Jedro

Prisojena terjatev temelji na sklenjenih posojilnih pogodbah, 557. členu, 128. členu in 132. členu ZOR. Ker sta toženca prenehala z rednim odplačevanjem posojil že po štirih mesecih, sta tožnika na podlagi 128. člena ZOR utemeljeno razdrla pogodbo, pred tem toženca tudi pisno opomnila in jima dala dodaten rok, nato pa novembra 1994 vložila tožbo. Zato je napačno revizijsko stališče, da je šlo za samovoljen odstop od pogodbe. Med učinki razdrte pogodbe je tudi pravica stranke zahtevati takojšnjo vrnitev danega. Tožnika sta torej že s tožbo utemeljeno zahtevala takojšnje plačilo nevrnjenega dela posojila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožencema naložilo, da morata tožnikoma plačati tolarsko vrednost 31.950 DEM s pripadajočimi obrestmi v višini obrestne mere za vpogledne hranilne vloge v DEM od zneskov in datumov, kot so razvidni iz izreka sodbe. Po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča naložena obveznost izvira iz nevrnjenega dela posojila v skupni višini 71.000 DEM.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje, ki naj pritožbi ugodi, razveljavi prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje. Toženca uveljavljata, da je drugostopenjsko sodišče kršilo postopek, ker ni upoštevalo navedb v pritožbi, ker ni izvedlo nobenega dokaza iz pritožbe oziroma teh dokazov niti ni omenilo v svoji sodbi. V nadaljevanju toženca ponavljata svoje pritožbene trditve, vztrajata pri predlaganih dokazih, omenjata pa tudi revizijsko novo okoliščino, da naj bi prejšnji kupec toženkino polovico hiše že prodal tožnikoma. Pojasnjujeta še, kako je prišlo do zapleta med pravdnimi strankami in ocenjujeta, da je šlo vse dogajanje v smeri prilastitve toženkinega premoženja ter da sta tožnika samovoljno odstopila od posojilnih pogodb.

V reviziji sta toženca predlagala tudi obnovo postopka. Zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 404. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2) odločilo, da se postopek v zvezi z obnovitvenim predlogom prekine do končanja revizijskega postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni obravnavalo vloge tožencev z dne 13.1.2005 (ki je sicer označeno kot "dopolnitev vloge obnove postopka in revizije", vsebinsko pa utemeljuje stališče o nedopustnosti izvršbe), ker je ta vloga vložena kar 20 mesecev po izteku roka za vložitev revizije.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi drugostopenjskega sodišča z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Tako po izrečni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri revizijskih trditvah o sedanjem lastniškem stanju hiše gre torej za nedovoljeno revizijsko novoto.

Z uveljavitvijo novega ZPP je znatno omejeno tudi uveljavljanje pritožbenih novot. Po prvem odstavku 337. člena ZPP je nova dejstva dovoljeno navajati in nove dokaze predlagati le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave. Prav na tej zakonski določbi temelji odločitev pritožbenega sodišča glede v pritožbi na novo zatrjevanih dejstev oziroma na novo predlaganih dokazov. Zmotna je torej revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni niti omenilo predlaganih dokazov. V drugem odstavku na tretji strani svoje odločbe jih je opredelilo kot nedovoljene, saj toženca nista niti zatrjevala razlogov iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

Opredelitev, da gre za nedovoljene pritožbene novote, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna. Zato toženca neutemeljeno očitata pritožbenemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja, celo neizvajanja in neomenjanja teh pritožbenih navedb.

Ker toženca tudi v reviziji vztrajata pri pritožbeno novih trditvah in pritožbeno novih dokazih, revizijsko sodišče takega neutemeljenega vztrajanja ni upoštevalo. Vezano je na tiste dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga odločitvam sodišč druge in prve stopnje. Iz te dejanske podlage pa izhaja, da sta toženca s tožnikoma že leta 1993 sklenila dve posojilni pogodbi za zneska 60.000 DEM in 11.000 DEM, da sta se zavezala posojili vračati obročno v enakih mesečnih zneskih in vrniti v roku petih let, da sta plačala le leta 1993 štiri obroke po 1.200 DEM, v letu 1996 med pravdo pa še 34.250 DEM. Drugih plačil toženca v postopku nista niti zatrjevala. Ker tožnika iztožujeta le razliko 31.950 DEM, sta vsa plačila upoštevala le na račun glavnice. Zahtevane obresti so skladne s sodno prakso, ki se je uveljavila na podlagi 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Prisojena terjatev temelji na sklenjenih posojilnih pogodbah, 557. členu, 128. členu in 132. členu ZOR. Ker sta toženca prenehala z rednim odplačevanjem posojil že po štirih mesecih, sta tožnika na podlagi 128. člena ZOR utemeljeno razdrla pogodbo, pred tem toženca tudi pisno opomnila in jima dala dodaten rok, nato pa novembra 1994 vložila tožbo. Zato je napačno revizijsko stališče, da je šlo za samovoljen odstop od pogodbe. Med učinki razdrte pogodbe je tudi pravica stranke zahtevati takojšnjo vrnitev danega. Tožnika sta torej že s tožbo utemeljeno zahtevala takojšnje plačilo nevrnjenega dela posojila, med pravdo pa se je že v letu 1998 celo iztekel rok, dogovorjen v posojilnih pogodbah, na katerih veljavnosti sta toženca v postopku na prvi stopnji vztrajala.

Izpodbijani odločitvi obeh sodišč sta po vsem obrazloženem tudi materialnopravno pravilni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožencev zavrnilo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).