Jedro

Ker je zavest storilca o tem, da lažno prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, mora biti v opisu dejanja natančno konkretizirana in za sklepčnost opisa ne zadostuje le pravni stavek oziroma abstraktni opis, kot to zmotno meni pritožnica.

V tem primeru ne gre za zahtevo po nepotrebnem ekstenzivnem opisovanju kaznivega dejanja, pač pa za konkretizacijo njegovih zakonskih znakov, ki jih ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtoženega akta ali morebitne sodne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru obdolženčevega zagovornika D. T., odvetnika v X. in obtožbe oškodovanca kot tožilca zoper obdolženca zaradi kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in krive izpovedbe po prvem, tretjem in četrtem odstavku 284. člena KZ-1 ni dopustilo, kazenski postopek pa je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavilo. Po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 96. člena ZKP je oškodovancu kot tožilcu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je prvo sodišče še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati ne glede na izid postopka tiste stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec po pooblaščeni odvetnici. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, posledično pa izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zoper obtožbo zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Z vlogo z dne 4. 2. 2022 je na pritožbo oškodovanca kot tožilca odgovoril zagovornik obdolženega. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Oškodovancu kot tožilcu naj se naložijo v plačilo stroški pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko obtožbe oškodovanca kot tožilca zoper obdolženega M. Ž. ni dopustilo in je kazenski postopek ustavilo. Sprejeto odločitev je podrobno in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar se sodišče druge stopnje na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje ter glede pritožbenih očitkov izpostavlja sledeče:

6. Opis slehernega kaznivega dejanja v obtožnici (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) mora vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Kaznivo dejanje mora biti natančno opisano tako, da ga je mogoče ločiti od vseh historičnih dogodkov, ki so se primerili, kar omogoča presojo, ali ne gre za že razsojeno stvar. Da bi se obdolženec lahko učinkovito branil, se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjuje ter navedel vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, mora biti seznanjen z očitki obtožbe. V tem pogledu je ravno opis kaznivega dejanja v aktu upravičenega tožilca ključnega pomena.

7. Kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 stori, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Storilec se torej mora zavedati, da prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Ker je zavest storilca o tem, da lažno prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, mora biti v opisu dejanja natančno konkretizirana in za sklepčnost opisa ne zadostuje le pravni stavek oziroma abstraktni opis, kot to zmotno meni pritožnica. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja krive ovadbe izhaja le, da naj bi obdolženec na Policijski postaji v Y. 4. 3. 2012 navajal ″da je bil njegov osebni račun blokiran s strani oškodovanca kot tožilca R. T. ter da z oškodovancem kot tožilcem R. T. nikdar ni posloval niti kot fizična niti kot pravna oseba‶. Zato sodišče druge stopnje soglaša s razlogi izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, da v opisu obdolžencu očitanega dejanja z ničemer ni konkretizirana njegova zavest o tem, da lažno prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ki ga oškodovanec kot tožilec v resnici ni storil. V tem primeru ne gre za zahtevo po nepotrebnem ekstenzivnem opisovanju kaznivega dejanja, pač pa za konkretizacijo njegovih zakonskih znakov, ki jih ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtoženega akta ali morebitne sodne odločbe. Iz obrazložitve pritožbe pooblaščenke oškodovanca kot tožilca je razbrati, da je kot podlago za argumentacijo, enako kot prvo sodišče, uporabila sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 9. 2018, opr. št. I Ips 14666/2014, pri tem pa spregledala, da so v primeru, ki ga je obravnavala ta vrhovna odločba, okoliščine, iz katerih je izhajalo, da je obdolženka vedela, da oseba, ki jo je naznanila, da je storila kaznivi dejanji, dejanj ni storila, bile v opisu kaznivega dejanja dosledno konkretizirane (točki 4 in 5 obrazložitve cit. odločbe Vrhovnega sodišča).

8. Enako gre pritrditi izpodbijanemu prvostopenjskemu sklepu tudi glede sklepčnosti opisa kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem, tretjem in četrtem odstavku 284. člena KZ-1. Temeljno obliko tega kaznivega dejanja stori priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač, ki pred sodiščem v postopku o prekršku, parlamentarne preiskave, za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti ali drugih kršitev delovne discipline, v drugem disciplinskem ali upravnem postopku po krivem izpove, izvedenec ali cenilec, ki da lažno pisno mnenje, ali prevajalec, ki da lažni pisni prevod. V tretjem odstavku 284. člena KZ-1 je predpisana strožja kazen za krivo izpovedbo v kazenskem postopku. Tudi pri storitvi tega kaznivega dejanja mora biti v zavesti storilca, da neresnični dogodek opisuje kot resničen. Pri opisu predmetnega kaznivega dejanja krive izpovedbe je v abstraktnem delu navedeno, da naj bi obdolženec zaslišan kot priča v kazenskem postopku po krivem izpovedal, nato pa opis pri konkretizaciji teh krivih izpovedb navaja le, da je „v kazenskem postopku zoper R. T. pred Okrajnim sodiščem v Y., opr. št. I K 61408/2012, v času od 8. 4. 2013 do 2. 3. 2015 krivo izpovedal, ko je navajal da je bil njegov osebni račun blokiran s strani oškodovanca kot tožilca R. T. ter da z oškodovancem kot tožilcem R. T. nikdar ni posloval niti kot fizična niti kot pravna oseba“. Torej gre pritrditi argumentaciji prvega sodišča pod točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da opis kaznivega dejanja krive izpovedbe ne vsebuje konkretizacije obdolženčeve zavesti o neresničnosti njegovih izpovedb.

9. Neutemeljeni so prav tako očitki pritožnice o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 270. člena ZKP oziroma drugega odstavka 276. člena ZKP, ker obtožnega akta predsednica senata oziroma zunajobravnavni senat nista vrnila oškodovancu kot tožilcu, naj ga popravi. Predsednik senata oziroma senat obtožnico vrneta tožilcu le v primeru, če pri njenem formalnem preizkusu ugotovita, da so v njej napake ali pomanjkljivosti glede na določbo 269. člena ZKP ali v samem postopku ali da je potrebna boljša razjasnitev stanja stvari, da bi se mogla preizkusiti utemeljenost obtožnice. V primeru, ko pa opis dejanja iz obtožnice ne vsebuje vseh z zakonom predpisanih znakov, kar pomeni, da ne gre za kaznivo dejanje, pa je zunajobravnavni senat pri odločanju o ugovoru dolžan uporabiti določbo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ter tako kot v predmetnem primeru odločiti, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.