Jedro

Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo ničnost sporazuma o višini izplačila odpravnine z dne 10. 10. 2011 in v II. točki izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v znesku 7.502,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2011 do plačila. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.073,67 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni imelo podlage za ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 10. 10. 2011, ki sta ga stranki podpisali, saj sta se z njim strinjali in v njem določili, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 11. 11. 1996 dalje, kar je tožena stranka tudi upoštevala pri izplačilu odpravnine. V dokaznem postopku sodišče ni ugotovilo dolžine zaposlitve tožnika, temveč je sledilo njegovim navedbam, da je bil pri toženi stranki zaposlen od 7. 9. 1971. Stranki sta sporazum podpisali potem, ko je tožnik že prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja rezultatov. Odpravnina je bila tožniku v celoti izplačana do izteka odpovednega roka. Sporazum ni dogovor o odpravnini, pač pa je vsebina sporazuma ugotovitev dolžine zaposlitve tožnika in izjava tožnika, da nima nikakršnih zahtevkov do tožene stranke po podpisu tega sporazuma. S tem sporazumom se tožnik ni odpovedal zahtevkom do tožene stranke, temveč je izjavil, da so med strankama sporazuma zaključena vsa pravna razmerja. Sodišče je nekritično upoštevalo izpoved tožnika, ni pa upoštevalo izpovedb A.A. in B.B.. V konkretnem primeru ne gre za enako dejansko in pravno situacijo, kot jo obravnava odločba Ustavnega sodišča RS Up 763/2003 z dne 27. 1. 2005, zato sklicevanje sodišča na to odločbo ni utemeljeno. Tožnik ne bi dobil odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če zanjo ne bi sam prosil. Izjava tožnika, da je bil zaposlen pri toženi stranki od 11. 11. 1996 ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Podana je bila brez prisile in zvijače, kljub temu pa je sodišče v nasprotju z materialnimi predpisi ugotovilo ničnost sporazuma. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba ne konkretizira. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 10. 10. 2011. Namen tega sporazuma je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Četudi bi bila volja tožnika, da med strankama ni več nobenih zahtevkov, ker naj bi bila urejena oziroma izpolnjena obveznost iz naslova odpravnine, bi še vedno veljalo, da gre za pravico, ki je določena z zakonom in se ji delavec ne more veljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na enotno prakso, kakršna se je glede odpovedi pravice do odpravnine in njenemu izplačilu oblikovala po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up 63/03-19 z dne 2. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 14/2005) in iz katere izhaja, da odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s prisilnim predpisom – ZDR. S kasnejšo sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča, velja, da se delavec ne more odpovedati oziroma da je delavec do celotne zakonsko določene odpravnine upravičen, kljub sporazumu, na katerega se sklicuje tožena stranka. Sporazum o nižjem izplačilu odpravnine (od zakonsko pripadajoče) je v nasprotju s prisilno zakonsko določbo 109. člena ZDR, zato tak sporazum ne more imeti pravnih posledic (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010). Ker je vsebina omenjenega sporazuma prav odpoved delu pravice do odpravnine, je imelo sodišče prve stopnje pravno podlago v določbi prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) za ugotovitev ničnosti tega sporazuma. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do izpovedb B.B. in A.A., saj glede na to, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, niti ni pravno relevantno, če je bila ta odpoved posledica njegove prave volje.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sklicevanje na omenjeno odločbo ustavnega sodišča ni utemeljeno, ker ne gre za enako pravno in dejansko situacijo. Bistvena je ugotovitev, da se delavec odpravnini, ki mu pripada na podlagi zakona zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more odpovedati. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da se je tožnik z omenjenim sporazumom dogovoril za dolžino svoje zaposlitve pri toženi stranki (kar bi posledično pomenilo, da mu pripada nižja odpravnina od tiste, ki bi mu šla ob upoštevanju njegove celotne delovne dobe pri toženi stranki in pri prejšnjih delodajalcih, ki se mu upošteva glede na t. i. delovnopravno kontinuiteto). Takšna razlaga sporazuma bi v resnici pomenila izigravanje prepovedi odpovedi pravici do odpravnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik upravičen do odpravnine ob upoštevanju vsaj 38 let delovne dobe. Število let delovne dobe je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi fotokopije tožnikove delovne knjižice in tožnikove izpovedbe, iz katere izhaja, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnika pri toženi stranki in njegovih prejšnjih delodajalcih vse od 7. 9. 1971 do 5. 12. 2011. Ker tožena stranka dokazov, iz katerih bi izhajalo, da delovnopravna kontinuiteta tožnika pri njegovih prejšnjih delodajalcih, ki se upošteva pri številu let delovne dobe za izračun odpravnine, ni podana, ni predložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožniku pripada odpravnina upoštevaje 38 let delovne dobe. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je pri ugotavljanju števila let delovne dobe, ki je pomembno za odločitev o višini pripadajoče odpravnine, sodišče prve stopnje upoštevalo le tožnikove navedbe. To dejstvo je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov (listinski dokazi, izpovedba tožnika). Prav tako po stališču pritožbenega sodišča ni pravno relevantna pritožbena navedba tožene stranke, da je tožniku sporno redno odpoved podala ob njegovem soglasju oziroma na njegovo željo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (ki je bila opredeljena v 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR) je enostranska odločitev delodajalca (neodvisna od delavčeve volje), za katero je ZDR določal pravne posledice, med katere spada tudi plačilo zakonsko določene odpravnine.

8. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala razlike odpravnine v višini 10-kratnika osnove, tj. zneska 15.005,70 EUR. Ker je tožena stranka tožniku izplačala del odpravnine v znesku 7.502,85 EUR, je upravičen še do razlike odpravnine v znesku 7.502,85 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 109. člena ZDR toženi stranki naložilo, da tožniku plača vtoževano odpravnino v znesku 7.502,85 EUR.

9. Glede na to, da tožena stranka v pritožbi odločitev o pravdnih stroških, ki jih mora povrniti tožniku, izpodbija brez konkretnih pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov tožnika upoštevalo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in jih tudi odmerilo skladno z navedenim zakonom ter določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na to, da odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo v skladu s 155. členom ZPP.