Jedro

Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu se, glede posledic dejanja, razlikuje od kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v tem, da bo kaznivo dejanje podano, kadar že pride do neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ni pa to edina razlika, saj se zahteva tudi, da storilec uresniči enega od pogojev, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, med drugim tudi tega, ki se očita obtožencu, da je vozil vozilo, čeprav ga ni imel pravice voziti. Strinjati se je zato treba z razlago sodišča prve stopnje, da kriminalna količina kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 presega kriminalno količino kvalifikatorne izvršitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbene razlage, da je obtoženec z očitano mu vožnjo izpolnil le zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kot že rečeno, je vozil tudi brez dovoljenja z vožnjo, z načinom vožnje pa prebežnikov v vozilu ni izpostavil zgolj nevarnosti za življenje in telo, pač pa jih je že konkretno ogrozil. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen izpodbijani zaključek, da je obtoženec storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu.

Izrek

I.Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se kaznivo dejanje pod točko I opredeli kot kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in v opisu izpusti očitek izpostavljanja nevarnosti ter obtožencu na podlagi te zakonske določbe, upoštevajoč omilitvena določila po prvi alineji 50. člena KZ-1 in 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 določi kazen dve leti zapora in denarna kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 8,00 EUR, oziroma 400,00 EUR, izrečena enotna kazen pa se zniža na dve leti zapora in denarna kazen v višini 75 dnevnih zneskov po 8,00 EUR oziroma 600,00 EUR. Obtožencu se dovoli, da denarno kazen v višini 600,00 EUR plača v 24-ih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v višini 25,00 EUR zapade v plačilo zadnjega dne v mesecu, ko bo sodba postala pravnomočna, preostale obroke v višini 25,00 EUR pa z iztekom zadnjega dne sledečih mesecev.

II.Pritožba obtoženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, z dejanem pod točko 2 pa kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Za prvo dejanje mu je po šestem odstavku 308. člena KZ-1 z uporabo omelitvenih določil po 1. alineji 50. člena KZ-1 in po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen dve leti in tri mesece zapora ter denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov po 8,00 EUR oziroma 480,00 EUR. Za kaznivo dejanje pot točko 2, pa mu je na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 določilo denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov po 8,00 EUR, to je 320,00 EUR ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora in denarno kazen v višini 90 dnevnih zneskov po 8,00 EUR oziroma 720,00 EUR. Obtožencu je dovolilo, da navedeno denarno kazen plača v 24-ih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v višini 30,00 EUR zapade v plačilo zadnjega dne v mesecu, ko bo sodba postala pravnomočna, preostale obroke v višini 30,00 EUR pa z iztekom zadnjega dne sledečih mesecev. Navedlo je tudi, da kolikor bo obtoženec zamudil s plačilom posameznega obroka, bo sodišče lahko s sklepom odredilo takojšnje plačilo v roku, ki ne bo daljši od treh mesecev celotne denarne kazni, če pa se ta ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska, to je 16,00 EUR denarne kazni določen en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 22.12.2023 od 15.50 ure dalje ter mu po 48.a členu KZ-1 izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Obtožencu je po 73. členu KZ-1 odvzelo zasežen mu mobilni telefon znamke Samsung in tri SIM kartice ter ga po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sklenilo je tudi, da nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika, bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko 2, pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da je obtoženec z dejanjema pod točko 1 in 2 storil le kaznivo dejanje po 6. v zvezi s 3. odstavkom 308. člena KZ-1 in mu ob nespremenjeni zaporni kazni določi kazen v višini 480,00 EUR.

3.Na obtoženčevo pritožbo je odgovorila višja državna tožilka B. B. in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

5.Obtoženčev zagovornik sodišču očita kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP z navedbo, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, saj je to dejanje sestavni del oziroma zakonski znak kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestim v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Meni, da je obtoženec z nevarno vožnjo izpolnil le zakonski znak izpostavljanja nevarnosti za življenje in zdravje po šestem odstavku 308. člena KZ-1, saj kolikor ne bi vozil nevarno, ne bi bil podan zakonski znak po šestem odstavku, temveč le po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Zato meni, da gre le za eno kaznivo dejanje.

6.Sodišče prve stopnje se je do pritožnikovega stališča opredelilo v 9. točki izpodbijane sodbe in sicer je navedlo, da zakonski znak iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 ne pokriva vseh zakonskih znakov po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, saj se za obstoj te zakonske opredelitve zahteva, da storilec povzroči neposredno oziroma konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. Pri kaznivem dejanju po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pa zadošča, da storilec prebežnike izpostavi nevarnosti, to je nižji stopnji ogrožanja. Ker kriminalna količina iz 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 v obravnavani zadevi, glede na stopnjo ogrožanja, presega kriminalno količino iz šestega odstavka 308. člena KZ-1, so podani zakonski znaki obeh kaznivih dejanj.

7.Stališču sodbe se je pridružila tudi državna tožilka v odgovoru na pritožbo in še dodala, da je tudi objekt kazenskopravnega varstva pri obeh kaznivih dejanjih različen. Poleg tega je bil že način vožnje prebežnikov, ki so bili nagneteni v vozilu, eden pa v prtljažniku, tak, da je bilo ogroženo njihovo zdravje in življenje, ta nevarnost pa je tudi prerasla v konkretno, ko je eden od prebežnikov utrpel udarnino lopatice. Pri nevarni vožnji pa niso bili ogrožani le prebežniki v vozilu, pač pa tudi drugi udeleženci v cestnem prometu, zaradi česar takšno ravnanje obtoženca ni neznatno, zanemarljivo ali nepomembno, pač pa pomeni samostojno kaznivo dejanje.

8.Sodišče druge stopnje soglaša z navedenimi stališči sodišča in državne tožilke ter dodaja še sledeče. Ena od izvršitvenih dejanj kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 je, kadar storilec pri izvrševanju temeljnega dejanja iz tretjega odstavka istega člena, koga izpostavi nevarnosti za življenje in telo. Kako bo taka nevarnost podana, je odvisno od vsakega konkretnega primera, so pa v praksi najbolj pogosti primerni neustreznega, nevarnega in nehumanega prevoza prebežnikov, bodisi v osebnih, tovornih vozilih ali kako drugače. Sodna praksa (sodba VSRS XI Ips 22351/2021 z dne 10.6.2021) je že zavzela stališče, da je nevarnost za življenje in zdravje izkazana že s tem, da je storilec ljudi prevažal v nehumanih in nezdravih okoliščinah, pri čemer so bile osebe zaradi opisanega načina prevažanja v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogroženi, še toliko pa bi bile, ko pa bi bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Ni sicer potrebno, da je konkretna nevarnost dejansko že nastopila, pač pa mora sodišče ugotoviti, ali je bilo očitano ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti. V sodbi I Ips 79403/2022 z dne 24.1.2024 pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pojasnilo, da kvalifikatorni zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1, to je nevarnost za življenje in zdravje ljudi, pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve, ko je podano tveganje, da bo v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine.

9.V obravnavani zadevi se v opisu kaznivega dejanja pod točko 1, kvalifikatorna oblika po šestem odstavku 308. člena KZ-1 zatrjuje z navedbo, da so bili prebežniki v vozilu izpostavljeni nevarnosti za življenje oziroma zdravje zaradi vožnje obtoženca, kot je opisana pri kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu in drugič, spričo dejstva, da je bilo v avtomobilu pet, v prtljažniku pa en prebežnik, C. C., pa je tudi utrpel udarnino lopatice.

10.Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP ugotovilo, da definiciji kvalifikatorne oblike kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 ustreza le očitek načina vožnje, ne pa tudi dejstvo, da je bilo v vozilu obtoženca pet prebežnikov in en v prtljažnem prostoru. Te navedbe namreč še ne konkretizirajo posredne nevarnosti ali tveganja za nastanek poškodbe, tudi ne v povezavi z udarnino lopatice C. C., saj do te ni prišlo zato, ker je bil v prtljažnem prostoru, pač pa zaradi načina obtoženčeve vožnje. Državna tožilka v odgovoru na pritožbo sicer navaja, da so bili prebežniki v vozilu nagneteni, eden pa v prtljažniku, zaradi česar bi v primeru naglega zaviranja ali prometne nesreče bilo ogroženo njihovo življenje in zdravje. Vendar pa bi moral ta očitek izhajati že iz izreka obtožbe, saj bi le v tem pogledu dejstvo števila potnikov v vozilu bilo mogoče presojati z vidika nastanka morebitne ogroženosti. Sama navedba, to je števila tujcev v vozilu, pa čeprav en v prtljažniku, pa take nevarnosti še ne konkretizira, upoštevajoč tudi, da vozilo Peugeot 407 ni ravno majhen avto. Kvalifikatornem zakonskem znaku po šestem odstavku 308. člena KZ-1 zato po oceni sodišča druge stopnje ustreza le očitek načina vožnje, kot je ta opisan pri drugem kaznivem dejanju.

12.Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ocenjuje, da je kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države države treba opredeliti po temeljni obliki tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Obtožencu očitan način vožnje je namreč v celoti zajet v kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 in se nanaša na isto časovno in krajevno obdobje. Rečeno drugače, z istim ravnanjem se po izpodbijani sodbi zatrjuje zakonski znak enega kaznivega dejanja in kvalificirani zakonski znak drugega kaznivega dejanja, kar bi pomenilo, da je obtoženec za isto ravnanje obsojen dvakrat. Ker pa je očitek načina vožnje edini zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1, očitek števila prebežnikov v vozilu obtoženca namreč ni zadostno konkretiziran glede ogrozitve življenja in zdravja prebežnikov, se torej izkaže, da je pravilna pravna opredelitev po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

13.Spričo obrazloženega je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je dejanje pod točko 1 pravno opredelilo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, pri čemer je moralo zaradi spremembe pravne opredelitve obtožencu ponovno izreči kazen. Pri tem je izhajalo iz okoliščin, ki so navedene v izpodbijani sodbi in obtožencu, glede na to, da gre sedaj za milejšo pravno kvalifikacijo, določilo milejšo zaporno in denarno kazen. Zaporno kazen je določilo v višini dveh let, denarno kazen pa v višini 50 dnevnih zneskov po 8,00 EUR, kar znese 400,00 EUR. Nižji kazni pa sta imeli za posledico tudi izrek nižje enotne kazni tako, da ta znaša dve leti zapora, denarna kazen pa 75 dnevnih zneskov po 8,00 EUR oziroma 600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je kot rečeno, upoštevalo posebne olajševalne okoliščine in tudi druge okoliščine kot izhajajo iz izpodbijane sodbe. Ker pa pritožba, ki je bila vložena v obtoženčevo korist, ne more pomeniti zanj neugodnejše sodbe, je sodišče druge stopnje tudi način plačila denarne kazni določilo v enakem obsegu, kot je to storilo že sodišče prve stopnje. Denarno kazen mora zato obtoženec plačati v 24. zaporednih obrokih, kolikor pa tega ne bo storil oziroma kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo na način, kot je opisan v izpodbijani sodbi.

14.Ker je obtoženčev zagovornik kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu izpodbijal z očitkom kršitve kazenskega zakona, je moralo sodišče druge stopnje pri tem kaznivem dejanju na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP preizkusiti obtožencu določeno kazensko sankcijo. Pri tem je ugotovilo, da so olajševalne okoliščine, ki so vplivale na določitev denarne kazni za to kaznivo dejanje, ustrezno ovrednotene tako, da v njeno višino ni bilo potrebno poseči. Spričo vsega navedenega je zato pritožba obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15.Glede na to, da je odločitev sodišča druge stopnje v korist obtoženca, izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.