Jedro

Revizijsko izvajanje, češ da od 25.6.1991 do odhoda jugoslovanske vojske, ni veljal noben predpis, je zmotno. Veljal je splošni predpis, ki je urejal stanovanjska razmerja, to je ZSR. Ta zakon je res omogočal zamenjavo stanovanj, kot trdi revidentka, toda v 24. in 25. členu je predvideval sklenitev pisne pogodbe o zamenjavi stanovanja (in ne sklepa o dodelitvi stanovanja) ter soglasje stanodajalca, se pravi ustreznega organa Republike Slovenije. Tega toženka nima, zato ni mogoče govoriti o zamenjavi stanovanj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora toženka izprazniti dvosobno stanovanje v Ljubljani in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. V zvezi z nasprotno tožbo je tožeči stranki naložilo, da mora s toženko skleniti najemno pogodbo za dvosobno komfortno stanovanje v izmeri 56,30 m2, ki leži v I. nadstropju hiše v Ribnici, ali za drugo enakovredno stanovanje, in sicer za nedoločen čas ter za neprofitno najemnino, določeno z metodologijo za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih po 11. členu Stanovanjskega zakona ter tako omogočiti toženki uporabo zadevnega stanovanja za izvrševanje temeljnih stanovanjskih potreb, s tem da toženka ni dolžna izprazniti stanovanja v Ljubljani, vse dokler ji ne bo omogočena uporaba stanovanja v Ribnici ali drugega enakovrednega stanovanja. Kar sta tožeča in tožena stranka zahtevali več ali drugače, je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti taki odločitvi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločitev prvega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Izpodbija jo zaradi razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. L. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi reviziji in spremeni drugostopenjsko sodbo tako, da ugodi pritožbi tožene stranke, ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nerazumljivo se ji zdi, da od 25.6.1991 do odhoda jugoslovanske vojske iz Republike Slovenije ne bi veljal noben predpis, ki je dotlej reguliral stanovanjsko področje in pojasnjuje, da je že več kot 20 let prosila za zamenjavo stanovanja iz Ribnice v Ljubljano in je bila v dobri veri, ko je končno nastopila možnost za uresničitev njene prošnje. Po njenem komanda garnizona 2.10.1991 ni nezakonito razpolagala s stanovanjem, saj je toženka imela stanovanjsko pravico, ki ni mogla prenehati, temveč je šlo za zamenjavo, ki se je izvršila na podoben način, kot je predvideval Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Glede vloge za odkup stanovanja navaja, pa gre dejansko za prošnjo za nakup stanovanja, ne glede na njen naslov. Nanjo ni dobila nobenega odgovora, zato ni pomembno, če 15.2.1992 privatizacija vojaških stanovanj še ni bila mogoča. Tožena stranka na koncu meni, da stališče sodišča ni materialnopravno sprejemljivo in ni pravično. Sodbama očita tudi bistveno kršitev določb postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa razlogi niso jasni.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki so o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče izvedlo postopek in je odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je medtem začel veljati, nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka navaja, češ da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev postopkovnih določb in to utemeljuje s tem, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni ali jih ni. Ta očitek ne drži, saj sta utemeljitvi sodb prve in druge stopnje povsem razumljivi in pravilno pojasnjujeta vsa dejstva, ki so relevantna za pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je v skladu s 386. členom ZPP 1977 po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo tudi glede morebitne kršitve 10. točke 354. člena ZPP 1977, a je ni našlo.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. V utemeljitvah svojih sodb sta natančno pojasnili, da je 25.6.1991 Republika Slovenija izdala Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavni zakon za izvedbo te listine (Ur. list RS, št. 1/91-I), s katerima je sama prevzela vse pravice in obveznosti, ki so bile prej prenešene na organe SFRJ. Z uveljavitvijo teh ustavnih aktov je prevzela v svoje upravljanje vse premoženje na območju Republike Slovenije, tudi tisto, s katerim so upravljali zvezni upravni organi, med njimi JLA. Zato po tem datumu komanda garnizona tožnici ni bila upravičena izdati sklepa o dodelitvi dvosobnega stanovanja v Ljubljani in tožnica na njem ni mogla na zakonit način pridobiti nobenih pravic.

Revizijsko izvajanje, češ da od 25.6.1991 do odhoda jugoslovanske vojske, ni veljal noben predpis, je zmotno. Veljal je splošni predpis, ki je urejal stanovanjska razmerja, to je ZSR. Ta zakon je res omogočal zamenjavo stanovanj, kot trdi revidentka, toda v 24. in 25. členu je predvideval sklenitev pisne pogodbe o zamenjavi stanovanja (in ne sklepa o dodelitvi stanovanja) ter soglasje stanodajalca, se pravi ustreznega organa Republike Slovenije. Tega toženka nima, zato ni mogoče govoriti o zamenjavi stanovanj. Ker torej tožnica nima veljavnega pravnega naslova, na podlagi katerega bi bila upravičena do uporabe ljubljanskega stanovanja, ga mora izprazniti.

Ugotovitev, da toženka nezakonito zaseda stanovanje v Ljubljani, vpliva tudi na zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim toženka zahteva odkup tega stanovanja. Sodišči sta ga utemeljeno zavrnili, saj 117. člen Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. list RS, št. 18/91 do 23/96) predpisuje prodajo stanovanj le tistim, ki so bili ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice. Toženka nikoli ni pridobila stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani. Ker toženka tega stanovanja ne zaseda na zakonit način, tudi nima pravice do sklenitve najemne pogodbe zanj.

Drugače je s podrejenima zahtevkoma za stanovanje v Ribnici, na katerem je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice, toda v pravdi ni dokazala, da bi vložila zahtevo za njegov odkup. Zato sta sodišči utemeljeno zavrnili tudi podrejeni zahtevek in ugodili tistemu zahtevku iz nasprotne tožbe, ki se nanaša na sklenitev najemne pogodbe za stanovanje v Ribnici, ki je bilo toženki dodeljeno z zakonito odločbo, ali za sklenitev najemne pogodbe za drugo enakovredno stanovanje.

Tako se izkaže, da tudi revizija proti zavrnitvi glavnega in podrejenih zahtevkov iz nasprotne tožbe ni utemeljena in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, je sodišče zavrnilo revizijo po 393. členu ZPP 1977. Ker revizija ni utemeljena, je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).