Jedro

V primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, se šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen in je drugačno pritožbeno stališče neutemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, Inšpekcijske pisarne Brežice, št. 06122-2886/2019-31 z dne 14. 4. 2021, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-24/2020-2550-11 z dne 4. 1. 2022. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je bila tožniku odločba drugostopenjskega organa, s katero je bil postopek končan, na podlagi 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) (s fikcijo vročitve) vročena s pretekom zadnjega dne petnajstdnevnega roka, tj. 28. 1. 2022 (in ne šele 31. 1. 2022, ko je bila tožniku pošiljka puščena v nabiralniku), tako da se je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe iztekel 28. 2. 2022. Tožba, ki jo je tožnik sodišču po pošti poslal šele 1. 3. 2022, je bila vložena prepozno.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da fiktivna vročitev ni bila opravljena 28. 1. 2022, temveč 31. 1. 2022, ko mu je bila pošiljka dejansko vročena. Hišni predalčnik je delavec pritožnika preverjal v petek, 28. 1. 2022, v soboto, 29. 1. 2022, in prav tako v nedeljo, 30. 1. 2022, vendar pošiljk v hišnem predalčniku ni bilo. Poštni delavec je pošiljko oziroma odločbo pustil v hišnem predalčniku v ponedeljek, 31. 1. 2022, kar pomeni, da pritožniku v petek, 28. 1. 2022, pošiljka na noben način ni bila vročena, ne glede na to pa naj bi se petnajstdnevni rok iztekel tega dne. Direktor pritožnika nima pravne izobrazbe in prav tako ne zaposleni, ki je hišni predalčnik praznil in odtisnil datum prejema na odločbi na dan 31. 1. 2022, zaradi česar tudi štejejo, da je od tega dne dalje (in ne na soboto, 29. 1. 2022) začel teči pritožbeni rok. Vztraja, da je bila tožba na dan 1. 3. 2022 pravočasno vložena. Nadalje tudi predlaga, da sodišče o tem dejstvu zasliši direktorja pritožnika in zaposlenega delavca, ki je hišni predalčnik praznil, saj sodišče prve stopnje tega predloga ni upoštevalo in je zaradi tega dejansko stanje glede vročitve odločbe nepopolno ugotovljeno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 prične teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta stranki. Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

6. V obravnavani zadevi je bil postopek končan z odločbo drugostopenjskega organa z dne 4. 1. 2022, zato je od vročitve te odločbe začel teči rok za vložitev tožbe.

7. Za odločitev v konkretnem primeru je bistveno vprašanje, kdaj je bila navedena odločba vročena pritožniku.

8. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP).

9. Kot navaja tudi sodišče prve stopnje iz obvestila organu o vročitvi, ki se nahaja v prilogi C1 spisa sodišča prve stopnje, izhaja, da je vročevalec v četrtek 13. 1. 2022 pritožniku poizkušal vročiti odločbo drugostopenjskega organa z dne 4. 1. 2022. V pritožnikovem hišnem predalčniku je bilo puščeno sporočilo, kje se pismo nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v petnajstih dneh, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Nadalje je iz prej citiranega obvestila razvidno tudi, da je bilo pismo po preteku petnajstdnevnega roka puščeno v pritožnikovem hišnem predalčniku v ponedeljek 31. 1. 2022. 10. Glede na navedeno je v konkretnem primeru petnajstdnevni rok za prevzem pisma začel teči v petek 14. 1. 2022 ter se je iztekel v petek 28. 1. 2022. Odločba drugostopenjskega organa z dne 4. 1. 2022 je bila torej na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP vročena s fikcijo vročitve v petek 28. 1. 2022, kar pomeni, da je v obravnavani zadevi rok za vložitev tožbe začel teči v soboto 29. 1. 2022 in se je iztekel v ponedeljek 28. 2. 2022. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba, ki je bila vložena v torek 1. 3. 2022 priporočeno po pošti, vložena prepozno.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da fiktivna vročitev ni bila opravljena dne 28. 1. 2022, marveč 31. 1. 2022, ko je bila pritožniku odločba drugostopenjskega upravnega organa dejansko vročena (puščena v hišnem predalčniku). Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza „z dnem preteka tega roka“ kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje, kot zatrjuje pritožnik.1, 2 Iz določbe 87. člena ZUP je tudi razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Na podlagi navedenega dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku (ki v predmetni zadevi niti ni sporen, saj tako iz prej citiranega obvestila organu o vročitvi, kot tudi navedb pritožnika in listin z odtisnjeno štampiljko datuma prejema, ki jih je vložil v spis, izhaja, da je do dejanske vročitve prišlo 31. 1. 2022), za samo vročitev ni pravno odločilen in je drugačno pritožbeno stališče neutemeljeno.3 Ob tem Vrhovno sodišče tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje pritožnika (glede na to, da iz vsebine tožbe ni izhajalo, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine lahko prepozna) z dopisom z dne 26. 5. 2022 v okviru materialnega procesnega vodstva s tem dejstvom tudi seznanilo in mu dalo možnost podaje ustreznih navedb in predlaganja morebitnih dokazov. Vendar pa je pritožnik zgolj vztrajal pri tem, da mu je bilo pisanje dejansko vročeno v hišni predalčnik 31. 1. 2022, medtem ko dejstva, da je sporočilo o prispelem pismu prejel 13. 1. 2022 niti v svoji izjavi v odgovor na poziv sodišča prve stopnje niti v pritožbi ni izpodbijal. Glede pritožbenih navedb o neizvedbi predlaganih dokazov (zaslišanja direktorja pritožnika in zaposlenih) pa Vrhovno sodišče še dodaja, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, ni sporen in za računanje pravočasnosti vložitve tožbe tudi ne relevanten, zaradi česar so dokazni predlogi pritožnika v smeri ugotavljanja tega dejstva nerelevantni in v ničemer ne bi mogli prispevati k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 66/2019 z dne 4. 9. 2019. 2 Vrhovno sodišče je tudi v sklepu II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012 sprejelo stališče, da fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena Zakona o pravdnem postopku nastopi s pretekom zadnjega 15. dne, zato začne rok za vložitev pravnega sredstva teči že 16. in ne šele 17. dan po puščenem obvestilu. 3 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 84/2014 z dne 13. 3. 2014, I Up 406/2013 z dne 9. 4. 2014, I Up 94/2015 z dne 20. 5. 2015, I Up 142/2018 z dne 10. 10. 2018 in I Up 177/2018 z dne 7. 11. 2018.