Jedro

Tožnik je s potovanjem na vojno območje ustvaril okoliščine, zaradi katerih tožencu ni bil več dosegljiv, sam pa na potek dogodkov ni mogel vplivati in se zato ni mogel pravočasno vrniti na delo. Zaradi navedenih okoliščin toženec ne more nositi posledic, ki so nastale, ker tožnik ni pravočasno zaprosil za delovno dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep z dne 4.12.1992 o prenehanju delovnega razmerja in sklep komisije za vloge in pritožbe z dne 2.2.1993 o zavrnitvi ugovora tožnika, v delu v katerem navedena sklepa tožene stranke določata, da tožniku preneha delovno razmerje s 3.6.1992. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ne preneha s 3.6.1992 pač pa z 2.2.1993 in toženi stranki naložilo, da tožniku za to obdobje izplača plačo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15-ega v mesecu za plačo preteklega meseca pa vse do plačila.

V preostalem delu je zahtevek tožnika zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil tožnik in predlagal, da Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo Zakon o zaposlovanju tujcev. Iz kogentnih določb navedenega zakona (25. člen zakona) izhaja, da bi moral delodajalec pisno seznaniti delavca z določbami zakona glede pridobitve osebnega delovnega dovoljenja. Ker tožena stranka, po mnenju pritožnika, ni dokazala, da bi na predpisan način poskusila obvestiti tožnika o teh določbah, ni izpolnjen pogoj za to, da bi tožniku, v smislu določb 26. člena navedenega zakona, moglo prenehati delovno razmerje. Predlagani odločitvi pa naj pritožbeno sodišče prilagodi tudi izrek o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS št. 33/92) v svojem 25. členu določa, da mora delodajalec najkasneje v roku 30 dni po uveljavitvi zakona pisno seznaniti delavce z določbami zakona in posledico iz 26. člena, ki določa, da tujcem, ki v predpisanem roku ne bodo zaprosili za osebno delovno dovoljenje, delovno razmerje preneha. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožnika, da o določbah zakona s strani delodajalca t.j. tožene stranke ni bil obveščen in v zvezi s tem ugotovilo, da tožena stranka vročitve pisnega obvestila ni mogla dokazati in da nabitja omenjenega obvestila na oglasno desko tožene stranke tudi ni mogoče šteti za veljaven način vročanja. Tožnik torej, kot nedvomno izhaja iz pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, s strani tožene stranke predmetnega obvestila ni prejel. Vendar pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju povsem pravilno zaključuje, da toženi stranki glede neobveščenosti tožnika ni mogoče prav ničesar očitati. Tožena stranka je poskušala opraviti dolžnost, ki ji jo nalaga zakon, a je bila pri tem neuspešna. Tožnik sam je namreč s potovanjem na vojno območje ustvaril okoliščine zaradi katerih delodajalcu ni bil več dosegljiv, sam pa na potek dogodkov ni mogel vplivati in se zato ni mogel pravočasno vrniti na delo, s čimer je določene nevšečnosti povzročil tudi delodajalcu, saj delovni proces nedvomno zahteva urejenost in predvidljivost prisotnosti oz. odsotnosti delavcev. Da je tožnik vedel, da na območju na katero se podaja, vladajo izredne razmere, sodišče prve stopnje prepričljivo utemelji s tem, da se je tožnik že pred odhodom s svojim nadrejenim dogovoril o podaljšanju dopusta v primeru, da se ne bo mogel pravočasno vrniti, da je bilo že iz poročil sredstev javnega obveščanja splošno znano, da na območju, kamor je potoval, divjajo spopadi in da je nenazadnje vedel, da ga čaka poziv, da se v obrambi domačega kraja pridruži oboroženim silam HVO. Tožnik se je kljub temu odločil, da odpotuje in s tem prevzel riziko, da se ne bo pravočasno vrnil na delo, nositi pa bo moral tudi posledice dejstva, da se zaradi odsotnosti in nedosegljivosti ni mogel pravočasno seznaniti z določbami Zakona o zaposlovanju tujcev, zaradi česar je zamudil rok, v katerem bi moral zaprositi za osebno delovno dovoljenje. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, povsem pravilno uporabilo določbe Zakona o zaposlovanju tujcev in zato izpodbojni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje je ostal nespremenjen tudi izrek o stroških.

Ker pritožbeno sodišče zatrjevanih kršitev ni našlo, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu sodbe tudi ni zasledilo takih kršitev, na katere je v skladu s 1. odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS) v zvezi z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), dolžno paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 14/1 ZDSS v zvezi s čl. 366/1 ZPP).

ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/91-I).