Jedro

Obstoj mineralnih surovin ni ovira za vračanje zemljišč v naravi, saj so zemljišča, na katerih ali pod katerimi se nahajajo mineralne surovine, lahko v pravnem prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.3.2001, s katero je ugodila pritožbi M.Z. (v nadaljevanju stranka z interesom) in odpravila odločbo Upravne enote Kranj z dne 9.11.2001. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo M.Z. za denacionalizacijo parcel 104, njiva 3 v izmeri 9984 m2 in 105, njiva 3 v izmeri 9458 m2, ker je ugotovil, da je podana ovira za vračanje v naravi po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Navaja, da je nesporno, da se nepremičnini, katerih vrnitev se zahteva v denacionalizacijskem postopku, uporabljata za izkoriščanje gramoza. Gramoz je po Zakonu o rudarstvu (Uradni list, RS, št. 56/1999, ZRud) mineralna surovina, ki je v lasti države. Pravico do izkoriščanja ima tožeča stranka na podlagi koncesijske pogodbe. Po Zakonu o varstvu okolja (Uradni list SRS, št. 32/93 in 67/02, ZVO) in ZRud status zemljišč, na katerih ali pod katerimi se nahaja mineralna surovina, ni nujno enak lastninskemu statusu mineralnih surovin. Po ZRud je pridobivanje lastninske pravice na takih zemljiščih prosto, lastnik pa je dolžan trpeti omejitve svoje lastninske pravice zaradi zagotovitve izvajanja rudarske pravice (1. odstavek 32. člena ZRud). Zato je pravilno stališče tožene stranke, da obstoj mineralnih surovin ni ovira za vračanje zemljišč v naravi, saj so zemljišča, na katerih ali pod katerimi se nahajajo mineralne surovine, lahko v pravnem prometu. Ker je prvostopenjski organ oprl zavrnitev zahteve za denacionalizacijo na oviro iz 19. člena ZDen, torej na razlog, ki ni podan, je tožena stranka pravilno odpravila prvostopenjsko odločbo, saj je temeljila na napačni uporabi materialnega prava. Pravna namembnost zemljišč za izkoriščanje rudnin se določa s planskimi akti. Zato bo treba za obravnavana zemljišča ugotoviti, kakšen je bil njihov pravni status po planskih aktih, ki so veljali ob uveljavitvi ZDen, in ob vračanju. Ker se po Zakonu o urejanju naselij (ZUN) šteje izkoriščanje rudnin za poseg v prostor, je treba tak poseg v skladu z ZUN podrobneje urediti s prostorskim izvedbenim aktom. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bilo tožeči stranki za zemljišče izdano lokacijsko dovoljenje dne 4.4.1985 na podlagi ZUN. Razvrščenost v območje "R", kar pomeni eksploatacijsko območje gramoza B. - razširitev na J. polju, pa je opredeljena v družbenem planu Občine Kranj za obdobje 1986-1990, katerega veljavnost je z Zakonom o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 41/92 in drugi) podaljšana do sprejema novih predpisov o urejanju prostora. Sporno zemljišče je zemljiškoknjižno in katastrsko opredeljeno kot njiva 3, vendar pa je glede navedene rabe, ki ju ti dve evidenci izkazujeta, potrebno preveriti navedeni pravni status kmetijskega zemljišča tudi glede na definicijo, ki jo vsebujejo Zakon o kmetijskih zemljiščih in katastrski predpisi ter se opredeliti, ali gre v obravnavanem primeru odprtega kopa res za kmetijsko zemljišče, kot ga pojmuje ZDen in kot ga zahteva nazaj vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka, ali pa je potrebno odprti kop opredeliti kot eno od kategorij zemljišč, ki so opredeljena v 32. členu ZDen.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta sporni zemljišči odkriti (zgornja plast zemljišča je odstranjena), neposredno na površju pa je naravna surovina, prod. Naravna surovina je v lasti Republike Slovenije. Plasti zemlje, katere lastnica bi lahko postala fizična oseba, ni več. Glede na to, da je lastnik zemljišč, na katerih ali pod katerimi se nahajajo mineralne surovine, dolžan trpeti omejitve svoje lastninske pravice zaradi črpanja mineralne surovine, ni razumno teh nepremičnin vračati v naravi. Ta zemljišča je tožeča stranka že enkrat kupila, nato pa jih je pred lastninjenjem morala prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Na dan uveljavitve ZDen je tožeča stranka imela pravico uporabe na spornih nepremičninah. Z izpodbijano sodbo se posega v njene že pridobljene pravice. S koncesijsko pogodbo je pridobila ustavno varovane pravice (70. člen Ustave Republike Slovenije). Izpodbijana odločba pomeni kršitev teh pravic in kršitev pravice svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Obstajajo še druge možnosti za denacionalizacijo, zato je nerazumno zapletati družbene odnose z vračanjem zemljišč, ki za upravičenca nimajo uporabne vrednosti.

Odgovori na pritožbi niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnila v ponoven postopek.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ovira za vrnitev spornih nepremičnin v naravi, določena v 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ni podana. Nepremičnini, katerih vrnitev v naravi se zahteva, se uporabljata za izkoriščanje gramoza, ki je po 12. točki 1. odstavka 3. člena ZRud mineralna surovina. Po ZRud pa je pridobivanje lastninske pravice na takih zemljiščih prosto, lastnik pa je dolžan trpeti omejitve svoje lastninske pravice zaradi zagotovitve izvajanja rudarske pravice (32. člen ZRud). Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da obstoj mineralnih surovin ni ovira za vračanje zemljišč v naravi, ker so zemljišča, na katerih ali pod katerimi se nahajajo mineralne surovine, lahko v pravnem prometu. Ker pa je bilo zaradi nepravilne uporabe določbe 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen dejansko stanje glede statusa spornih zemljišč nepopolno ugotovljeno, je odločitev tožene stranke, s katero se je strinjalo sodišče prve stopnje, da se zadeva v upravnem postopku ponovno obravnava, pravilna. V ponovnem postopku bo imela tožeča stranka možnost dokazovati resničnost svojih navedb, ki pa jih v upravnem sporu, ki je sodna kontrola zakonitosti upravnega akta, glede na v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče presojati. To pa je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Šele na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku bo mogoče presoditi pravilno uporabo materialnega prava. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.