Jedro

Ker je torej objekt po ustnem dogovoru strank o izgradnji večjega nadomestnega objekta na račun neizvršitve infrastrukturnih del zgrajen in tega tožnik tudi ne zanika, sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno šteli, da je prišlo do konvalidacije ustne pogodbe (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženih strank zahteval, da mu solidarno na svoje stroške uredita vodovodni in električni priključek ter kanalizacijo na novozgrajenem nadomestnem objektu, stoječem na parc.št... k.o..., asfaltirata polovico makadamske dostopne poti do tega objekta ter ob tej poti postavita dva telefonska drogova. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 889.806,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je prva tožena stranka zahtevala od tožnika plačilo 1.870.899,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.1993 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je med pravdnima strankama prišlo do realizacije ustnega dogovora o izgradnji večjega nadomestnega objekta na račun neizgradnje infrastrukture (električnega in vodovodnega priključka, kanalizacije, asfaltiranja polovice makadamske dostopne poti ter postavitve dveh telefonskih drogov), kakor tudi, da tožniku zaradi zatrjevanega povečanega hrupa in tresljajev ni nastala škoda. Nasprotni tožbeni zahtevek je zavrnilo zato, ker je bil postavljen le za primer, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji izpodbija dokazni postopek na prvi in drugi stopnji. Zatrjuje, da sta se sodišči oprli predvsem na pričevanje priče S. F., medtem ko nista v celoti upoštevali izpovedi ostalih prič. Vztraja pri trditvi, da se ni strinjal z gradnjo objekta v sedanjem obsegu ter da je vztrajal pri izvedbi infrastrukturnih del. Trdi, da je samo pogodba o gradnji nadomestnega objekta v površini 47,19 m2 bila pisno dogovorjena, glede ostalega pa se stranki nista dogovorili. Povečana površina ni na račun infrastrukture, ampak je lahko le na račun odškodnine na tožnikovi stari hiši. "V tem primeru tožniku ne gre odškodnina, gre pa mu pravica zahtevati graditev infrastrukture". Tožnik zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident je sicer v reviziji uveljavljal vse revizijske razloge, vendar pa revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni posebej obrazložil in tudi nobene kršitve opredeljeno navedel. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ta revizijski razlog ni podan.

Po 3. odstavku 385. člena ZPP je ponovno presojanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v revizijskem postopku prepovedano. Prav to pa poskuša doseči revident (tudi z uveljavljanjem že navedenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka). V delu revizije, v katerem izpodbija odločitev o izgradnji infrastrukture, sodiščema očita, da sta se oprli le na eno pričo ter da drugih prič nista upoštevali v celoti. Ker sta sodišči odločili na podlagi dokazne ocene vseh prič ter listinskih dokazov, revizijsko sodišče tega ugovora ni smelo upoštevati. Opreti se je moralo na ugotovitve na prvi stopnji, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Iz njunih ugotovitev pa sledi, da sta stranki vendarle dosegli dogovor o izgradnji večjega nadomestnega objekta na račun neizvršitve infrastrukturnih del. Ugotovili sta tudi, da je bil ta dogovor usten ter da je prišlo do njegove realizacije. Ker je torej objekt zgrajen in tega tožnik tudi ne zanika, sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno šteli, da je prišlo do konvalidacije ustne pogodbe (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Revizija je zato v tem delu neutemeljena.

Odločitev o odškodninskem zahtevku pa tožnik izpodbija zgolj z ugovorom, da je tožena stranka to škodo z nasprotno tožbo priznala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prva tožena stranka s svojim nasprotnim tožbenim zahtevkom uveljavljala povrnitev večvrednosti novozgrajenega objekta in pri tem ni upoštevala škode v zvezi s hrupom in tresljaji, kot to zmotno meni tožnik. Tožnik očitno pomotoma uveljavlja trditve iz nasprotne tožbe druge tožene stranke, ki je bila iz tega pravdnega postopka izločena in jo pristojno okrožno sodišče obravnava posebej. Struktura nasprotne tožbe prve tožene stranke je jasno razvidna iz njene vloge z dne 28.10.1996. Ker tožnik v reviziji ne navaja ničesar drugega, kar bi bilo lahko pravno odločilno za razsojo o odškodninskem zahtevku, je smelo revizijsko sodišče opraviti le preizkus v okviru pooblastil iz 386. člena ZPP. Ta ni pokazal karšnekoli materialnopravne kršitve v škodo tožnika (da tudi ni bilo nobene procesne kršitve je revizijsko sodišče ugotovilo že uvodoma). Odločitev temelji na pravilni uporabi 3. odstavka 156. člena ZOR.

Revizija je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.