Jedro

Glede na dejansko ugotovitev tožene stranke, da ponudba Radia A ni enaka niti podobna izbiri drugih ponudnikov, ni podlage za uporabo petega odstavka 104. člena ZMed, po katerem ima v primeru podobnih ali enakih ponudb prednost ponudnik s sedežem na območju, kateremu je program namenjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper delno odločbo tožene stranke z dne 17. 3. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se za prost radiofuzni kanal za zvokovno radiodifuzno radijsko postajo na oddajni točki X na frekvenci 102,4 Mhz (za pokrivanje območja mesta X) izbere ponudnik Radio A, za oddajanje programa Radio A (1. točka izreka), da bo izbranemu ponudniku izdana odločba o dodelitvi radijskih frekvenc kot dopolnilna odločba (2. točka izreka) in da mu bo dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti izdano kot dopolnilna odločba (3. točka izreka). Na javni razpis za dodelitev radijskih frekvenc, med drugim tudi za oddajno točko X na frekvenci 102,4 Mhz, se je prijavilo 7 ponudnikov, med njimi tudi tožnik (revident) s programom Radio B. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Prispele ponudbe so bile ocenjene v skladu z merili drugega odstavka 104. člena Zakona o medijih – ZMed ter posredovane Svetu za radiofuzijo (v nadaljevanju: Svet), ki je predlagal, da se prosti radiodifuzni kanal dodeli Radiju A. Po mnenju Sveta naj bi njegov program pomenil obogatitev že obstoječe programske ponudbe, saj gre za širše zasnovan radijski program z novimi specifičnimi vsebinami. Tožena stranka je sledila obrazloženemu predlogu Sveta, tudi sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je bil Radio A izbran v skladu z merili 104. člena ZMed.

3. V reviziji (prej pritožbi) revident smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ni upoštevano merilo iz petega odstavka 104. člena ZMed. Tožena stranka je nepravilno odločala na podlagi različnosti ponujenih programskih osnov, ne pa tudi o različnosti ponujenih programskih zasnov glede na že obstoječo programsko ponudbo na razpisnem območju. Tako je bila omogočena izbira ponudbe, ki se ne razlikuje od že obstoječe programske ponudbe, s čimer je bilo kršeno merilo žanrske in tematske raznovrstnosti programske ponudbe iz drugega odstavka 104. člena ZMed.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo, prej pritožbo, predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Peti odstavek 104. člena ZMed določa, da ima v primeru, kadar gre za enake ali podobne programske ponudbe, pri izbiri izdajatelja programa, ki bi pokrival manjše območje (ene ali več lokalnih skupnosti oziroma regije), prednost ponudnik s sedežem na območju, kateremu je program namenjen. Glede na dejansko ugotovitev tožene stranke, da ponudba Radia A ni enaka niti podobna izbiri drugih ponudnikov (na to ugotovitev pa je vezano tudi Vrhovno sodišče, saj v reviziji ne presoja pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja – drugi odstavek 85. člena ZUS-1), je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da ni bilo podlage za uporabo petega odstavka 104. člena ZMed.

9. Revizijski ugovor, da naj bi bilo kršeno načelo žanrske in programske raznovrstnosti iz tretje alineje drugega odstavka 104. člena ZMed, ni utemeljen. Iz dejstva, ki ga je ugotovila tožena stranka po predhodnem mnenju Sveta, da bo razširitev slišnosti Radia A pomenila obogatitev že obstoječe programske ponudbe na razpisnem območju, saj se številnim radijskim programom pridružuje širše zasnovan komercialni radijski program z novimi specifičnimi vsebinami, namreč izhaja, da je tožena stranka pri izbiri upoštevala načelo žanrske in programske raznovrstnosti. Iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka ni utemeljen niti revizijski ugovor, da pri izbiri ponudnika na razpisu ni bila upoštevana že obstoječa programska ponudba.

10. Vrhovno sodišče v upravnem revizijskem postopku po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, ne pa na kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Revident konkretnih kršitev postopka niti ne navaja, zato jih Vrhovno sodišče ne presoja. Ker v reviziji v upravnem sporu ni dopustno uveljavljati kot razloge za izpodbijanje prvostopne sodbe nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), kamor spada tudi primerjava in ocena programov, prispelih na javni razpis za dodeljevanje radijskih frekvenc, se Vrhovno sodišče do primernosti izbire programa, kar tudi uveljavlja revizija, ne opredeljuje.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.