Jedro

Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da se je tožnik s podpisom te izjave, ki po mnenju toženke "predstavlja pisno odpoved zahtevkom ter pomeni pravno zavezujoč pravni posel", odpovedal odškodninskemu zahtevku in bi jo moral izpodbijati v roku enega leta. Omenjena izjava namreč predstavlja enostransko izjavo, ki v konkretnem primeru tožnika ne zavezuje, saj je dokazni postopek pokazal, da je dejansko stanje bilo drugačno ter je toženka oziroma njen zavarovanec odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati specifično situacijo, saj je tožnik v času poškodbe prestajal kazen zapora in ni mogel svobodno oditi k zdravniku, kot bi lahko šel, če bi delo opravljal pri "običajnem" delodajalcu. Dokazni postopek je pokazal, da zdravnika v zaporu ni bilo na voljo vsak dan, ampak je prihajal le občasno (dvakrat na teden, kot je izpovedal tožnik). Kot je pojasnil izvedenec v okviru dopolnitve izvedenskega mnenja, medicina poteka zdravljenja ne more predvideti z gotovostjo, zato ni mogoče argumentirano izključiti možnosti, da bi pri tožniku prišlo do vnetja in enakega poteka zdravljenja kljub (takojšnji) medicinski oskrbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino v višini 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2012 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 929,94 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe povrne 938,46 EUR stroškov postopka v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila. V točki III izreka je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper citirano sodbo sta pritožbi po svojih pooblaščencih vložili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik sodišču prve stopnje očita, da mu je prisodilo prenizko odškodnino po vseh postavkah ter se zavzema za zvišanje le-te do vtoževane vsote. Prav tako izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno stroškovno odločitev, saj bi moralo odločiti po dveh fazah postopka, upoštevaje, da je med postopkom svoj tožbeni zahtevek zvišal. Zavzema se za ugoditev pritožbi, ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je pritožbo podala iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode ter pri tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Od tožnika, kot delavca, se prav tako pričakuje določena stopnja skrbnega ravnanja pri opravljanju dela, zato je soodgovoren, ker ni uporabil delovne opreme, niti je ni poskušal pridobiti ter nadrejenega ni opozoril na pomanjkljivosti delovnega sredstva - kosilnice. Hkrati pa je tri dni po škodnem dogodku odklanjal zdravniško pomoč, zato ni pravilen zaključek, da bi do vnetja in enakega poteka zdravljenja prišlo tudi ob pravočasni medicinski oskrbi, saj je izvedenec medicinske stroke zapisal, da se verjetnost komplikacij v smislu vnetja in posledično podaljšanja celjenja kosti s časom, preteklim od poškodbe do medicinske oskrbe, povečuje in je bolj verjetno, da do večjih poškodb v primeru takojšnjega zdravljenja ne bi prišlo. Izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov in se ne da preizkusiti. Ker je tožnik zavestno opustil zdravljenje in je opravljal delo brez zaščitne opreme, je ravnal povsem neskrbno, kar ne dosega standarda skrbnosti dobrega gospodarja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikove izjave, s katero se je odpovedal odškodninskem zahtevku ter v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Pisna odpoved zahtevkom predstavlja "pravno zavezujoč pravni posel", tožnik pa svoje izjave ni izpodbijal s tožbo v roku enega leta. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago, saj tožnik ni zatrjeval, da naj bi bila kosilnica, ki jo je zagotovil zavarovanec toženke, napačna ter da ni bil usposobljen za delo oziroma da naj ne bi imel ustreznih navodil. Glede zaščitne opreme je izpodbijana sodba sodba presenečenja, saj toženka ni vedela, da bi morala podati ustrezne trditve v tej smeri, sodišče prve stopnje pa ni opravilo materialno procesnega vodstva. Tožnik je sam odgovoren, ker ni spustil lopute na kosilnici in dela opravil z varnim delovnim sredstvom ter z ustrezno varovalno opremo (škornji). S strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni izkazano. Tožnik sploh ni zatrjeval, da naj bi se nedopustnost ravnanja zavarovanca toženke kazala v tem, da on sam za delo ne bi bil ustrezno usposobljen oziroma da zavarovanec toženke ni sprejel ustreznih navodil, ki bi tožniku zapovedovala uporabo zaščitne opreme pri košnji, zato so ugotovitve iz izpodbijane sodbe, ki jih sodišče črpa iz izvedenskih mnenj, ne pa navedb tožnika, napačne. Toženko preseneča, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. B., saj "je izvedenec popolnoma neprimeren za izvedensko delo, je pristranski, ni strokoven, itd. ter ga sodišče pri odločitvi naj ne bi upoštevalo". Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pravdni stranki se v odgovorih na pritožbi zavzemata za zavrnitev pritožb nasprotne stranke.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi toženke grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Tožnik od toženke v konkretnem primeru zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri opravljanju dela (košenju trave) dne 27. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je pravilno zaključilo, da košnja ni bilo samovoljno ravnanje tožnika, saj je za takšno delo imel dovoljenje nadzornega paznika, košnja pa je spadala v krog njegovih delovnih obveznosti, kot podrobneje izhaja iz točke 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Glede na dejstvo, da sta se izvedenski mnenji izvedencev C. D. (izvedenca za gradbene stroje) in A. B. (izvedenca za varstvo pri delu) razlikovali glede vrste kosilnice oziroma njenega izmeta ter predmetne kosilnice pri zavarovancu toženke ni več, ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, s katero kosilnico je na dan škodnega dogodka kosil tožnik. Kljub temu pa sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je po izvedenem dokaznem postopku mogoče zaključiti, da tožnikov delodajalec (zavarovanec toženke) za košnjo ni zagotovil varne delovne opreme (kosilnice). Iz obeh izvedenskih mnenj namreč izhaja, da delavec ni imel na voljo primerne kosilnice (prisilno privezana loputa oziroma neprimerna kosilnica za teren, na katerem je kosil tožnik - kot podrobneje izhaja iz točke 23 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter da tožniku ni mogoče očitati soprispevka za nastanek škode - ker na kosilnici ni odvezal prisilno privezane lopute oziroma odklonil košnje s kosilnico na neustreznem terenu ter zahteval drugo, ustreznejšo kosilnico.

8. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca A. B., tožnik za to vrsto dela, ki je sicer spadalo v delokrog njegovih obveznosti, ni bil ustrezno usposobljen, prav tako pa njegov delodajalec v zvezi z opravo košnje ni imel sprejetih navodil. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje pri tem prekoračilo trditveno in dokazno breme, saj tožnik takšnih navedb/očitkov toženki ni podal ter se naj bi pri tem nedovoljeno sklicevalo zgolj na izvedensko mnenje, ne pa tudi na (manjkajoče) tožnikove navedbe. Tožnik je v tožbi in v pravočasnih navedbah toženki očital, da mu ni dala primerne kosilnice oziroma da je bilo s kosilnico, ki mu jo je zagotovila za delo, nekaj narobe, kar je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je utrpel. Tožnik ni specialist za delovne stroje in zaradi tega ni mogel podati podrobnejših očitkov, kaj naj bi bilo s kosilnico narobe - razen tega, kar je lahko vizualno sam presodil, kot laik. Zaradi tega pa sta bila v postopku postavljena izvedenca za gradbene stroje in za varstvo pri delu, ki sta kot strokovnjaka na svojem področju lahko natančno in jasno preučila zadevo in podala izvid in mnenje.

9. Posledično so neutemeljena pritožbena izvajanja toženke, da je odločalo mimo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, saj tožnik njenemu zavarovancu ni očital, da v zvezi z opravo košnje in uporabo delovnih sredstev ni imel sprejetih navodil. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju.

10. Kot je jasno in natančno obrazložilo sodišče prve stopnje, tožnik v času škodnega dogodka ni imel na voljo varnega oziroma terenu primernega delovnega sredstva, ni bil ustrezno usposobljen za to vrsto dela ter poučen v zvezi z uporabo zaščitne - varovalne opreme (za kar delodajalec niti ni imel sprejetih navodil), ki mu prav tako ni bila zagotovljena. Neutemeljena so pritožbena izvajanja toženke, ki se nanašajo na vprašanje (pravočasnega) podajanja trditvene podlage v zvezi z zagotovitvijo ustrezne varovalne opreme. Prvotna sodba sodišča prve stopnje je bila razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni natančno opredelilo do tega, katera varovalna oprema je bila za opravo spornega dela sploh potrebna in ali je bila le-ta tožniku zagotovljena. V ponovljenem postopku se je zato sodišče prve stopnje podrobneje ukvarjalo z varovalno opremo ter se pri tem pravilno oprlo na (pravočasne) trditve in navedbe strank.

11. Tožnik je že v prvem sojenju zatrjeval, da mu zavarovanec toženke ni zagotovil ustrezne varovalne opreme (škornjev), medtem ko je toženka v odgovoru na tožbo ter kasneje v postopku zatrjevala, da je tožnik delo opravljal samovoljno in pri tem izrecno poudarila, da ni uporabljal varovalne opreme. Ni pa navedla, katero varovalno opremo bi glede na vrsto dela, ki ga je opravljal, sploh moral uporabljati ter podala nadaljnjih navedb, da mu je varovalno opremo zagotovila, pa je ni uporabil. Zaradi tega se neutemeljeno sklicuje na to, da "sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva". Izvedenec za varnost pri delu je z vidika stroke preveril, kako je bilo pri zavarovancu toženke zagotovljeno varno delo ter uporaba varovalne opreme. Pri tem je ugotovil vrsto pomanjkljivosti, ki so razvidne iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točke 24, 25 in 26 obrazložitve), česar posledica je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec tožniku ni zagotovil ustrezne varovalne opreme. Tožnik je zatrjeval, da škornji številka 39 niso bili na voljo ter da škornjev številka 43 ni mogel nositi, toženka, na katero je prešlo trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, pa ni dokazala, da mu je zagotovila ustrezne škornje. Pri tem toženka s pavšalnimi pritožbenimi izvajanji, da "jo preseneča, da je sodišče prve stopnje uporabilo izvedensko mnenje izvedenca A. B., saj je izvedenec popolnoma neprimeren za izvedensko delo, je pristranski, ni strokoven, itd." ne more biti uspešna.

12. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim izvajanjem, da se od vsakega delavca pri opravljanju dela pričakuje določena stopnja skrbnega ravnanja, vendar toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi očitki, da tožnik v konkretnem primeru ni ravnal skrbno ter je zato sam odgovoren za nastanek škode oziroma je k temu soprispeval. Kot je pokazal dokazni postopek, temu namreč ni tako ter so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena. Čeprav je sodišče prve stopnje v prvem sojenju zaključilo, da je tožnik do višine 60% soprispeval k nastanku škode, toženka s pritožbenimi izvajanji, da bi tudi sedaj moral biti zaključek v zvezi s tem enak, ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dodatno raziskalo določene okoliščine, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje ter je dokazni zaključek posledično lahko povsem drugačen od tistega v prvem sojenju.

13. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, ko je ugotovilo, da je podan temelj (subjektivne, krivdne) odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke, prav tako ni bilo dolžno posebej obravnavati pomena "tožnikove izjave", na katero se v pritožbi sklicuje toženka. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da se je tožnik s podpisom te izjave (tožnikova izjava z dne 31. 5. 2010), ki po mnenju toženke "predstavlja pisno odpoved zahtevkom ter pomeni pravno zavezujoč pravni posel", odpovedal odškodninskemu zahtevku in bi jo moral izpodbijati v roku enega leta. Omenjena izjava namreč predstavlja enostransko izjavo, ki v konkretnem primeru tožnika ne zavezuje, saj je dokazni postopek pokazal, da je dejansko stanje bilo drugačno ter je toženka oziroma njen zavarovanec odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka.

14. Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škode, "ker naj bi odklanjal zdravniško pomoč", kot skuša prikazati pritožba toženke. Tekom postopka na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnik šele štiri dni po poškodbi obiskal zdravnika. K temu so botrovali različni razlogi in toženka tekom postopka na prvi stopnji ni bila uspešna z zatrjevanjem, da "je tožnik odklanjal zdravniško pomoč ter je s tem soprispeval k nastanku škode, ki je bila zaradi tega večja, kot bi bila, če bi šel k zdravniku takoj po poškodbi".

15. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati specifično situacijo, saj je tožnik v času poškodbe prestajal kazen zapora in ni mogel svobodno oditi k zdravniku, kot bi lahko šel, če bi delo opravljal pri "običajnem" delodajalcu. Dokazni postopek je pokazal, da zdravnika v zaporu ni bilo na voljo vsak dan, ampak je prihajal le občasno (dvakrat na teden, kot je izpovedal tožnik). Ugotovljeno je bilo, da zdravnika na dan poškodbe v zaporu ni bilo in je bila tožnikova rana oskrbljena, kot je izpovedala priča D. Č., ki je nadalje povedala tudi, da "je bil tožnik zelo priden delavec in je rekel, da gre za neko majhno poškodbo ter je pomoč odklonil; ko pa je prišel do medicinske sestre, pa je ona pogledala in ocenila, da mora v bolnišnico". Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik zdravniško pomoč (po tem, ko je bila noga razkužena in povita) odklonil zaradi lastnega laičnega sklepanja, da gre za manjšo poškodbo (kar je potrdila priča P. T.). Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode, saj je še lahko hodil in je kot laik utemeljeno sklepal, da poškodba ne potrebuje zdravniške oskrbe oziroma da gre za manjšo poškodbo in ne zlom. Predvsem pa iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke K. L. izhaja, da ni mogoče zanesljivo zaključiti, da do vnetja v primeru takojšnje zdravniške oskrbe (ki v zaporu ni bila na voljo) ne bi prišlo.

16. Upoštevaje navedeno so neutemeljena pritožbena izvajanja toženke, da je iz izvedenskega mnenja K. L. razbrati, da "je bolj verjetno, da do večjih poškodb v primeru takojšnjega zdravljenja ne bi prišlo". Kot je pojasnil izvedenec v okviru dopolnitve izvedenskega mnenja, medicina poteka zdravljenja ne more predvideti z gotovostjo, zato ni mogoče argumentirano izključiti možnosti, da bi pri tožniku prišlo do vnetja in enakega poteka zdravljenja kljub (takojšnji) medicinski oskrbi. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da ni zanesljivega medicinskega dokaza, da bi obseg škode pri tožniku bil manjši, če bi zdravniško pomoč poiskal takoj. V konkretnem primeru je šlo za odprt zlom, pri katerem že v začetku obstoja večja verjetnost komplikacij v smislu vnetja in posledično podaljšanega celjenja kosti ter ni mogoče izključiti, da bi bilo zdravljenje ob takojšnji medicinski oskrbi drugačno.

17. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo v višino tožbenega zahtevka. Tožnik je po zvišanju tožbenega zahtevka od toženke zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 19.950,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo odškodnino v znesku 9.500,00 EUR. Tožnik se zavzema za zvišanje odškodnine po vseh postavkah, toženka pa se pritožuje zoper "odločitev v celoti", čeprav izrecnih pritožbenih izvajanj zoper višino odškodnine ni podala. Pritožbena izvajanja v zvezi z višino odškodnine so neutemeljena, saj je po mnenju sodišča druge stopnje prisojena odškodnina v znesku 9.500,00 EUR primerna in predstavlja pravično denarno odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo, upoštevaje subjektivne in objektivne okoliščine konkretnega primera ter odškodnine v podobnih primerih.

18. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke K. L., je tožnik utrpel raztrganino mehkih delov na sprednji strani goleni ter odprt (kompliciran) zlom golenice brez premika. Tožnik je za pretrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval odškodnino v znesku 9.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 7.000,00 EUR. Upoštevaje intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter številnih nevšečnosti med zdravljenjem, ki so natančno navedene v točkah 42 in 43 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih sodišče druge stopnje povzema, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine v zvezi s to postavko upoštevalo vse dejavnike, ki jih tožnikova pritožba izrecno izpostavlja. Prisojena odškodnina v znesku 7.000,00 EUR je povsem primerna in se tožnik neuspešno zavzema za zvišanje le-te.

19. Iz naslova utrpelega strahu je tožnik zahteval odškodnino v znesku 1.500,00 EUR, prisojeno mu je bilo 500,00 EUR. Upoštevaje, da je tožnik utrpel zgolj lažji primarni strah za integriteto telesa, ki se je neposredno po nesreči pomiril in da je srednje hud sekundarni strah trpel v času štirih mesecev, lažjega pa v nadaljnjem obdobju šestih mesecev, po mnenju sodišča druge stopnje odškodnina v znesku 500,00 EUR predstavlja pravično in primerno denarno zadoščenje za to obliko nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo subjektivno doživljanje tožnika, okoliščine povzročitve nesreče in objektivno pogojenost strahu ter sprejelo ustrezno odločitev, zoper katero tožnik s pritožbo ne more uspeti.

20. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval odškodnino v znesku 9.450,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Kot izhaja iz točke 53 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik v posledici škodnega dogodka omejen pri svojih življenjskih aktivnostih in posledično trpi duševne bolečine, saj ne more vsega delati kot prej, omejen je pri hoji navkreber, po stopnicah navzgor, pri hoji po neravnem terenu, pri počepanju, dalj časa trajajočem stanju, hoji na daljše razdalje, teku in poskakovanju. Tožnik mora za doseganje istih rezultatov vlagati več napora. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine vse navedeno upoštevalo, prav tako pa tudi dejstvo, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti zavrte že pred nesrečo, saj se je tožnik zdravil zaradi kronične obstruktivne pljučne bolezni in degenerativne okvare vratne in ledvene hrbtenice, zaradi česar tožnik že pred nesrečo ni bil sposoben večjih fizičnih naporov ali aktivnejše rekreativne dejavnosti. Iz pritožbenih izvajanj, ki opisujejo, česar tožnik po nesreči ni več zmožen, kako se kaže zmanjšanje življenjske aktivnosti in kakšno je mnenje invalidske komisije, izhajajo določene pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj tožnik ni izkazal oziroma niti navajal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, razmejitev zmanjšanja življenjskih aktivnosti pred in po poškodbi, je po mnenju sodišča druge stopnje prisojena odškodnina v znesku 2.000,00 EUR povsem primerna in predstavlja pravično denarno zadoščenje.

21. Neutemeljena so tožnikova pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o stroških postopka, ker "ni upoštevalo posameznih faz postopka in uspeha strank v le-teh". Postopek se je v predmetni zadevi začel, ko je bil v veljavi Zakon o odvetniški tarifi, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Ta zakon za razliko od prej (in sedaj) veljavne Odvetniške tarife ne predvideva odločanja po fazah postopka, za kar se neuspešno zavzema tožnik, ampak se stroški odmerijo glede na (najvišjo) vrednost predmeta ter je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje posledično pravilna.

22. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Ker tožnik in toženka s pritožbama nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim nista bistveno pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).