Jedro

Bistveni pogoj za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, saj se ta ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Postavlja se absolutna domneva, da tožena stranka priznava dejanske trditve tožeče stranke, na katere ta opira zahtevek. Ta domneva pa je mogoča, če je tožena stranka seznanjena s tožnikovimi tožbenimi trditvami. Toženi stranki mora biti zato tožba vročena osebno.

Tožeča stranka, ki je lastnica sporne premičnine, na kateri je prišlo do vznemirjanja s strani tožene stranke, je upravičena zahtevati od tožene stranke, da jo preneha vznemirjati pri izvrševanju lastninske pravice na spornem zemljišču, saj je pravica tožene stranke uporabljati zemljišče tožeče stranke za dostop do svoje hiše prenehala dne, ko je tožena stranka dogradila svojo stanovanjsko hišo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z delno zamudno sodbo razsodilo, da je tretjetožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini 1238/1 k.o. T. vpisano v ZK vložek xx, zlasti hojo in vožnjo z vsakršnimi vozili na tej parceli.

Tretjetožena stranka v laični pritožbi zoper delno zamudno sodbo navaja, da sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na vročitev tožbe. Tožba naj bi ji bila vročena 20.8.2008, ko je bil njen stalni naslov na V., začasni pa na Š., prav tako v L. in zato obstaja možnost, da tožbe ni dobila ter da zato nanjo ni odreagirala. Možno je tudi objektivno preveriti, ali je tožbo prevzela na pošti ali ne. Sicer pa meni, da tožba ni utemeljena. Za vsakodnevni dostop do lastne hiše služnostne poti ne potrebuje, saj je že zgrajena pot, ki vodi po njihovi parceli, vendar pa jo potrebuje v primeru, ko bi bilo potrebno izprazniti greznico.

Pritožba ni utemeljena.

Od vprašanja pravilne vročitve tožbe toženi stranki je v konkretnem primeru odvisna odločitev o pravilnosti izdaje zamudne sodbe oziroma izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP). Bistveni pogoj za izdajo zamudne sodbe je namreč pasivnost tožene stranke, saj se pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Postavlja se absolutna domneva, da tožena stranka priznava dejanske trditve tožeče stranke, na katere ta opira zahtevek. Ta domneva pa je mogoča, če je tožena stranka seznanjena s tožnikovimi tožbenimi trditvami. Toženi stranki mora biti zato tožba vročena osebno.

Iz obvestila o prispelem pismu sledi, da je bilo toženi stranki 19.8.2008 prvič puščeno obvestilo o prispelem pismu na naslovu V. v L., s katerim je bila obveščena, da pismo lahko prevzame na pošti in da bo pošta ponovno poskusila opraviti osebno vročitev naslednji dan 20.8.2008 med 10.00 in 12.00 uro. Ker naslovnica pisma ni dvignila in ji vročevalec tudi naslednji dan 20.8.2008 pisma ni mogel vročiti osebno kot tudi ne odraslim članom gospodinjstva, hišniku, sosedu, je bila 20.8.2008 obveščena, da lahko prevzame pismo na pošti med 14.00 in 19.00 uro vsak dan v petnajstih dneh od 21.8.2008 do izteka roka. Tožena stranka v pritožbi ne navaja, da v kritičnem času na naslovu V. dejansko ne bi prebivala in še manj s tem v zvezi ponudi kakršenkoli dokaz. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je v času vročitve dejansko stanovala na naslovu V. v L. in ker ji vročitev tožbe po 140. členu ZPP ni bila mogoča, so bili izpolnjeni pogoji za vročanje po 1. odstavku 141. člena ZPP tako, da ji je vročevalec pisanje pustil v hišnem predalčniku na naslovu stanovanja. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, na kar je bila naslovnica tudi izrecno opozorjena. To pa pomeni, da je izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, ki se nanaša na pravilno vročitev tožbe toženi stranki v odgovor. Tožena stranka niti ne navaja, da tožbe ne bi prejela, ampak zgolj namiguje, da obstaja možnost, da je ni dobila, kar pa ob zgoraj opisanem dejanskem stanju ne daje podlage za dvom, ali je bila seznanjena s tožbenimi trditvami tožeče stranke in je glede na zgoraj opisano dejansko stanje vsekakor mogoče vzpostaviti domnevo, da je glede na to, da odgovora na tožbo ni vložila, priznala dejanske trditve tožeče stranke.

V pritožbenem postopku niti ni sporno, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ker tožba ne vsebuje zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati in se pasivnost tožene stranke, kot je že bilo navedeno, ocenjuje, kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke, vzame sodišče za podlago zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, zato prvostopne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene trditve, da tožena stranka ne more izčrpati svoje greznice, ne da bi zato uporabila pot preko zemljišča tožeče stranke, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bilo med pravdnimi strankami dogovorjeno, da tožene stranke dostop po parceli tožeče stranke 1238/1 lahko uporabljajo samo do zgraditve stanovanjske hiše, potem pa si morajo urediti dostop do svoje hiše z javne poti. Ostali kupci parcel so si po dograditvi hiš uredili lasten dostop do svoje hiše z javne poti, tožena stranka pa tega kljub večkratnim pozivom ne naredi in brez pravne podlage uporablja za dostop do svoje parcele zemljišče tožeče stranke in jo tako vznemirja v lastninski pravici. Takšno dejansko stanje zahteva, da sodišče razsodi, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima na nepremičnini 1238/1 k.o. T., vpisano v z.k. vl. št. xx zlasti pa hojo in vožnjo z vsakršnimi vozili po tej parceli. Na podlagi takšnih trditev tožeče stranke v tožbi je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in zaključilo, da je na podlagi določila 99. člena SPZ tožeča stranka, ki je lastnica sporne premičnine, na kateri je prišlo do vznemirjanja s strani tožene stranke, upravičena zahtevati od tožene stranke, da jo preneha vznemirjati pri izvrševanju lastninske pravice na spornem zemljišču, saj je pravica tožene stranke uporabljati zemljišče tožeče stranke za dostop do svoje hiše prenehala dne, ko je tožena stranka dogradila svojo stanovanjsko hišo. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče ni našlo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka določenih v 2. odstavku 350. člena ZPP neutemeljeno pritožbo skladno z določilom 353. člena ZPP zavrnilo ter potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje.