Jedro

Delavcu bi šla odškodnina iz naslova dogovorjene konkurenčne klavzule le, če bi mu tožena stranka odrekla soglasje v zvezi z bodočo zaposlitvijo, ker bi njegovo delo opredelila kot konkurenčno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova konkurenčne klavzule plačati odškodnino v znesku 9.673.715,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 8.10.1998 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Nadalje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 409.836,50 SIT in 20 % DDV v znesku 81.967,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 6.5.2003 dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožnik v skladu z določbo 7. čl. pogodbe o zaposlitvi ni upravičen do odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule. Do nje bi bil upravičen le v primeru, če bi tožena stranka uveljavljala takšno klavzulo in jo izkoristila s tem, da tožniku ne bi dala soglasje za opravljanje izbranega dela oz. dejavnosti, ki bi jo opredelila kot konkurenčno.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Navaja, da se je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi zavedal sklenjenega dogovora glede konkurenčne klavzule. Zato si je po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu izbral delo, ki toženi stranki ni bilo konkurenčno. Zaradi nekonkurenčnega delovanja tako ni potreboval nobenega soglasja, pri čemer z izbiro nove zaposlitve ni kršil nobenih pogodbenih obveznosti. To dejstvo je toženi stranki navedel že v svoji odpovedi dne 21.9.1998 in tedaj zahteval plačilo odškodnine. Izdano soglasje toženca je bilo nepotrebno oz. je brez pravne vrednosti, kar je ocenilo tudi pritožbeno sodišče. Nadalje opozarja na zmotno razlago določb iz Dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev, ki niso obvezne, saj gre pri njih zgolj za usmeritev udeležencev pri sklepanju pogodb. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožnik zaradi zatrjevane konkurenčne prepovedi ni utrpel nobene škode zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka. Poleg tega ne navaja, kje bi lahko delal, da bi ga pri tem omejevala takšna prepoved. Ni sprejemljivo, da bi tožniku pripadala odškodnina za stanje, ki ni in ne more nastati, zaradi česar bi z njenim priznanjem lahko prišlo med strankami do izrazite neekvivalence medsebojnih obveznosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo. Nadalje predlaga izločitev sodnikov, ki so predhodno odločali v pritožbenem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v zadevi ponovno odločilo, tokrat v spremenjeni sestavi senata. Izpodbijano sodbo je preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato v izogib ponavljanju pravilnih razlogov v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Konkurenčna klavzula predstavlja po svoji naravi dogovor med delavcem in delodajalcem, ki ima namen prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Z njo se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal del, pri katerih bi lahko uporabil ustrezna poslovna znanja in zveze, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu, pri čemer se ta na drugi strani zaveže, da bo delavcu, ki je zaradi sklenjenega dogovora omejen pri dohodku, izplačal denarno nadomestilo. To predstavlja v bistvu materialno zadoščenje delavca za omejitve, dogovorjene s konkurenčno klavzulo. Če se izkaže, da takšna klavzula ne omejuje delavca pri pridobivanju zaslužka, ker se je zaposlil pri nekonkurenčni družbi oz. ker opravlja samostojno dejavnost, ki v ničemer ni povezana z dejavnostjo pri prejšnjem delodajalcu, je delodajalec prost obveznosti plačila nadomestila. Nenazadnje bi bila v tem primeru pridobitev nadomestila tudi v nasprotju s splošnimi pravili civilnega prava.

Iz določbe 7. čl. pogodbe o zaposlitvi izhaja dogovor med strankama, da tožnik zaradi poznavanja tehničnih, proizvodnih in poslovnih podatkov o toženi stranki, v roku 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji ali krivdi, brez soglasja uprave ne sme ustanavljati družbe ali začeti samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu v drugi družbi, če bi to za toženo stranko pomenilo konkurenco, pri čemer mu zaradi vezave na takšno prepoved pripada odškodnina v dogovorjeni višini. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedeno pogodbeno določilo daje toženi stranki zgolj možnost za uveljavitev konkurenčne klavzule oz. to, da tožniku odreče soglasje pri opravljanju novega dela ali dejavnosti, ki bi za njo pomenila konkurenco. Ali pa daje tudi možnost, da konkurenčne klavzule ne uveljavi in tožniku izda ustrezno soglasje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi je razvidno, da je tožena stranka podala tožniku pisno soglasje, da se zaposli pri novem delodajalcu. Zato tožnik v skladu z pravilno razlago navedene pogodbene določbe glede takšnega soglasja ni upravičen do izplačila dogovorjene odškodnine. Navedena odškodnina bi mu šla v situaciji, če bi mu tožena stranka odrekla soglasje v zvezi z bodočo zaposlitvijo iz razloga, ker bi njegovo novo delo opredelila kot konkurenčno. Ker v zadevi zadnja možnost ni bila izkazana, je odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka v izpodbijani sodbi v celoti materialnopravno pravilna. Preostalo opozarjanje pritožbe na zmotno uporabo določb Dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev pa po zaključku pritožbenega sodišča ni pomembno oz. ne vpliva na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo bistvenih procesnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel oz. na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi (1. od st. 165.čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).