Jedro

Kot razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnik navaja nepravilno vročitev drugostopenjske odločbe. Glede na to, da je bila ta odločba vročena pooblaščencu za vročanje, ki je imel v tem času še vedno pooblastilo za sprejemanje pisanj, je bila vročitev opravljena pravilno. V kolikor je prišlo do preklica pooblastila, bi moral tožnik o tem obvestiti organ. Da bi to storil, tožnik niti ne zatrjuje in v zvezi s tem tudi ne predloži nobenega dokazila. Tožnik torej ne navaja opravičljivih razlogov, zaradi katerih ni mogel pravočasno vložiti tožbe. Ker tožnik po navedenem ni verjetno izkazal obstoja opravičljivih razlogov za zamudo, sodišče njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni moglo ugoditi in ga je zavrnilo.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

II. Tožba se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 1. 3. 2018 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper v izreku navedeno izpodbijano odločbo, s katero mu je toženka dodatno odmerila davek na dodano vrednost za september 2011 in januar 2012 do vključno december 2012 v skupnem znesku 407.774,96 EUR s pripadajočimi obrestmi, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 v znesku 47.230,40 EUR s pripadajočimi obrestmi, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 v znesku 47.230,40 EUR s pripadajočimi obrestmi, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2012 v znesku 170.953,10 EUR s pripadajočimi obrestmi ter prispevke iz in na plače skupaj z akontacijo dohodnine za leti 2011 in 2012 v skupni višini 159.415,06 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi.

2. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Postopek na prvi stopnji se je končal z odločbo št. DT 610-945/2013-106, 08-510-03 z dne 31. 8. 2015. Zoper odločbo je vložil pritožbo, drugostopenjska odločba pa je bila vročena družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.). A. d.o.o. je odločbo vrnila prvostopenjskemu organu z navedbo, da niso pooblaščeni, priložen je bil preklic pooblastila druge družbe, tožnika pa o prejemu odločbe ni obvestila. Da je bila drugostopenjska odločba izdana, je tožnik izvedel šele 21. 2. 2018. Drugostopenjska odločba ni bila pravilno vročena, saj je bila vročena družbi, ki ni imela več pooblastila. S tem je bil prvostopenjski organ seznanjen, vendar v zvezi s tem ni storil ničesar. Ker tožnik v trenutku izdaje drugostopenjske odločbe oziroma njenega vročanja, pooblaščenca ni imel, bi morala biti odločba vročena neposredno stranki. Zaradi dejstva, da je tožnik prekinil poslovne stike z A. d.o.o., ta pa kljub temu, da je prejela odločbo drugostopenjskega organa, odločbe ni posredovala tožniku, ampak jo je v izvirniku vrnila toženi stranki, o tem pa tožnika ni obvestila, tožnik sodišču (ob predpostavki pravilne vročitve) podaja pravočasen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožbe ni mogel vložiti, saj niti ni bil seznanjen z dejstvom, da je pritožbeni organ odločil o njegovi pritožbi.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise v obravnavani zadevi. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih in dodaja, da je bila drugostopenjska odločba pravilno vročena pooblaščencu tožnika v času vročanja.

K točki I. izreka:

4. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

5. Na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če je iz opravičenega vzroka zamudila rok za tožbo ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Predlog mora stranka vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok, če pa je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je izvedela za zamudo (drugi odstavek 24. člena ZUS-1). Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati že ob vložitvi predloga ter v roku za vložitev predloga opraviti tudi zamujeno dejanje. Po treh mesecih od dneva zamude ni več mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (četrti odstavek 24. člena ZUS-1).

6. V zvezi z navedbami, s katerimi tožnik utemeljuje svoje stališče o pravočasnosti vložene tožbe, sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi postopek končan z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-190/2015 z dne 28. 11. 2017. Vročitev te odločbe je bila opravljena v skladu s prvim in drugim odstavkom 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po pooblaščencu za vročitve. Po prvem odstavku citiranega člena lahko stranka pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi dokumenti zanjo (pooblaščenec za vročitve). Če stranka o tem obvesti organ, ki vodi postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu. Kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu (drugi odstavek tega člena). Po tretjem odstavku istega člena mora pooblaščenec za vročitev vsak dokument nemudoma poslati stranki, v skladu s petim odstavkom pa se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve, opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

7. Drugostopenjska odločba je bila vročena A. d.o.o., pooblaščencu za vročitve, dne 20. 12. 2017. Tožnik meni, da vročitev s tem ni bila pravilno opravljena, saj po njegovih neizkazanih navedbah omenjena družba ob vročitvi ni bila več pooblaščena za sprejemanje pisanj, vendar v dokaz ne priloži nobenega dokumenta, s katerim bi svoje trditve dokazal. Nasprotno pa sodišče ugotavlja, da je imela A. d.o.o. dne 20. 12. 2017 še vedno pooblastilo za namene vročanja. Iz izpiska iz portala e-davki, ki se nahaja v upravnih spisih, namreč izhaja, da je imela A. d.o.o. pooblastilo za namene vročanja od dne 15. 11. 2016 pa vse do 3. 1. 2018. Iz navedenega dokumenta v nasprotju z navedbami tožnika, izhaja tudi, da je direktor A. d.o.o. vse do 3. 1. 2018 na portal e-davki vlagal dokumente za tožnika in da je v sistemu e-davki preklic pooblastila za namene vročanja A. d.o.o. zabeležen šele 3. 1. 2018. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je bila drugostopenjska odločba pravilno vročena A. d.o.o., ki je pisanje tudi sprejela, kar je razvidno iz podpisane vročilnice. Sodišče ob tem dodaja, da okoliščina, da je A. d.o.o. pisanje vrnila prvostopenjskemu organu z navedbo, da ni pooblaščena, ne spreminja dolžnosti stranke, da organu pisno ali ustno na zapisnik naznani preklic oziroma odpoved pooblastila (58. člen ZUP). Ker v spisu ni nobene listine, ki bi kazala na zatrjevani preklic pooblastila s strani tožnika njegovemu pooblaščencu za vročanje, je organ ravnal pravilno, ko je odločbo o zavrnitvi pritožbe vročil subjektu, za katerega je imel v spisu izkazano, da je pooblaščenec tožnika. Z vročitvijo drugostopenjske odločbe A. d.o.o. je začel teči rok za vložitev tožbe. Sodišče po navedenem ugotavlja, da je tožba vložena po poteku predpisanega tridesetdnevnega roka in torej prepozna.

8. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, so predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje zamuda roka iz opravičenega vzroka, da je stranka zaradi zamude prekludirana, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje v zakonsko predpisanem roku in da skupaj s tem opravi tudi zamujeno procesno dejanje. Katere so okoliščine, ki se štejejo za opravičeni razlog za zamudo, ZUS-1 ne določa. Po ustaljeni sodni praksi so to praviloma takšne okoliščine, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Torej vsak nepredviden ali neizogiben dogodek, ki je stranki onemogočil oziroma preprečil pravočasno opravo dejanja postopka1. Kot razlog za vložitev predloga tožnik navaja nepravilno vročitev drugostopenjske odločbe. Glede na to, da je bila ta odločba vročena pooblaščencu za vročanje, ki je imel v tem času še vedno pooblastilo za sprejemanje pisanj, kar potrjuje podatki v spisu, je bila vročitev opravljena pravilno. V kolikor je prišlo do preklica pooblastila, bi moral tožnik o tem obvestiti organ. Da bi to storil tožnik niti ne zatrjuje in v zvezi s tem tudi ne predloži nobenega dokazila. Tožnik torej ne navaja opravičljivih razlogov, zaradi katerih ni mogel pravočasno vložiti tožbe. Ker tožnik po navedenem ni verjetno izkazal obstoja opravičljivih razlogov za zamudo, sodišče njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni moglo ugoditi in ga je zavrnilo.

K točki II. izreka:

9. Tožba je po navedenem vložena po poteku zakonskega roka. Ker sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je v posledici tudi njegovo tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo kot prepozno.

10. Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila odločba drugostopnega organa pravilno vročena A. d.o.o., ki je bila pooblaščena za namene vročanja, dne 20. 12. 2017. Rok za vložitev tožbe je iztekel 19. 1. 2018. Ker je tožnik tožbo vložil šele 1. 3. 2018, torej po izteku roka, jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki III. izreka:

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Vilko Androjna, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, str. 205.