavljanje iste kršitve v zahtevi obsojenega dr. B.Š. za varstvo zakonitosti, zato vložnika napotuje na tamkajšnjo obrazložitev.

Zahteva obsojenega B.Š. uveljavlja več kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za takšno absolutno bistveno kršitev postopka gre, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, če so razlogi o takih dejstvih popolnoma nejasni ali si v precejšnji meri nasprotujejo, ali je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar sodba navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah in med njihovo dejansko vsebino (protispisnost). Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe ali na druge odločitve v zvezi z obtožbo, ki jih je treba navesti v obrazložitvi sodbe po določbah 7. - 10. odstavka 364. člena ZKP. Pri obsodilni sodbi mora zato obrazložitev utemeljiti zlasti presojo dokazanosti dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca ter tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe KZ. Ta presoja obsega tudi presojo verodostojnosti protislovnih dokazov, kateri razlogi so bili odločilni za rešitev pravnih vprašanj in utemeljitev zavrnitve dokaznih predlogov strank. Obrazložitev obsodilne sodbe mora vsebovati tudi okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo tudi izbiri vrste in višine sankcije.

V tej zvezi je neutemeljena trditev zahteve obsojenega Š., da sodišče ni obrazložilo pomena dokazov (izpovedbe direktorja podjetja S.I., dopisa tega podjetja obsojenemu Š. in pogodbe med tem podjetjem in G...), da je S. podjetje preko posrednika S.I. naročilo določene storitve in strojno opremo, izvedlo pa podjetje G..., kar naj bi dokazovalo, da je bil račun podjetja G... za 62.336 USD, izstavljen S. podjetju, pristen in resničen. Sodba sodišča prve stopnje ima o teh okoliščinah obširne in izčrpne razloge na koncu 64. in na začetku 65. strani ter na straneh od 109-116, sodba sodišča druge stopnje pa na straneh 26 in 27. Obrazložitev sodb obsega tudi analizo in oceno protislovnih trditev v zagovorih obsojenih Š., dr. Š. in D. ter o izpovedbi D.S. in listinskih dokazov.

Neutemeljena je tudi trditev v zahtevi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na enake pritožbene navedbe obsojenega Š. in zagovornika: sodišče je tovrstne navedbe pritožbe presodilo in obrazložilo na 28. in 29. strani, sicer pa morebitne takšne opustitve ne bi pomenile absolutno bistvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak relativno kršitev po 1. odstavku 395. člena ZKP, ki bi bila v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP bistvena samo, če bi lahko vplivala na zakonitost sodbe, takšnega vpliva na zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljila.

Stališče vložnika, da gre za takšno kršitev postopka tudi, ker da sodišče ni upoštevalo njegovega zagovora, da se je pri podjetju R.P. zanimal za opremo za podjetje S.P. ter listin, ki dokazujejo, da ni bil lastnik ali odgovorna oseba podjetja G..., kar naj bi potrjevalo resničnost računa podjetja G..., ter dokazov in okoliščin, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da mu naklep ni dokazan, ne pomeni utemeljevanje kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pač pa uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja o teh okoliščinah.

Na trditve, da obsojeni dr. B.Š. ni bil uradna oseba, ki jo postavlja tudi zahteva obsojenega Š., je ta sodba že odgovorila pod točko V/1, zato se glede razlogov za zavrnitev teh trditev napotujemo nanje.

Na dodatno trditev v zahtevi vložnika, da obsojeni dr. Š. v času delovanja obsojenega Š. ni bil uradna oseba, ker je prvotna komisija za izbor vlog in pripravo predloga, katere predsednik je bil dr. Š., prenehala, ko je bila dne 10.7.2000 imenovana nova komisija v drugačni sestavi, tudi ni utemeljena. V času delovanja obsojenega Š. je bil obsojeni dr. Š. državni sekretar v MGD, torej uradna oseba, čeprav je interna "ad hoc" komisija, katere predsednik je bil prav zaradi te funkcije, že prenehala obstajati, zato ni točna trditev vložnika, da obsojeni dr. Š. takrat ni bil več uradna oseba.

Zmotno je tudi stališče vložnika, da pomoč obsojenemu dr. Š. pri kaznivem dejanju potem, ko je ta prenehal biti predsednik komisije, ne more biti kazniva. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje na koncu 117. in v začetku 118. strani: pomoč obsojenega Š. se veže na način izpolnitve S.-jeve obljube obsojenemu dr. Š., da mu bo dal podkupnino, ker je dr. Š. uredil, da je S.-jevo podjetje iz državnega proračuna dobilo 26.810.000 SIT nepovratnih sredstev tako, da je na prošnjo obsojenega dr. Š. poleti 2000 preko obsojenega D. izročil D.S. v plačilu fiktivno fakturo podjetje G... z dne 21.6.2000 za 62.336 USD, ki jo je obsojeni Š. sam sestavil, podpisal in odtisnil pečat G..., kasneje pa še poskrbel, da je bil S.-jevemu podjetju poslan opomin za plačilo tega računa, kar je prispevalo k takšnemu pritisku na S., da je ta dne 6.11.2000 plačal obsojenemu dr. Š. del zahtevane podkupnine. Takšen opis dejanja obsojenega Š. obsega vse znake uspele pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po 3. odstavku 267. člena KZ (naknadno pasivno podkupovanje), ne pa nekaznivo neuspelo pomoč, kot je stališče zahteve za varstvo zakonitosti tega obsojenca.

Napačno je tudi stališče, da je bila uradna oseba interna "ad hoc" komisija MGD kot taka, ne pa funkcionarji in visoki uslužbenci MGD, ki so jo sestavljali na podlagi sklepa ministrice in da je zato s prenehanjem komisije prenehala tudi lastnost uradne osebe obsojenemu dr. B.Š.: povedano je že bilo, da so imeli člani komisije lastnost uradne osebe v smislu 2. točke 2. odstavka 126. člena KZ kot funkcionarji ali visoki uslužbenci MGD in te lastnosti niso ne pridobili z imenovanjem in delom v interni "ad hoc" komisiji ministrstva, ne izgubili, ko je ta komisija prenehala delovati.

5. Neutemeljenost trditve, ki jo ponavlja zahteva zagovornika obsojenega B.Š. za varstvo zakonitosti, da je bil ta obsojen za pomoč pri dokončanem in drugačnem kaznivem dejanju, kot ga je bil obsojen storilec, kar naj bi bila kršitev kazenskega zakona, je obrazložilo že pritožbeno sodišče na 26. strani izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče temu stališču pritrjuje in vložnika napotuje na tamkajšnje razloge.

Večina zahteve zagovornika utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijani sodbi nimata razlogov o naklepu obsojenega Š. Ta sodba je že obrazložila zavrnitev takšne trditve pod točko V/4, kjer je zavrnila enako trditev v zahtevi obsojenega Š. samega in zato vložnika napotuje na tamkajšnje razloge.

Zahteva dalje trdi, da je protispisen zaključek izpodbijanih sodb, da je obsojeni Š. vedel, da je sestavil in izdal fiktiven račun podjetja G... Obe sodbi sta obširno in natančno navedli, na podlagi katerih dokazov sloni ta zaključek (po zagovorih obsojenih dr. Š. in D. je obsojeni Š. dobil naročilo za to od obsojenega D., ki mu je povedal, da ga pošilja obsojeni dr. Š., na podlagi opomina za plačilo zaračunanega zneska, izpovedbe priče D.S. o razgovoru z obsojenimi dr. Š., D. in mag. R.Š. dne 6.11.2000 v M., na podlagi prestreženih telefonskih pogovorov med obsojenci, podatkov v računalniku obsojenega Š. in drugih dokazov), zato zatrjevana protispisnost ni podana.

Zahteva zagovornika tudi trdi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbo v njegovi pritožbi, da so zmotni in neutemeljeni zaključki sodišča prve stopnje o delitvi 62.336 USD med obsojenim dr. Š. in G..., kar naj bi bila kršitev postopka po 1. točki 395. člena ZKP. Pritožbeno sodišče pa je to navedbo presodilo in odgovorilo nanjo na koncu 28. in v začetku 29. strani svoje sodbe, sicer pa bi bila kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo, če bi lahko vplivala na zakonitost sodbe, takega vpliva pa zahteva ni utemeljila.

V ostalem zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti utemeljuje zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (da naklep obsojenemu Š. ni dokazan, ker ni dokazano, da bi bil sporni račun podjetja G... neresničen, da so zaključki sodišča o tem brez podlage), česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

6. Tudi obsojena mag. R.Š. v svoji zahtevi navaja, da je bil kršen kazenski zakon, ker naj bi v času njenega delovanja komisija za izbor vlog, katere predsednik je bil obsojeni dr. B.Š., prenehala obstajati in zato ni bil več uradna oseba, njeno dejanje pa ne pomoč uradni osebi pri jemanju podkupnine. Na enako trditev v zahtevi obsojenega B.Š. za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče že odgovorilo pod točko V/4 te sodbe in napotuje vložnico na tamkajšnje razloge.

Tudi zavrnitev stališča, da se izpodbijani sodbi opirata na nedovoljene dokaze, pridobljene z ukrepi na podlagi razveljavljenega 49. člena ZPol, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zahteva obsojene mag. R.Š., je Vrhovno sodišče obrazložilo v točki V/1 v zvezi z enako trditvijo v zahtevi obsojenega dr. B.Š. Vrhovno sodišče zato napotuje vložnico na obrazložitev v navedenem delu te sodbe.

Trditev, da obsojenka ni mogla pomagati obsojenemu dr. B.Š. pri njegovem kaznivem dejanju, ker je bilo njegovo uradno dejanje, da je kot državni sekretar in predsednik komisije v MGD soodločil pri izbiri upravičencev in pripravi predloga ministrici za dodelitev nepovratnih sredstev iz državnega proračuna, razveljavljeno, ni utemeljena. Iz sklepa ministra MGD z dne 18.8.2000 izhaja le, da se razveljavi "predlog razpisne komisije" o razdelitvi sredstev, da se ugotovi način razveljavitve že sklenjenih pogodb in vračilo nakazanih sredstev. Zaradi tega sklepa S.-jevo podjetje nakazanih nepovratnih sredstev za prestrukturiranje ni vrnilo in tega zahteva niti ne zatrjuje. Nasprotno, sodba sodišča prve stopnje na 64. strani in sodba sodišča druge stopnje na 11. strani izrečno zavračata enak ugovor obrambe in ugotavljata, da je bilo podjetje S.P. izbrano in predlagano kot upravičenec nepovratnih sredstev že na drugi seji komisije, ki ji je predsedoval obsojeni dr. Š. Ta predlog je ministrica sprejela in njena odločitev je bila dokončno uresničena z nakazilom sredstev S.-jevemu podjetju S.P. Kasnejši sklep ministra dr. J.Z. očitno ni imel takega učinka, ki mu ga vložnica smiselno pripisuje. Ne glede na povedano pa zahteva za varstvo zakonitosti s to trditvijo kot zmotno izpodbija ugotovitev obeh sodb o tem, ali je bila dodelitev sredstva podjetju S.P. opravljena po predlogu komisije pod vodstvom obsojenega dr. Š., s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tej okoliščini, iz tega razloga pa se zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Tudi trditev, da ni dokazana nobena od oblik pomoči vložnice in obsojenega S.D. h kaznivemu dejanju obsojenega dr. B.Š., ki so navedene v 2. odstavku 27. člena KZ, uveljavlja zmotno oceno sodišča, da so dokazani vsi znaki kaznivega ravnanja obsojenke, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva obsojenke vidi kršitev kazenskega zakona tudi v tem, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedb prič Z.C., M.Š. in J.K., da je bilo S.-jevo podjetje dolžno obsojencem, in revizijskega poročila Računskega sodišča, ki je ugotovilo, da je bila imenovana komisija, ki vodi postopek javnega razpisa in da je komisija upoštevala kriterije, ki v razpisu niso bili navedeni ter zakaj je upoštevalo izpovedbo prič A.P., čeprav je izjavila, da nima zapisnika S.-jevega podjetja, v katerem bi bilo omenjeno podkupovanje, in N.P.-ja o poslovnih razmerjih med S. in "ostalimi akterji v tej zadevi". Zahteva s temi trditvami po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak kršitev postopka po 7. odstavku 364. člena ZKP, da sodišče ni presodilo verodostojnosti protislovnih dokazov. Trditev pa tudi sicer ni utemeljena: sodišče prve stopnje je o obstoju oziroma neobstoju zakonitega dolga S.-jevega podjetja obsojenima dr. Š. in D. obširno obrazložilo svoje dokazne zaključke na podlagi izvedenih dokazov, pa tudi v obrazložitvi zavrnitve predlaganih dokazov, na primer zavrnitvi zaslišanja N.K. in B.B. Razen tega je kršitev določb 7. odstavka 364. člena ZKP bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala na zakonitost sodbe, zahteva pa v zvezi s temi svojimi navedbami ne zatrjuje, da so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb.

Trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče odgovorilo le na nekatere pritožbene navedbe, pomeni uveljavljanje kršitve kazenskega postopka po 1. odstavku 395. člena ZKP. Ta trditev pa je presplošna, da bi jo bilo moč preskusiti, razen tega pa gre za kršitev postopka, ki je bistvena samo, če bi lahko vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), tega pa zahteva ne zatrjuje.

Tudi nadaljnja trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče zmotno razlagalo asignacijo in cesijo, je premalo konkretizirana, da bi Vrhovno sodišče moglo presoditi, v čem naj bi bila ta kršitev in kakšen pomen v smislu 1. ali 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP bi lahko imela.

VI. Ker so bile vse zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljene, jih je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo ugodne premoženjske razmere obsojencev (vsi obsojenci imajo akademsko izobrazbo, temu primerno dobro stalno, obsojena mag. R.Š. pa občasno delo, zakonca Š. sta lastnika stavbnega zemljišča v Ljubljani in imata približno 150.000.000 SIT prihrankov, obsojeni D. je solastnik dveh gospodarskih družb in gostinskega lokala v L., solastnik stanovanjske hiše v bližini L. in stavbnega zemljišča na R., obsojeni Š. pa lastnik stanovanjske hiše in imetnik delnic več podjetij, nima pa nobenih preživninskih obveznosti) ter zamotanost zadev, zlasti število vloženih zahtev za posameznega obsojenca in obseg njihovega preskusa.