Jedro

Ustavno sodišče je z odločbo št. V-I-108/01-17 z dne 17.11.2002 v celoti razveljavilo Zakon o dopolnitvah Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, zakon, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo pa se ne uporablja za razmerja, našteta pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem je v času, ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi, odpadla materialna podlaga, na kateri je pritožnik utemeljeval pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I. in v tretjem odstavku izreka, potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. III R 9/2001 (prvi odstavek, točka I. izreka sodbe). Ugodilo je zahtevku po nasprotni tožbi, da je tožena stranka po nasprotni tožbi K.K. z.o.o. dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi T.M. s.p. plačati 963.275,00 SIT, v roku 8 dni in v primeru zamude še zakonske zamudne obresti od 29.4.2001 do plačila (drugi odstavek, točka II. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške v višini 237.250,00 SIT z zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka sodbe).

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo pošlje v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Okrajnega sodišča v Novem mestu "ne obdrži v veljavi".

Tožeča stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena dne 7.2.2003, ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem pritožnica ni zmagala v sporu, to je v prvem in tretjem odstavku izreka (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vse pritožbene trditve nanašajo na očitek prvostopnemu sodišču, da pri odločitvi o utemeljenosti odpovedi najemnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, ni pravilno upoštevalo določb Zakona o dopolnitvah zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP - B). Če bi te določbe pravilno upoštevalo, bi po mnenju pritožnice moralo ugotoviti, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo pred 31.12.1993, kar pomeni, da je zaradi tega tožena stranka dobila status priviligirane najemnice, ki ji zakon nudi posebno zaščito in za katero zato ni več prišlo v poštev določilo zakona o možnosti odpovedi pogodbe zaradi neplačevanja najemnine. Te pa najemnica ni plačevala zato, ker ji najemnik ni nudil takih pogojev, kot so bili dogovorjeni z najemno pogodbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo določb ZPSPP - B, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnjevala vseh pogojev, ki bi ji dajali priviligiran položaj v okviru omejenih razlogov za odpoved najemne pogodbe. Teh razlogov z vidika presoje pravilnosti uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ni presojalo, ker je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-108/01-17 z dne 7.11.2002 (objavljeno v Ur. list RS št. 102/2002 z dne 28.11.2002) v celoti razveljavilo Zakon o dopolnitvah zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Zakon, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, pa se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS - Ur. list RS 15/94). S tem je namreč v času, ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi, odpadla materialna podlaga, na kateri je pritožnik utemeljeval pritožbo.

Glede na navedeno so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na razveljavljen zakon, izkazali za neutemeljene. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje, da tožena stranka ni plačevala najemnin po najemni pogodbi in da jo je tožeča stranka opominjala in pozivala, da najemnine plača, pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, v skladu s pogodbo in na podlagi določila 28. člena ZPSPP (Ur. list SRS 18/74 in 34/88). S tem je pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni storilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).