Jedro

Za odločitev v tem primeru je pravno odločilno le, da so se dela, ki so bila zaračunana v spornem računu, nanašala na dela po sklenjeni Pogodbi. Ni bistveno, da v vtoževanem računu niso bila zajeta le dela, glede katerih je tožena stranka tožeči stranki očitala napake. Vsa dela, ki so bila dogovorjena po Pogodbi, vključno z dodatno dogovorjenimi deli, je treba gledati kot celoto. Tožena stranka je namreč v skladu z določili Pogodbe in PGU imela pravico, da do odprave napak zadrži plačilo za katerokoli opravljeno delo po sklenjeni in naknadno razširjeni Pogodbi ter tudi, da v kolikor tožeča stranka napak ne odpravi, naroči odpravo napak pri drugem izvajalcu na stroške tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi v kolikor tehnična dokumentacija tožeči stranki s strani tožene stranke ni bila izročena, bi jo tožeča stranka skladno s svojo dolžno skrbnostjo morala zahtevati pred vgradnjo geberita in se zato svoje odgovornosti za napake pri vgradnji geberita in pisoarja tudi, če ji tožena stranka tehnične dokumentacije za vgradnjo geberita samostojno ni izročila pred začetkom njegove vgradnje, ne more razbremeniti. Tožeča stranka bi namreč morala toženo stranko kot dober strokovnjak obvestiti o pomanjkljivosti projektne dokumentacije in jo pred začetkom del (vgradnjo geberita) zahtevati.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da „je utemeljeno tudi zadržanje sredstev s strani tožene stranke“. Iz navedenega zaključka sodišča prve stopnje in preostale obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kaj je bil razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke (preuranjenost zahtevka za plačilo zaradi obstoja pravice do zadržanja ali prenehanje pravice do plačila za opravljeno delo). Obrazložitev izpodbijane sodbe namreč o tem nima nobenega razloga, pri čemer pravica do zadržanja sredstev sama po sebi še ne pomeni prenehanja obveznosti za plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 2.912,47 EUR s pripadki (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka). Pojasnilo je, da sta pravdni stranki 17. 1. 2019 sklenili Izvajalsko pogodbo št. 4/2018 (B1; Pogodba), katere predmet je bila izvedba instalacij vodovoda, kanalizacije in talnega ogrevanje v poslovnem prostoru tožene stranke. Presodilo je, da sta pravdni stranki kasneje predmet pogodbe razširili še na dodatna dela, in sicer montažo in priklop klima naprav in fino montažo sanitarne opreme. Ugotovilo je, da je tožeča stranka posamezna dela, povezana s fino montažo sanitarne opreme, izvedla z napakami, da je tožena stranka napake pravočasno grajala ter da tožeča stranka napak ni odpravila. Zaključilo je, da je bil del opravljenih del neuporaben in da je tožena stranka upravičeno zadržala plačilo po vtoževanem računu št. 19 z dne 22. 7. 2019 v višini 2.912,47 EUR. O pobotnih ugovorih tožene stranke zaradi zavrnitve tožbenega zahteva sodišče prve stopnje ni odločalo.

2. Proti izpodbijani sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala nerazumljivost izreka sodbe ter nasprotje med izrekom sodbe in razlogi sodbe. Trdila je, da sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih oziroma da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje presodilo, da se vtoževani račun nanaša na dela, povezana z montažo in priklopom klima naprav, očitane napake pa se nanašajo na dela, povezana s fino montažo sanitarne opreme. Sodišču prve stopnje je očitala, da je kršilo njeno pravico do izjave, ker o pravno odločilnem dejstvu, ali je bila tožeči stranki pred montažo geberita izročena tehnična dokumentacije za montažo pisoarja, ni zaslišalo A. A. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Ker v tem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je skladno z določilom petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Pravdni stranki sta sklenili podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika; OZ).1 Z njo se je tožeča stranka zavezala, da bo izvedla instalacije vodovoda, kanalizacije in talnega ogrevanja v poslovnih prostorih tožene stranke, slednja pa se je za opravljene storitve tožeči stranki zavezala plačati. Pravdni stranki sta se v sklenjeni pogodbi dogovorili za uporabo Posebnih gradbenih uzanc iz leta 1977 (PGU). Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je bil predmet podjemne pogodbe naknadno razširjen še na dodatna dela, in sicer montažo in priklop klima naprav in izvedbo fine montaže sanitarne opreme. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala plačilo za opravljeno montažo in priklop klima naprav in delno (v manjšem delu) tudi za opravljene storitve, povezane s fino montažo sanitarne opreme po računu št. 19 z dne 22. 7. 2019 v višini 2.912,47 EUR. Med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožena stranka tožeči stranki očitala napake pri izvedbi del povezanih s fino montažo sanitarne opreme (pisoarja, wc školjke in dveh umivalnikov).

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila z napakami, da je tožena stranka napake pravočasno grajala, da je tožeča stranka odgovorna za napake, da tožeča stranka ni bila pripravljena v primernem roku odpraviti napak oziroma je za njihovo odpravo predlagala tehnično in oblikovno nesprejemljive rešitve ter da je tožena stranka za odpravo napak angažirala druge izvajalce. Tem zaključkom sodišča prve stopnje tožeča stranka v pritožbi, z izjemo zaključka o odgovornosti, o katerem bo pritožbeno sodišče pojasnila podalo v nadaljevanju, konkretno ne nasprotuje.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenih zaključkov in ob uporabi določil sklenjene Pogodbe, na katere se je tožena stranka sklicevala, določil PGU in OZ pravilno zaključilo, da je tožena stranka zaradi očitanih napak imela pravico (začasno) zadržati plačilo po računu št. 19 z dne 22. 7. 2019, čeprav ji v tem računu tožeča stranka ni zaračunala le del, v zvezi s katerimi je tožena stranka tožeči stranki očitala napake. Tožena stranka je namreč tožeči stranki za opravljena dela po sklenjeni Pogodbi in njeni razširitvi plačevala na podlagi začasnih situacij (5., 8. in 10. člen Pogodbe). Tako v skladu z določili Pogodbe (prvi odstavek 16. člena) kot tudi 66. člena PGU je tožena stranka imela pravico zadržati plačilo za opravljeno delo po pogodbi do primopredaje del oziroma do odprave ugotovljenih napak ob primopredaji. Za odločitev v tem primeru je upoštevajoč pojasnjeno pravno odločilno le, da so se dela, ki so bila zaračunana v spornem računu, nanašala na dela po sklenjeni Pogodbi. Ni bistveno, da v vtoževanem računu niso bila zajeta le dela, glede katerih je tožena stranka tožeči stranki očitala napake. Vsa dela, ki so bila dogovorjena po Pogodbi, vključno z dodatno dogovorjenimi deli, je treba gledati kot celoto. Tožena stranka je namreč v skladu z določili Pogodbe in PGU imela pravico, da do odprave napak zadrži plačilo za katerokoli opravljeno delo po sklenjeni in naknadno razširjeni Pogodbi ter tudi, da v kolikor tožeča stranka napak ne odpravi, naroči odpravo napak pri drugem izvajalcu na stroške tožeče stranke. Glede na navedeno v tem delu obrazložitve med razlogi sodbe ni zatrjevanih nasprotij. Prav tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodba v tem delu nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje ima v tem delu jasne, konsistentne in določne razloge. Ob pravilnem razumevanju vseh razlogov sodišča prve stopnje v povezavi s pravno odločilnim materialnim pravom, ki ga je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno navedlo in uporabilo, se izkaže, da nasprotij med razlogi sodbe v tem delu obrazložitve ni.

10. Utemeljeni so očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje v zvezi z dejstvom, ali je bila tožeči stranki ob vgradnji geberita izročena tehnična dokumentacija za vgradnjo pisoarja, glede na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedlo, napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ker ni zaslišalo predlagane priče A. A.2 Vendar pa zgoraj navedeno dejstvo za odločitev niti ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju obrazložitve (glej 18. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) pravilno pojasnilo, da tudi v kolikor tehnična dokumentacija tožeči stranki s strani tožene stranke ni bila izročena, bi jo tožeča stranka skladno s svojo dolžno skrbnostjo (75. člen PGU) morala zahtevati pred vgradnjo geberita in se zato svoje odgovornosti za napake pri vgradnji geberita in pisoarja tudi, če ji tožena stranka tehnične dokumentacije za vgradnjo geberita samostojno ni izročila pred začetkom njegove vgradnje, ne more razbremeniti. Tožeča stranka bi namreč morala toženo stranko kot dober strokovnjak obvestiti o pomanjkljivosti projektne dokumentacije in jo pred začetkom del (vgradnjo geberita) zahtevati. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi od tožene stranke zahtevala tehnično dokumentacijo pred začetkom vgradnje geberita, a je ne prejela, niti ni v zvezi s tem substancirano predlagala kakšnega dokaza. To še toliko bolj velja, ker kot je pojasnil izvedenec, brez ustrezne tehnične dokumentacije pravilna in popolna izpolnitev obveznosti tožeče stranke (pravilna vgraditev geberita in namestitev pisoarja) ni mogoča. 11. Glede na navedeno je tako tožeča stranka v vsakem primeru odgovorna za napake pri montaži geberita in pisoarja, tudi če je prejela tehnično dokumentacijo, ker geberita in pisoarja ni vgradila po podatkih, ki so izhajali iz nje. Če pa je ni prejela od tožene stranke pa zato, ker ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja in od tožene stranke ni pravočasno zahtevala tehnične dokumentacije, na podlagi katere bi lahko, če bi ji sledila, pravilno vgradila geberit in namestila pisoar. Na navedeno ne vpliva niti s strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo, da je geberit montirala po navodilih tožene stranke in nadzornika. Tožeča stranka namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi toženo stranko opozorila na neustrezna navodila. Upoštevajoč pojasnjeno se izkaže, da presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki izročila tehnično dokumentacijo za vgradnjo pisoarja pred vgradnjo geberita, ne predstavlja zaključka o pravno odločilnem dejstvu. Zato tudi sicer utemeljen očitek tožeče stranke o vnaprejšnji dokazni oceni za odločitev v tem primeru ni bistven, saj se ne nanaša na pravno odločilno dejstvo in tako ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve.

12. Navkljub navedenemu pa sodba sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nima razlogov o vseh pravno odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi neuporabnosti del ali obstoja pravice do zadržanja plačila do odprave pomanjkljivosti.3 Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje niti ni jasno, iz katerega izmed nakazanih razlogov je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava ter na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. V skladu z določilom prvega odstavka 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Vsaka pravdna stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. člen ZPP). Ugovori, ki jih je podala tožena stranka proti zahtevkom tožeče stranke, spadajo v trditveno in dokazno breme tožene stranke. Zato je bila tožena stranka dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njene ugovore. Katera so pravno odločilna dejstva, ki so odločilna za uporabo posameznega pravnega instituta, na katerem temelji zahtevek ali ugovor, pove materialno pravo. Če pravdna stranka med postopkom ne navede vseh pravno odločilnih dejstev, ki so potrebna za uporabo kašnega pravnega instituta, ne zadosti svojemu trditvenemu bremenu (tretja alineja prvega odstavka 318. člena ZPP).

14. V tem primeru je tožena stranka nasprotovala plačilu vtoževanega računa zaradi uveljavljanja pravic iz jamčevalnih zahtevkov. Kot je že bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so predpostavke4 za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov izpolnjene. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je tožena stranka tožeči stranki za odpravo napak dala primeren rok, vendar pa tožeča stranka napak v tem roku ni odpravila, pri čemer je iz njenega ravnanja ob grajanju napak bilo tudi jasno, da napak ni pripravljena odpraviti. Katere jamčevalne zahtevke lahko ob izpolnitvi vseh predpostavk uveljavlja naročnik, določajo veljavni predpisi (določila OZ in PGU) ali pogodbeni dogovori. V skladu z določilom tretjega odstavka 639. člena OZ lahko naročnik, če izvajalec v primernem roku napak ne odpravi, po lastni izbiri odpravi napake na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. V vseh primerih ima naročnik tudi pravico do povračila škode (četrti odstavek 639. člena OZ). Če ima opravljen posel tako napako, da je delo neuporabno, ali če je opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povračilo škode, ne da bi prej zahteval odpravo napake (638. člen OZ). Izbira, katerega izmed jamčevalnih zahtevkov bo naročnik uveljavljal in na kakšen dogovorjen ali predpisan ter s sodno prakso ustaljen način ga bo uveljavljal, je ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (vrsta in pomen napake, obstoj predpostavk za uveljavljanje posamezne vrste jamčevalnega zahtevka) v sferi naročnika.

15. Sodišče mora pri presoji utemeljenosti ugovorov naročnika zoper zahtevek izvajalca za plačilo za opravljeno delo zaradi uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov preveriti, ali je naročnik zatrjeval vsa pravno odločilna dejstva, ki utemeljujejo uveljavitev jamčevalnih zahtevkov, in tudi presoditi, ali so zatrjevana dejstva resnična. V kolikor naročnik ni zatrjeval vseh pravno odločilnih dejstev, potem njegov ugovor ni utemeljen (ni sklepčen; tretja alineja prvega odstavka 318. člena ZPP). Upoštevajoč pojasnjeno tako le presoja sodišča prve stopnje, da so bila (določena) izvedena dela neuporaba, ne zadostuje za zaključek, da tožbeni zahtevek za plačilo za opravljeno delo ni utemeljen. Le zaradi ugotovitve neuporabnosti (dela) izvedenih del obveznost tožene stranke za plačilo za opravljeno delo sama po sebi ne preneha.5 Zato je zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, če je temeljil na zaključku, da je bil del opravljenih del neuporaben, vsaj preuranjen.

16. V skladu z določilom 66. člena PGU ima naročnik pravico zadržati sorazmerni del cene za odpravo pomanjkljivosti, ugotovljenih ob sprejemu in izročitvi del. Naročnik lahko zadržani del cene uporabi za odpravo pomanjkljivosti na izvedenih delih, če jih izvajalec na pisni poziv naročnika v primernem roku ne odpravi (68. člen PGU). Iz določila 69. člena PGU nadalje izhaja, da zadržani znesek oziroma njegov neporabljen del izplača naročnik izvajalcu v osmih dneh od dneva sprejema in izročitve del oziroma takoj po odpravi pomanjkljivosti, ugotovljenih ob sprejemu in izročitvi. V tem primeru je tožena stranka zaradi neupravičene odklonitve sodelovanja tožeče stranke pri sestavi primopredajnega zapisnika slednjega sestavila sama. V skladu z določilom 114. člena PGU z dnem pošiljanja takšnega primopredajnega zapisnika nastanejo posledice v zvezi s sprejemom in izročitvijo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

17. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč navedena določila zaključilo, da _„je utemeljeno tudi zadržanje sredstev s strani tožene stranke“_ (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz navedenega zaključka sodišča prve stopnje in preostale obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kaj je bil razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke (preuranjenost zahtevka za plačilo zaradi obstoja pravice do zadržanja ali prenehanje pravice do plačila za opravljeno delo). Obrazložitev izpodbijane sodbe namreč o tem nima nobenega razloga, pri čemer pravica do zadržanja sredstev sama po sebi še ne pomeni prenehanja obveznosti za plačilo. Pravica do zadržanja sredstev je v skladu z določili PGU le začasna, do osmih dni od dneva sprejema in izročitve del (primopredaje) oziroma do odprave pomanjkljivosti. Pri tem ni bistveno, ali je pomanjkljivosti odpravil izvajalec ali jih je naročnik odpravil po tretjem. Ni namreč logično niti življenjsko, da bi pravica do zadržanja trajala v nedogled. Takšno stališče bi bilo tudi v nasprotju s pravno varnostjo in bi neutemeljeno povzročala negotovost pri udeležencih pogodbenih razmerij. Če pravica do zadržanja sredstev preneha, mora naročnik sredstva izplačati izvajalcu, razen če izkaže, da je terjatev izvajalca iz kakšnega razloga prenehala ali bila spremenjena. Le obstoj pravice naročnika, da iz zadržanih sredstev plača tretjemu za odpravo napak, sam po sebi še ne predstavlja razloga za prenehanje terjatve izvajalca do naročnika za opravljeno delo. Trditveno in dokazno breme o obstoju razloga za prenehanje ali spremembo terjatve izvajalca je na naročniku. Iz pojasnjenega izhaja, da je tudi zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, če je temeljil na zaključku, da je tožena stranka imela pravico do zadržanja sredstev, preuranjen.

18. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neupoštevanje vseh predpostavk za uporabo posameznih pravnih institutov) preuranjeno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ni presojalo vseh pravno odločilnih dejstev v zvezi z obstojem pravice do zadržanja sredstev, morebitnim prenehanjem terjatve tožeče stranke in uveljavljanimi jamčevalnimi zahtevki. To pa je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo (prvi odstavek 355. člena ZPP).

19. V primeru, če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da terjatev tožeče stranke obstoji, bo moralo presojati tudi, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke za njeno plačilo utemeljen (in v kakšni višini), glede na to, kakšne jamčevalne zahtevke je uveljavljala tožena stranka. Med drugim bo moralo ugotoviti pravno odločila dejstva v zvezi z obstojem in višino v pobot uveljavljanih terjatev. Slednje le, v kolikor bo, ob upoštevanju izjave tožene stranke, podane na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 9. 2021 (glej list. št. 88), štelo, da je tožena stranka tudi po vložitvi nasprotne tožbe v tem postopku vztrajala pri pobotnem ugovoru.

20. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

21. Napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz gornje obrazložitve (tretji odstavek 360. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

1 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. 2 Tožeča stranka je zaslišanje A. A. predlagala v zvezi z začetno montažo geberita, to je pred zapiranjem stene in pred fino montažo. Trdila je, da bo A. A. potrdil, da tožeča stranka ob začetni montaži geberita ni razpolagala z načrtom izbrane sanitarne opreme, zato tudi ni mogla določiti točne višine nastavitve geberita (glej zapisnik naroka o glavni obravnavi z dne 10. 1. 2023, list. št. 232). 3 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niti ob skrbni preučitvi obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne najde jasnega in nedvoumnega razloga, zaradi katerega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje se sicer nakazujeta dva možna razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka (neuporabnost del po 638. členu OZ in obstoj pravice do zadržanja plačila do odprave pomanjkljivosti na podlagi določil 66. do 69. člena PGU), vendar pa sodišče prve stopnje nobenega od navedenih razlogov v okviru trditev pravdnih strank in upoštevnega materialnega prava ni presojalo v celoti (ni presojalo vseh pravno odločilnih dejstev in predpostavk za uporabo navedenih pravnih institutov). 4 Obstoj napak, pravočasno grajanje napak, odgovornost tožeče stranke za napake. 5 Glej VSL Sodba I Cpg 557/2020 z dne 26. 5. 2021.