Jedro

Delovnopravna zakonodaja omogoča, da direktorji niso vedno samo v korporacijskem oziroma civilnopravnem razmerju z gospodarsko družbo, ker je dana pravna podlaga tudi za sklenitev delovnega razmerja. V dispoziciji strank je, da se sporazumeta o statusu, pravicah in obveznostih predsednika(ce) uprave. V spornem primeru je bilo to storjeno z individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki, je tudi njeno razrešitev z mesta predsednice uprave treba obravnavati kot individualni delovni spor, ne pa kot gospodarski oziroma korporacijski spor.

Izrek

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 14.12.2002 pri Okrožnem sodišču v Celju vložila tožbo zaradi nezakonite in neutemeljene razrešitve tožnice z mesta predsednice uprave družbe.

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom, opr. št. II Pg 302/2002-6 z dne 9.1.2003, ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zadevi, in je zato po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju. Menilo je, da gre med pravdnima strankama za spor o pravicah ter obveznostih iz delovnega razmerja in da je zato za odločanje pristojno sodišče, ki odloča v individualnih delovnih sporih po določbi 2. točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98).

Delovno sodišče v Celju z odstopom pristojnosti ni soglašalo, ampak je na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003) sprožilo spor o pristojnosti. Ugotovilo je, da ne gre za spor, ki izvira iz delovnega razmerja, ampak za spor o zakonitosti postopka razrešitve tožnice kot predsednice uprave gospodarske družbe, kar ureja zakon o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 do 45/2001). Zato za reševanje spora ni pristojno specializirano delovno sodišče. Zato je predlagalo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije določi kot stvarno pristojno sodišče v tej sporni zadevi Okrožno sodišče v Celju.

Predlog ni utemeljen.

Po določbi 2. točke 4. člena ZDSS so delovna sodišča v individualnih delovnih sporih pristojna odločati o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Osnovno vprašanje, na katerega je treba najti odgovor je, ali gre za spor iz delovnega razmerja oziroma za spor, ki je v zvezi z delovnim razmerjem ali gre za gospodarski spor. Pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja družb (1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP). Že iz navedb v tožbi, pa tudi listin v spisu je razvidno, da spor v osnovi izvira iz delovnega razmerja, saj tožnica, ki je bila kot predsednica uprave v delovnem razmerju za nedoločen čas, v sporu uveljavlja svoj interes ob razrešitvi s tega mesta.

Tožnica je delo in funkcijo predsednice uprave opravljala na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi (pogodba o poslovodenju z dne 29.5.2002 je s podpisom individualne pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati), kar pomeni, da je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju. Njen delovnopravni položaj so zato poleg individualne pogodbe o zaposlitvi, kot osnova opredeljevali delovnopravni predpisi, predvsem 11. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in drugi odstavek 88. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 40/97), dogovor o kriterijih za individualne pogodbe direktorjev (Uradni list RS, št. 64/97) ter pogodba o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Uradni list RS, št. 64/97).

Delovnopravna zakonodaja omogoča, da direktorji niso vedno samo v korporacijskem oziroma civilnopravnem razmerju z gospodarsko družbo, ker je dana pravna podlaga tudi za sklenitev delovnega razmerja. V dispoziciji strank je, da se sporazumeta o statusu, pravicah in obveznostih predsednika(ce) uprave. V spornem primeru je bilo to storjeno z individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki, je tudi njeno razrešitev z mesta predsednice uprave treba obravnavati kot individualni delovni spor, ne pa kot gospodarski oziroma korporacijski spor. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tako stališče zavzelo že večkrat, saj je enako odločalo v sporih o pristojnosti, ki so bili vpisani pod opr. št. VIII R 28/98, VIII R 15/2000, VIII R 16/2000, VIII R 29/2001 in VIII R 34/2001. Ker gre v spornem primeru vsebinsko za spor iz individualne pogodbe o zaposlitvi z vsemi posledicami zatrjevane neutemeljene in nezakonite razrešitve predsednice uprave gospodarske družbe, pri čemer ni pomembno, kako spor opredeljuje tožnica in kaj je trenutni predmet tožbenega zahtevka, to pomeni, da so podani vsi elementi, ki po določbah ZDSS opredeljujejo individualni delovni spor. Zato je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZDSS, Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno specializirano Delovno sodišče v Celju.