Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje, da dolg, ki je nastal iz naslov posojilne pogodbe, pri kateri je tožnik sodeloval kot porok, ni mogoče opredeliti kot toženkino veliko nehvaležnost do kot darovalca tožnika, zaradi katere bi lahko tožnik utemeljeno zahteval preklic darila. Enako velja tudi za tožnikovo zatrjevanje, da je toženka že po sklenjeni darilni pogodbi odklonila sklenitev dodatka k darilni pogodbi, s katerim bi se zavezala, da nepremičnine, ki jo je pridobila v dar, ne bo odtujila. Poleg razlogov, ki sta jih v zvezi s prepovedjo odtujitve in obremenitve navedli že nižji sodišči, revizijsko sodišče posebej opozarja le na njuno ugotovitev, da naknadno zahtevana prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ni bila del pogodbene volje niti v času pred niti ob sklenitvi darilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se razveže darilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 24. 7. 1992. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zakon o obligacijskih razmerjih v 12. in 13. členu določa, da morata pogodbeni stranki spoštovati načelo vestnosti in poštenja. To načelo je tožena stranka grobo kršila s tem, da je od tožnika, ki je njen oče, najprej iztržila denar za nakup stanovanja, ki ga je nato drago prodala, nato pa z lažnim prikazovanjem dejstev, da bo skrbela za njegovo mater, izposlovala od njega še podaritev hiše. Po nastopu posesti podarjene hiše pa je na vse obljube pozabila. Najeto posojilo je moral vračati tožnik. Odklonila je tudi podpis aneksa k darilni pogodbi, s katerim bi se zavezala, da podarjene nepremičnine ne bo odtujila. Reviziji naj se tako ugodi, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tožbenemu zahtevku pa ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V 12. in 13. členu zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR res opredeljuje načeli vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic, ki ju morata stranki obligacijskega razmerja brez dvoma spoštovati, vendar pa iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), ne izhaja prav nobeno ravnanje tožene stranke, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot kršitev navedenih temeljnih načel obligacijskega prava. Nižji sodišči namreč nista ugotovili, da je prišlo do sklenitve darilne pogodbe zaradi lažnih obljub toženke, glede v pismu z dne 8. 3. 1992 obljubljene pomoči tožnikovi materi pa sta ugotovili, da toženka obljube drži in skrbi za tožnikovo mater (kolikor je ta sploh pomoči potrebna). Tudi tožnikove trditve, ki so ponovljene v reviziji, da je moral namesto toženke odplačati posojilo, ki je bilo najeto v Avstriji, so se pokazale za netočne. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je posojilo v skupnem znesku 14.500 DEM v pretežni meri odplačala toženka, in sicer del posojila direktno posojilodajalcu, del (9.000 DEM) pa tožniku, ki je bil pri posojilu porok. Toženkin dolg iz naslova posojila po ugotovitvah nižjih sodišč znaša le še 2.469 DEM, ta znesek pa je pripravljena plačati takoj, ko ji bo to omogočala finančna situacija. Pravilno je zato materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje, da navedeni dolg, ki je nastal iz naslova posojilne pogodbe, pri kateri je tožnik sodeloval kot porok, ni mogoče opredeliti kot toženkino veliko nehvaležnost do kot darovalca tožnika, zaradi katere bi lahko tožnik utemeljeno zahteval preklic darila. Enako velja tudi za tožnikovo zatrjevanje, da je toženka že po sklenjeni darilni pogodbi odklonila sklenitev dodatka k darilni pogodbi, s katerim bi se zavezala, da nepremičnine, ki jo je pridobila v dar, ne bo odtujila. Poleg razlogov, ki sta jih v zvezi s prepovedjo odtujitve in obremenitve navedli že nižji sodišči, revizijsko sodišče posebej opozarja le na njuno ugotovitev, da naknadno zahtevana prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ni bila del pogodbene volje niti v času pred niti ob sklenitvi darilne pogodbe.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve postopka iz 10. točke 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).