Jedro

Če upravni organ stranke ne pozove, naj izkaže svoj pravni interes, s tem krši pravila postopka (68. člen ZUP), ki bi mogla vplivati na pravilno odločitev o stvari.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 29.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zaradi molka organa prve stopnje in odločila, da garaže v pritličju stanovanjskega objekta ne štejejo za pomožne stanovanjske prostore. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da bi moral organ prve stopnje odločiti o tožnikovi zahtevi in izdati odločbo, saj je njegova pristojnost podana v drugem odstavku 3. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, v nadaljevanju: SZ). Ker razlogi, zaradi katerih organ prve stopnje odločbe ni izdal, niso upravičeni, organ druge stopnje, po sprejetju upravnega spisa, izdaja v roku odločbo o predmetni stvari, na podlagi drugega odstavka 246. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka nadalje navaja, da je na podlagi podatkov v upravnem spisu in tožnikovih navedb ugotovila, da je Občina - delovna skupnost strokovne službe samoupravnih interesnih skupnosti gospodarskih dejavnosti tožniku leta 1978 dodelila trisobno družinsko stanovanje s površino 57 m2 m, s pripadajočimi pritiklinami ter s pravico souporabe skupnih delov in naprav stavbe v 2. nadstropju desno. Iz stanovanjske pogodbe z dne 28.8.1978 je razvidno, da stanovanje v stanovanjski hiši v 2. nadstropju obsega 2 sobi, kuhinjo, predsobo, stranišče, kopalnico in hodnik ter drvarnico, kot pomožni prostor, ki spada k stanovanju. Iz pogodbe z dne 22.3.1993 (pravilno 1982), ki sta jo sklenila Splošno gradbeno podjetje in Samoupravna stanovanjska skupnost občine, kot pravni naslednik Stanovanjskega podjetja izhaja, da je Samoupravna stanovanjska skupnost občine, na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 28.2.1968 pridobila 7 garaž v pritličju stanovanjskega bloka, stoječe na parc. št. 333. Nadalje tožena stranka navaja, da je Samoupravna stanovanjska skupnost Občine na podlagi pogodb o prodaji in najemu poslovnih prostorov oddala garaže v različnih obdobjih posameznim najemnikom. Po podatkih v spisu so navedene garaže tudi po svoji zasnovi posebne enote in jih nikakor ni moč šteti za dele stanovanja. Iz navedenega je tožena stranka odločila, da spornih garaž v pritličju stanovanjskega bloka ni moč šteti za pomožne prostore v smislu 2. člena stanovanjskega zakona.

Tožnik v tožbi uveljavlja razloge nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Po njegovem mnenju tožena stranka ni upoštevala, da garažni boksi niso samostojni (poslovni) prostori, ker po dva tvorita le en prostor, električna inštalacija je priključena na skupni števec stopnišča, uporaba vode je predvidena le v enem od skupnih boksov, po svojem gradbenem namenu lahko služijo le zgolj garažiranju osebnih avtomobilov. Na račun teh garažnih boksov so stanovalci prikrajšani na skupnih prostorih, nimajo sušilnice ali drugega skupnega prostora, podstrešje sploh ni prehodno in drvarnice merijo manj kot 3 m2. Nadalje tožnik trdi, da presoja o statusu in stanovanjskem značaju garažnih boksov ne more biti odvisna od tega, ali ima kdo na njem stanovanjsko pravico ali ne, temveč predvsem od gradbeno - tehničnih normativov in standardov. Očitno pa je, da ti niso bili upoštevani. Tožnik se sklicuje tudi na osnovno načelo enakosti pred zakonom, ker so enaka stanovanja in garažne bokse upokojene vojaške osebe lahko odkupile po določbah stanovanjskega zakona, drugi lastniki stanovanj pa tega ne morejo storiti. Tožnik predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Po drugem odstavku 2. člena SZ so pomožni stanovanjski prostori, tisti prostori, ki sodijo k stanovanju in so njegov sestavni del, ne glede na to, ali so v stanovanjski hiši ali zunaj nje, kot npr: kleti, drvarnice, garaže, kot tudi balkoni ter terase in lože, če niso sestavni del stanovanja in drugi pomožni prostori. Po drugem odstavku 3. člena citiranega zakona v primeru dvoma ali gre za stanovanje po tem zakonu, odloči o tem občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve, na zahtevo zainteresirane stranke. Toda še predno upravni organ odloči po vsebini o zahtevku stranke, mora ugotoviti ali stranka izkazuje pravni interes, torej ali stranka nastopa zaradi varstva svojih na zakon oprtih pravic ali pravnih koristi. Le zahteva stranke, ki tak interes izkazuje, je podlaga za uvedbo postopka (49. člen in 2. odst. 125. čl. ZUP).

Če tožnik v obravnavanem primeru na podlagi navedb v svoji vlogi in njej priloženih listin izkazuje pravni interes za eno garažo, pa tega ni mogoče predpostavljati za vse ostale garaže v stanovanjskem objektu, ki jih uporabljajo drugi. Zato je upravni organ, ki tožnika na podlagi 68. člena ZUP ni pozval, naj izkaže svoj pravni interes za vse garaže ali pa ustrezno spremeni svoj zahtevek, kršil pravila postopka, kar bi moglo vplivati na odločitev v stvari, saj je s svojo meritorno odločitvijo o statusu vseh garaž stanovanjskega bloka lahko posegel tudi v pravice drugih.

Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo pa odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, katerega je smiselno uporabilo kot republiški predpis, na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).