Jedro

Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo vsaj za eno obravnavo po razveljavitvi sodbe na višjem sodišču priznati stroške v višini 50% po OT, saj se niso obravnavala le procesna vprašanja in vsaj ena obravnava po razveljavitvi je vsebinska in na njej sodišče meritorno odloča, saj sicer ne bi moglo razsoditi, zato bi sodišče prve stopnje vsaj za narok, na katerem je zadevo zaključilo, moralo priznati nagrado po 2. točki tarifne številke 20 OT.

Uspeh v pravdi se ugotavlja glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, kar pomeni glede na končni uspeh, ne pa glede na uspešnost posameznih pravdnih dejanj in ne glede na uspešnost s pravnimi sredstvi med samim postopkom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede II. točke izreka o stroških postopka spremeni tako, da v tem delu sedaj glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.768,23 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.”

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 404,98 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 562/2014 z dne 14. 12. 2015 izreklo: “1. Tožbeni zahtevek se v delu za plačilo zneska 10.945,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 dalje do plačila, zavrne. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.768,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.”

2. Zoper to sodbo je glede II. točke izreka, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev o stroških v II. točki sodbe spremeni tako, da odpravi napake, na katere opozarja ta pritožba, in stroške odmeri v skladu s predpisi. Toženi stranki naj naloži v plačilo tudi stroške te pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeči stranki po pooblaščencu je skladno z določbo drugega odstavka 366. člena ZPP pritožba bila poslana v odgovor, vendar tožeča stranka nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v delu sodbe, ki se nanaša na odmero stroškov postopka navedlo: “O vseh stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 154., 155. in 158. člena ZPP, na podlagi določil Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter jih je odmerilo skladno z odvetniško tarifo veljavno ob vložitvi tožbe 15. 5. 2008 in na podlagi 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), tudi prej veljavno taksno tarifo. Drugi odstavek 154. člena ZPP določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Uspeh tožeče stranke v postopku je 63%, uspeh tožene stranke pa 37%.

7. Nato je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožeča stranka kot stroške pravdnega postopka utemeljeno priglasila: 700 točk za sestavo tožbe, 700 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 3. 7. 2008, 525 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 15. 12. 2008, 700 točk za pripravljalni vlogi (z dne 16. 10. 2009, 18. 11. 2009) vsakič po 350 točk, 700 točk za prvi narok za glavno obravnavo z dne 17. 12. 2008, 350 točk od priglašenih 700 točk za drugi narok z dne 19. 11. 2009, 150 točk urnine, 875 točk za pritožbo z dne 19. 1. 2010, 50 točk za končno poročilo stranki glede pritožbe (po oceni sodišča je nagrada utemeljena, ker je bila zoper odločbo Višjega sodišča vložena revizija na Vrhovno sodišče), 1050 točk za revizijo, 175 točk od priglašenih 700 točk za narok z dne 7. 10. 2013 (3. točka Tar. št. 20 - obravnavala so se le procesna vprašanja), 40 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk od priglašenih 525 točk za vlogo z dne 7. 10. 2013 (v vlogi ni novih navedb, 4. točka Tar. št. 19), 875 točk za odgovor na pritožbo z dne 10. 3. 2014, 175 točk od priglašenih 700 točk za narok z dne 15. 9. 2014 (3. točka Tar. št. 20 - obravnavala so se le procesna vprašanja), 40 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk urnine, 50 točk od priglašenih 525 točk za vlogo z dne 15. 9. 2014 (v vlogi ni novih navedb, 4. točka Tar. št. 19), 175 točk od priglašenih 700 točk za narok z dne 14. 12. 2015 (3. točka Tar. št. 20 - obravnavala so se le procesna vprašanja), 40 točk za odsotnost iz pisarne, skupno torej 7.470 točk odvetniških storitev. K temu je potrebno prišteti administrative stroške v višini 84,70 točk ( 2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk), tako, da so priznane odvetniške storitve ovrednotene z 7.554,70 točkami x 0,459 EUR kar znese 3.467,61 EUR. K temu znesku se prišteje še 20% DDV (za storitve opravljene pred 1. 7. 2013) v znesku 950,00 EUR ter 22% DDV (za storitve opravljene po 1. 7. 2013 ) v znesku 598,40 EUR. Sodišče je tožeči stranki priznalo potne stroške za petkraten prihod na narok na relaciji Ljubljana - Celje in nazaj, torej 5 x 150 km x 0,37 EUR, kar znese 750,37 EUR. Tožeči stranki je priznalo stroške sodnih taks za tožbo, sodbo, pritožbo, predlog za dopustitev revizije in revizijo, ki znašajo skupno 2.130,23 EUR. Seštevek priznanih stroškov tožeče stranke znaša tako 7.896,61 EUR. Glede na njen uspeh v pravdi se stroški odmerijo v višini 4.974,86 EUR.

8. Glede stroškov tožene stranke je obrazložilo, da je ta kot stroške pravdnega postopka utemeljeno priglasila: 700 točk za odgovor na tožbo, 700 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 12. 8. 2008, 700 točk za prvi narok za glavno obravnavo z dne 17. 12. 2008, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 875 točk od priglašenih 1050 točk za pritožbo z dne 25. 2. 2009 (1. točka Tar. št. 21), 525 točk za pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2009, 350 točk od priglašenih 700 točk za drugi narok z dne 19. 11. 2009, 150 točk urnine, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 350 točk od priglašenih 525 točk za pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2009, 350 točk od priglašenih 700 točk za pripravljalno vlogo z dne 26. 9. 2013, 50 točk od priglašenih 100 točk za poziv z dne 26. 9. 2013 (4. točka Tar. št. 19), 175 točk od priglašenih 700 točk za narok z dne 7. 10. 2013 (3. točka Tar. št. 20 - obravnavala so se le procesna vprašanja), 100 točk za odsotnost iz pisarne, 875 točk za pritožbo z dne 16. 12. 2013, 175 točk od priglašenih 700 točk za narok z dne 15. 9. 2014 (3. točka Tar. št. 20 - obravnavala so se le procesna vprašanja), 100 točk za odsotnost iz pisarne, 175 točk od priglašenih 700 točk za narok z dne 14. 12. 2015 (3. točka Tar. št. 20 - obravnavala so se le procesna vprašanja), 100 točk za odsotnost iz pisarne, skupno torej 6.530 točk odvetniških storitev. K temu je potrebno prišteti administrative stroške v višini 75,30 točk (2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk), tako, da so priznane odvetniške storitve ovrednotene z 6.605,30 točkami x 0,459 EUR kar znese 3.031,83 EUR. K temu znesku se prišteje še 20% DDV (za storitve opravljene pred 1. 7. 2013) v znesku 886,00 EUR ter 22% DDV (za storitve opravljene po 1. 7. 2013 ) v znesku 420,00 EUR. Sodišče je toženi stranki priznalo še 51,00 EUR stroškov priče R. B., potne stroške za petkraten prihod na narok, in sicer 2 x prihod pooblaščenca na relaciji S. K. -C. in nazaj, torej 2 x 55 km x 0,37 EUR, kar znese 40,70 EUR in 3 x prihod pooblaščenke na relaciji P. - C. in nazaj, torej 3x116 km x 0,37 EUR, kar znese 128,76 EUR (sodišče je na podlagi spletnega portala razdalje.si ugotovilo, da znaša razdalja med P. in C. 58 km in ne priglašenih 67 km). Tožeči stranki je priznalo stroške sodnih taks za odgovor na tožbo in 2 pritožbi kar znaša skupno 1.330,54 EUR. Seštevek priznanih stroškov tožeče stranke tako znaša 5.888,83 EUR. Glede na njen uspeh v pravdi se stroški odmerijo v višini 2.178,87 EUR.

9. Potem je sodišče prve stopnje še obrazložilo, da je opravilo pobot pravdnih stroškov strank in po opravljenem pobotanju je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 2.768,99 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno izračunalo davek na dodano vrednost (DDV), ki ga priznava tožeči stranki. Četudi bi od vseh storitev obračunalo 22 % DDV, je 22% od zneska 3.467,61 EUR le 762,87 EUR. V nasprotju s tem je sodišče iz naslova DDV priznalo zneska 950,00 EUR in 598,4 EUR, kar je skupaj kar 1.548,40 EUR, torej vsaj za 785,53 EUR preveč.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer napačno navedlo, da je pri odmeri stroškov upoštevalo določila Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), vendar je pravilno uporabilo Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 67/03 in 70/03 v nadaljevanju OT), veljavno ob vložitvi tožbe 15. 5. 2008, kar pritožbeno ni sporno.

12. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je OT prenehala veljati 1. 1. 2009(1), ker je ZOdvT začel veljati 1. 1. 2009(2), pri tem pa je v določbi 41. člena ZOdvT izrecno določeno: “1) Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona,se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih v zvezi s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v sodnih postopkih, ki se na prvi stopnji začnejo po uveljaviti tega zakona, in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi se določijo po tem zakonu. 2) Določba prejšnjega odstavka smiselno velja tudi za določitev nagrad in izdatkov za storitve odvetnikov v izven sodnih zadevah.”

13. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je s 10. 1. 2015 pričela veljati Odvetniška tarifa(3), vendar ta v določbi 20. člena izrecno ureja, da se v primeru, če se je sodni postopek začel pred uveljavitvijo ZOdvT, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, določajo po do tedaj veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS št.7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00-popr., 67/03 in 70/03-popr.)(4), kar pomeni, da je materialno pravna podlaga za odmero stroškov v obravnavani zadevi OT, veljavna do 1. 1. 2009, in ki jo je sodišče prve stopnje tudi uporabilo.

14. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo višino DDV, ki ga je priznalo tožeči stranki, čeprav je sicer pravilno pojasnilo, da je do 1. 7. 2013 veljal DDV v višini 20%, od tedaj dalje pa 22% in da je to upoštevalo pri izračunu, vendar ima pritožba prav, da pravilnemu materialno pravnemu izhodišču ni sledil pravilen izračun DDV.

15. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot pritožbeno nesporno, priznalo tožeči stranki za opravljene odvetniške storitve pred 1. 7. 2013 skupaj 5800 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2662,20 EUR in 20% DDV na ta znesek je 532,44 EUR. Na pritožbeno nesporno razliko priznanih stroškov tožeče stranke v višini 1745,70 točk (7554,70 točk - 5800 točk x 0,459 EUR), kar znaša 805,40 EUR, pa je ob pravilni uporabi DDV potrebno obračunati 22% DDV in ta znaša 177,18 EUR. Skupaj bi smelo sodišče prve stopnje tožeči stranki za DDV priznati 709,62 EUR.

16. Prav tako ima pritožba prav, da je sodišče napačno izračunalo tudi kilometrino, ki jo je priznalo tožeči stranki. Priznalo je 5 x 150,00 km, kar je 750 km. 750 x 0,37 EUR pa je 277,50 EUR in ne 750,37 EUR, kot je izračunalo. Kilometrina je odmerjena 472,87 EUR previsoko. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pritožbene navedbe glede izračuna kilometrine kot pravilne.

17. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo tudi priznane sodne takse.

18. Tako pritožba pravilno povzema, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo takse za tožbo, sodbo, pritožbo, predlog za dopustitev revizije in revizijo. Pravilno pritožba navaja, da je takse za tožbo, sodbo in pritožbo bilo treba v postopku glede na čas vložitve tožbe odmerjati po ZST in ne po ZST-1, ki je začel veljati 1. 10. 2008. Po prehodni določbi 39. člena ZST-1 so se namreč takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, do pravnomočnega zaključka postopka plačevale po ZST in smiselno to velja tudi za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1. 19. Pritožba ima prav, da je pravilna odmera sodnih taks naslednja: taksa za tožbo 295,67 EUR (tar. št. 1/2), taksa za sodbo 295,67 EUR (tar. št. 2/1), taksa za pritožbo 591,23 EUR (tar. št. 3/1), taksa za revizijo (vložena 2011) 675,00 EUR, kar je skupaj 1.857,68 EUR in ne 2.130,23 EUR, kot je napačno izračunalo sodišče prve stopnje in so sodne takse priznane za 272,55 EUR preveč.

20. Pritožba sicer nima prav, da se za v tej zadevi dopuščeno revizijo in vloženo revizijo tožeče stranke (dopuščena revizija z dne 2. 2. 2011 in revizija z dne 25. 2. 2011) za odmero sodne takse uporablja ZST, saj sta obe vloženi po uveljaviti ZST-1, vendar iz sodnega spisa izhaja, da je tožeča stranka za obe vlogi priglasila 675,00 EUR sodne takse (listna številka 114 spisa). Prav tako iz sodnega spisa izhaja, da je tožeči stranki odmerjena sodna taka za za tožbo v znesku 295,68 EUR (listna številka 1 spisa) in v istem znesku za sodbo (listna številka 31 spisa) in v znesku 591,23 EUR za pritožbo (listna številka 33 spisa).

21. Tako ima pritožba prav, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava smelo tožeči stranki priznati le strošek sodnih taks v višini 1857,68 EUR.

22. Pritožbeno sodišče po povedanem ugotavlja, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava smelo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati glede na ugotovljeni seštevek priznanih odvetniških točk 7554,70, kar znaša 3.467,61 EUR, še DDV v znesku 709,62 EUR, potne stroške v znesku 277,50 EUR in sodne takse v znesku 1857,68 EUR oziroma skupaj 6312,41 EUR stroškov in ob upoštevanju uspeha v postopku v višini 63% glede na tožbeni zahtevek, kar ni pritožbeno sporno, je tožeči stranki priznati stroške postopka v znesku 3976,81 EUR.

23. Pritožba ima prav, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo vsaj za eno obravnavo po razveljavitvi sodbe na višjem sodišču s sodbo Cpg 129/2014 z dne 14. 5. 2014 (gre za obravnavi 15. 9. 2014 in 14. 12. 2015) priznati stroške v višini 50% po OT, saj se niso obravnavala le procesna vprašanja in vsaj ena obravnava po razveljavitvi je vsebinska in na njej sodišče meritorno odloča, saj sicer ne bi moglo razsoditi, zato bi sodišče prve stopnje vsaj za narok, na katerem je zadevo zaključilo, to je za narok 14. 12. 2015 moralo priznati nagrado po 2. točki tarifne številke 20 ODT (50 % iz tarifne številke 18).

24. Pritožbeno sodišče meni, da ima pritožba prav, da v ponovljenem postopku,v katerem je potrebno ponoviti vse ali nekatere dokaze, narok ni zgolj procesne narave, zato je v skladu s pritožbenim predlogom priznati toženi stranki za narok dne 14. 12. 2015 stroške v višini 50% pa tarifni številki 20 OT, torej 350 točk ali drugače povedano, k pritožbeno nespornem seštevku 6.605,30 točk je potrebno prišteti še 175 točk, kar znaša 6780,30 točk in ob vrednosti točke 0,459 EUR to predstavlja 3112,15 EUR.

25. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer sodišče prve stopnje napačno obračunalo DDV tudi v korist tožene stranke, vendar pritožbeno sodišče v to odmero ne more posegati, saj bi to bilo v škodo tožene stranke, kar je v nasprotju z določbo 359. člena ZPP(5), ki določa, da v primeru, če se pritoži samo ena stranka, pritožbeno sodišče ne sme spremeniti odločbe v njeno škodo.

26. Pritožba pa nima prav, kolikor meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožena stranka v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje po delni razveljavitvi sodbe s sodbo višjega sodišča Cpg 129/2014 z dne 14. 5. 2014 v postopku uspela 100%, tožeča stranka pa je (glede zahtevka, o katerem je še tekel postopek) v celoti propadla in da bi zato bi bilo treba za procesna dejanja po izdaji sodbi višjega sodišča 14. 5. 2015 toženi stranki priznati stroške 100 %, tožnici pa sploh ne.

27. Pritožba namreč spregleda, da določba 154. člena ZPP in 155. člena ZPP pri odmeri stroškov izhaja iz načela uspeha v pravdi in potrebnosti stroškov v pravdi. Uspeh v pravdi pa se ugotavlja glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, kar pomeni glede na končni uspeh, ne pa glede na uspešnost posameznih pravdnih dejanj(6) in ne glede na uspešnost s pravnimi sredstvi med samim postopkom.

28. Ker je končni uspeh v konkretni zadevi bil znan z izdajo izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje ravnalo materialno pravno pravilno, ko je pri odmeri stroškov izhajalo iz končnega uspeha glede na postavljeni tožbeni zahtevek in mu ni bilo potrebno stroškov postopka odmerjati glede na še sporni del tožbenega zahtevka.

29. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je k vrednosti priznanih stroškov 3.112,15 EUR prišteti še pritožbeno nesporne po sodišču prve stopnje priznane stroške tožene stranke za DDV v zneskih 886,00 EUR in 420,00 EUR, stroške pričnine 51,00 EUR, kilometrino 40,70 EUR in 128,76 EUR ter strošek sodnih taks v znesku 1.330,54 EUR, tako da znašajo priznani stroški 5.969,15 EUR in glede na uspeh v pravdi (37%) znašajo priznani stroški tožene stranke 2.208,58 EUR.

30. Pritožbeno sodišče je nadalje, tako kot je pritožbeno nesporno že naredilo sodišče prve stopnje, priznane stroške pravdnih strank medsebojno pobotalo (3.976,81 - 2.208,58 EUR) in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.768,23 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve odločbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 31. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe, ki je procesno pravno sklep o stroških(7) ugodilo in v tem delu izrek spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 358. členom ZPP).

32. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) v znesku 404,98 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa do plačila. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 33. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbe odmerilo skladno z OT (Uradni list RS št. 67/03 in 70/03-popravek) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Tožeči stranki je priznalo naslednje priglašene stroške postopka: po tar.št. 21 375 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,12 EUR, povečano za 22% DDV v znesku 37,86 EUR, ker je pooblaščenka zavezanka za plačilo DDV ter sodno takso za pritožbo v znesku 195,00 EUR. Skupaj tako priznani pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 404,98 EUR.

Op. št. (1): 43. člen ZOdvT se glasi: “Z uveljavitvijo tega zakona preneha veljati Odvetniška tarifa (Uradni list RS št. 67/03 in 70/03-popravek).” Op. št. (2): 44. člen ZOdvT se glasi: “Ta zakon začne veljati 1. januarja 2009.” Op. št. (3): Uradni list RS št. 2/2015. Op. št. (4): 20. člen OT se v celoti glasi: “(1) Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po do tedaj veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 - popr., 67/03 in 70/03 - popr.). 2) Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C).” Op. št. (5): 359. člen ZPP se glasi: “Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.” Op. št. (6): Primerjaj sklep VSL I Cpg 680/2015 z dne 7. 10. 2015, sodba VSL II Cp 687/2015 z dne 25. 5. 2015, sodba VSL II Cp 1108/2015 z dne 24. 6. 2015. Op. št. (7): Peti odstavek 128. člena ZPP se glasi: “Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep.”