Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Odločilo je, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, o višini in izplačevanju katere je dolžna tožena stranka odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Višji tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati akontacijo invalidske pokojnine) je zavrnilo. V tem sporu je pri odmeri stroškov potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Zavrnilni del v primerjavi z ugodilnim povsem ustreza kriteriju sorazmerno majhnega dela zahtevka, poleg tega pa v tem delu zahtevka niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi sta tako izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani stroškovni del sodbe (V. točka izreka).

Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 10. 2011 in 16. 2. 2012 o priznanju pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 9. 2011 dalje (II. točka izreka) ter hkrati izreklo, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, o katere višini in izplačevanju je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odločiti tožena stranka (III. točka izreka). Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačevanje akontacije invalidske pokojnine od 20. 9. 2011 dalje, je zavrnilo (IV. točka izreka) in hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 492,49 EUR stroškov postopka, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper stroškovni izrek sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se obveznost povračila stroškov postopka zniža na 291,25 EUR. Meni, da bi sodišče ob odločanju o stroških postopka glede na drugi odstavek 154. člena ZPP moralo upoštevati, da je tožnik uspel le delno in ne v celoti, ter mu po njenem mnenju priznati stroške za največ dve tretjini uspeha. Zavrnilni izrek glede izplačevanja akontacije naj ne bi bil neznaten, saj gre za obseg izplačevanja invalidske pokojnine za obdobje več kot dve leti. Prereka tudi dvakratno priznanje pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje ter dvakratne potne stroške tožnika na relaciji A. - B.- A..

V pisnem odgovoru tožnik po pooblaščenem odvetniku prereka pritožbene navedbe. Poudarja, da v zvezi z zavrnilnim izrekom niso nastali nikakršni stroški, da je pravilno prisojen dvakratni pavšalni znesek po 20,00 EUR po dveh različnih tar. št. in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja nobenih takšnih dejstev, da bi nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane stroškovne odločbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Utemeljena je s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Zmotno je stališče tožene stranke, da naj bi bilo 492,49 EUR od priglašenih 939,02 EUR, neutemeljeno priznanih v previsokem znesku. Poleg pravilno odmerjene nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s poznejšimi spremembami) v višini 183,30 EUR, nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 169,20 EUR, je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonito priznan dvakratni pavšalni znesek po 20,00 EUR, in sicer enkrat po tar. št. 6000 za fotokopiranje in tiskanje in drugič po tar. št. 6002 ZOdvT za poštne in telekomunikacijske storitve. Enako velja tudi za odmerjenih 11,18 EUR iz naslova potnih stroškov tožnika na relaciji A. - B.- A. zaradi udeležbe na obravnavah 12. 2. 2013 in 15. 10. 2013. Ne glede na to, da je bil tožnik kot stranka v postopku dejansko zaslišan na naroku 12. 2. 2013, mu namreč ni mogoče odrekati pravice do udeležbe na zadnjem naroku glavne obravnave 15. 10. 2013, četudi ima za zastopanje pooblaščenega odvetnika. Ker so torej stroški postopka, tako za nagrado, kot materialni stroški za pooblaščenega odvetnika in stroški tožnika odmerjeni zakonito, in sicer v skladu z ZOdvT, kot tudi Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in 32/2013; v nadaljevanju pravilnik), pritožbene navedbe v tej smeri ne morejo biti odločilne. Prvostopenjsko sodišče je namreč priznalo samo tiste stroške in v takšnem obsegu, ki so bili dejansko potrebni za sodno socialni spor in na ta način postopalo v skladu s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in 45/08; v nadaljevanju ZPP).

Ne glede na to, da je z že pravnomočnim delom sodbe v sporu o glavni stvari sicer zavrnjen tožbeni zahtevek na izplačevanje akontacije invalidske pokojnine od 20. 9. 2011 dalje, z ugoditveno sodbo pa kot nezakonita odpravljena oba posamična akta tožene stranke, tožnik od 20. 9. 2011 dalje razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in izrečeno, da bo o pravici in višini invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo, je pri odmeri stroškov hkrati pravilno postopano po tretjem odstavku 154. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP namreč lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zavrnilni del v primerjavi z ugoditvenim povsem ustreza kriteriju sorazmerno majhnega dela zahtevka, poleg tega pa v tem delu zahtevka zagotovo niso nastali nobeni posebni stroški. V obravnavani zadevi sta tako izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz tretjega odstavka 154. člena ZPP, zaradi česar stališče tožene stranke, da je potrebno o stroških postopka odločati po drugem odstavku 154. člena istega zakona, v okoliščinah konkretnega primera, ni sprejemljivo.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi 2. točke 365. člena ZPP potrditi izpodbijani stroškovni izrek prvostopenjske sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče je hkrati odločilo, da nosi tožnik sam stroške odgovora na pritožbo. S svojo vlogo ni v ničemer prispeval k pritožbeni rešitvi zadeve, zato priglašenega izdatka za pooblaščenega odvetnika v smislu 155. člena ZPP, ni mogoče šteti za potrebnega.