Jedro

Pri odmeri davka od dobička iz kapitala gre za postopek, ki se vodi samostojno in (čeprav se nanaša na isto nepremičnino) povsem ločeno tudi od postopka odmere davka na promet nepremičnin. Posebej in v skladu z določbami 99. člena ZDavP-2 se v tem postopku ugotavlja tudi vrednost nepremičnine ob odsvojitvi. Tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena v drugem postopku (odmere davka na promet nepremičnin) pri tem sicer ni nepomembna. Vendar pa ne predstavlja več kot enega od dokazov, ki pa ni nujno edini in na katerega davčni organ ni vezan.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Koper št. DT 13-42152-47/2011-00101 z dne 18. 10. 2011 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 420 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 30 698,40 EUR po stopnji 20% v znesku 6 139,68 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi ½ poslovnega prostora na naslovu ... Kot pridobitni naslov je navedla nakup nepremičnine z datumom pridobitve 8. 1. 2007, kot datum odsvojitve je navedla 28. 9. 2011 in kot čas posedovanja nepremičnine do pet let. Kot vrednost ob odsvojitvi je tožeča stranka navedla 20 400,00 EUR za ½ poslovnega prostora. Davčni organ je v postopku odmere ugotovil, da pogodbena cena 1 055,35 EUR/m2 ne ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu za takšen poslovni prostor (v izmeri 38,66 m2, zgrajen leta 2005 in opremljen z vsemi priključki, finalno obdelan ter lociran v industrijski coni), zato je v postopku ugotovil vrednost poslovnega prostora v višini 77 320,00 EUR in to vrednost upošteval pri odmeri. Tožeči stranki so se pri odmeri upoštevali še normirani stroški, povezani s pridobitvijo in odsvojitvijo kapitala, ter nato v skladu s 132. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) odmerila dohodnina od dobička iz kapitala po stopnji 20% od davčne osnove 30 698,40 EUR v znesku 6 139,68 EUR.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je davčni organ prve stopnje pri odmeri davka uporabil tisto vrednost nepremičnine, od katere je bil predhodno odmerjen davek na promet nepremičnin. Osnova za odmero davka je v obeh postopkih lahko, če davčni organ oceni, da pogodbena vrednost ne odraža dejanske vrednosti, tržna cena nepremičnine. Tako je davčni organ tudi v konkretnem primeru ocenil vrednost nepremičnine po tržni ceni in od takšne vrednosti odmeril davek na promet nepremičnin. Po podatkih spisov tožeča stranka vrednosti iz odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin ni ugovarjala, zato je takšno vrednost davčni organ uporabil tudi v drugem davčnem postopku. Pri presoji pravilnosti takšnega ravnanja je treba izhajati iz 99. člena ZDoh-2, ki vsebuje pravno podlago za ugotavljanje primerljive tržne cene kapitala v času odsvojitve in zato davčni organ ni dolžan slediti vrednosti iz pogodbe oziroma vrednosti, ki jo davčni zavezanec navaja v postopku. V konkretnem primeru je davčni organ vrednost nepremičnine določil že v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Tožeča stranka bi morala tako ugotovljeni vrednosti ugovarjati v pritožbenem postopku zoper odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin. Ker pritožbe ni vložila, pomeni, da se je z višino ocenjene vrednosti strinjala, zato je davčni organ v drugem postopku upravičeno in pravilno sledil enaki vrednosti ob odsvojitvi, kakršna je bila ugotovljena v drugem davčnem postopku, saj so kriteriji, to je ugotavljanje tržne vrednosti nepremičnine, isti. Ni namreč logično, da bi davčni organ v dveh davčni postopkih, ki se vodita znotraj istega časovnega obdobja in na podlagi istih kriterijev, ugotavljal drugačno vrednost nepremičnine v času odsvojitve. Le-ta bi bila lahko predmet presoje v pritožbenem postopku zoper odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin, ne more pa biti več predmet presoje v zadevnem pritožbenem postopku, saj je primerljiva tržna cena kapitala v času odsvojitve v skladu z določbo 99. člena ZDoh-2 že ugotovljena v pravnomočno končanem davčnem postopku. Izvajanje dokazov, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka, zato ni smiselno, saj ugotovljene vrednosti nepremičnine na dan 28. 9. 2011 ni več mogoče spreminjati v drugem davčnem postopku.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na prvem mestu poudarja, da je tožeča (pravilno: tožena) stranka v postopku pred izdajo odločbe kršila pravila davčnega in upravnega postopka, saj sploh ni izvedla ugotovitvenega postopka. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, se vrednost kapitala ob odsvojitvi ni ugotavljala, ampak se davčni organ sklicuje na odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin, kar ni dopustno. Predhodno izdana odločba o odmeri davka na promet nepremičnin namreč ne odvezuje tožene stranke, da v obravnavanem primeru izvede ugotovitveni postopek, saj za kaj takšnega ni podlage v veljavnih predpisih. Pojasnilo DURS ne more predstavljati pravne podlage za takšno ravnanje. Pojasnila niso pravni vir, navedena pa tudi ni (v Pojasnilu) pravna podlaga za zavzeto stališče. V skladu z ustaljeno sodno prakso se vrednost kapitala ugotavlja v odmernem postopku, pri tem se morajo upoštevati pravila dokazovanja z izvedencem, davčnemu zavezancu pa se mora dati možnost, da sodeluje v postopku. Ker tožena stranka tega ni storila, je odločitev nezakonita.

Že izdana odločba o odmeri davka na promet nepremičnin se lahko uporabi kot eden od dokazov, nikakor pa to ne more biti edini dokaz in s tem podlaga za odločitev. Vsak postopek je namreč samostojna celota, prav tako je interes zavezancev v različnih odmernih postopkih lahko različen. S tem ko se je tožena stranka le sklicevala na vrednost nepremičnine, ugotovljene v drugem postopku, ni ugotavljala njene dejanske vrednosti, ki pa se sicer ni ugotavljala niti v postopku odmere davka na promet nepremičnin, saj ni bil postavljen izvedenec, kot bi bilo to potrebno storiti v skladu z ustaljeno sodno prakso. S tem ko se tožeča stranka ni pritožila zoper odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin, se ni hkrati odpovedala pravici do izjave in do sodelovanja v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala. Pritožila pa se ni zato, ker se je kupec zavezal plačati davek na promet nepremičnin in torej ni imela interesa nasprotovati ocenjeni vrednosti. Predvsem pa ni mogla pričakovati, da bo zato izgubila pravico sodelovati v postopku ugotavljanja davčne osnove v drugem odmernem postopku. Tako v tem postopku ni mogla predložiti ustrezne cenitve niti se ni mogla izjaviti o ugotovljeni vrednosti, ki je po mnenju tožeče stranke previsoka. Dostop do nepremičnine je otežen, prav tako je lokacija slaba in brez parkirišča. Neustrezna je tudi vodovodna napeljava, promet z nepremičninami pa je bil v času prodaje nikakršen. Zato cena, ki bi se dala doseči v prostem promet, ni bila ugotovljena. Določena cena je kar za 100% višja od pogodbene, kar kaže, da je določena vrednost nesorazmerna. Poleg tega se obrazložitev izpodbijane odločbe ne ujema z izrekom in je zato ni mogoče preizkusiti. Preizkusiti pa je ni mogoče tudi zato, ker ni sledila določbam 2. in 3. točke prvega odstavka 214. člena ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporna vrednost kapitala (nepremičnine) ob odsvojitvi, kakršna je bila upoštevana pri odmeri davka od dobička iz kapitala, vključno z načinom ugotavljanja njene vrednosti. Medtem ko tožena stranka trdi in vztraja, da je pri ugotavljanju njene vrednosti ne le upravičeno temveč obvezno upoštevala tržno vrednost nepremičnine, ki je bila ugotovljena v postopku odmere davka na promet nepremičnin, pa tožeča stranka nasprotno trdi in vztraja, da temu ni tako in da bi se morala tržna vrednost nepremičnine ob sodelovanju tožeče stranke ponovno ugotavljati v tem odmernem postopku.

Pri tem ima prav drugostopni organ, ko navaja, da se v obeh odmernih postopkih, tako v postopku odmere davka na promet nepremičnin kot pri odmeri davka od dobička iz kapitala, lahko namesto pogodbene upošteva tržna vrednost nepremičnine in da naj bi bila le-ta praviloma v obeh primerih enaka. Vendar pa to po presoji sodišča še ne omogoča, da se postopek odločanja oziroma ugotavljanja vrednosti nepremičnine vodi na način, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Sodišče namreč soglaša s tožečo stranko, ki navaja, da za kaj takšnega ne obstaja pravna podlaga.

Pri odmeri davka od dobička iz kapitala gre namreč za postopek, ki se vodi samostojno in čeprav se nanaša na isto nepremičnino, se vodi povsem ločeno tudi od postopka odmere davka na promet nepremičnin. Posebej in v skladu z določbami 99. člena ZDavP-2 se v tem postopku ugotavlja tudi vrednost nepremičnine ob odsvojitvi. Tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena v drugem postopku (odmere davka na promet nepremičnin) pri tem sicer ni nepomembna. Vendar pa ne predstavlja več kot enega od dokazov, ki pa ni nujno edini in na katerega davčni organ ni vezan. O (tržni) vrednosti nepremičnine se namreč v postopku odmere davka na promet nepremičnin ne odloča. Ugotovljena tržna vrednost je zgolj dejanska podlaga za določitev oziroma izračun davčne osnove in s tem za odmero davka, o kateri se kot o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme (iz določb ZDPN-2), odloča v izreku odmerne odločbe in ki (edina) postane dokončna in pravnomočna.

To pa pomeni, da davčni organ pri ugotavljanju vrednosti kapitala (nepremičnine) v konkretnem primeru ni bil vezan na vrednost, ugotovljeno v postopku odmere davka od promet nepremičnin, kot to po presoji sodišča zmotno meni tožena stranka. Obenem pa to pomeni, da ni bilo podlage za odločanje o zadevi v skrajšanem postopku ter da so bila zato, ker ni bil izveden ugotovitveni postopek in ker posledično tožeči stranki ni bila dana možnost udeležbe v postopku, bistveno kršena pravila postopka, kot to v tožbi utemeljeno uveljavlja tožeča stranka.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Le-ta je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (ZDoh-2) in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.