Jedro

Plačilo z izpodbijano odločbo naloženega zneska sicer lahko predstavlja za tožnika težko breme, da pa bi to pomenilo nastanek težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, mora biti ta škoda ne samo pavšalno zatrjevana, ampak tudi glede trditvene podlage konkretno argumentirana in dokazno verjetno izkazana. Tožnik je sicer zatrjeval, da mu grozi nastanek eksistencialne (oziroma eksistenčne, op. sodišča) krize zaradi izgube premoženja in nezmožnosti preživljanja sebe in svoje družine, vendar pa teh okoliščin ni z ničemer konkretiziral in pojasnil. Plačilo denarnega zneska, ki je zavezancu naloženo z izvršljivo upravno odločbo, samo po sebi ne pomeni nastanka škode, ampak izpolnitev obveznosti. Na čem temelji trditev, da bi plačilo te obveznosti pomenilo nastanek škode, ki je kasneje ne bi bilo mogoče oziroma le težko nadomestiti, pa tožnik ni navedel. Tožnik ni opisal dejanskih okoliščin, iz katerih bi to izhajalo, in ni izkazal niti svojega celovitega premoženjskega stanja (prihodkov, premičnega in nepremičnega premoženja, morebitnih prihrankov ipd.) niti, kdo so njegovi družinski člani, za katere je navajal, da jih brez začasne odredbe ne bo več mogel preživljati.

Izrek

I. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe se pridrži do odločitve o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero ji je bilo naloženo, da v roku 15 dni od dokončnosti prvostopne odločbe plača stroške privedbe na prestajanje zaporne kazni v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor dne 4. 1. 2020 v višini 10.089,10 EUR. Tožnik se je zoper to odločitev pritožil, Generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 2. Iz zgoraj navedenih odločb izhaja, da bi se moral tožnik na podlagi poziva Okrožnega sodišča Maribor dne 4. 11. 2019 javiti na prestajanje kazni v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor. Ker tega ni storil, je bil priveden na podlagi odredbe Okrožnega sodišča Maribor, št. II KZ 40945/2018 z dne 8. 12. 2019. Stroški Policijske postaje Maribor II za privod znašajo 10.089,10 EUR, kar je tožnik dolžan plačati v skladu z 22. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, v nadaljevanju pa tudi bistvenih kršitev določb postopka.

3. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero naj se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do izdaje pravnomočne sodbe. Navaja, da so pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni, ker bi tožniku brez začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Plačilo v takšni višini pomeni zanj eksistencialno krizo, ki mu ne bi več omogočala normalnega in dostojnega življenja, z začasno odredbo pa ne gre za poseg v - ali nevarnost za - javno korist. Tožnik poudarja, da takšnega zneska finančno ni zmožen plačati, in bi lahko izvršba pripeljala do izgube celotnega njegovega premoženja in ogrozila njegovo sposobnost preživljati sebe in družino.

4. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče le-to zavrne. Pri tem dodaja, da tožeča stranka v zahtevi svoje trditve, da bi plačilo zneska v takšni višini zanjo pomenilo eksistencialno krizo, ne izkazuje, razen tega so stroški privedbe tožeči stranki nastali prav zaradi njenega ravnanja, saj se kljub pozivu sodišča ni javila na prestajanje kazni zapora.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po katerem sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba po 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, skladno s tem sama nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjeten nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1)1. 8. Težko popravljiva škoda, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 pogoj za izdajo začasne odredbe, je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, gre za takšno škodo, če je ta resna in tožeči stranki neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti2. 9. Po presoji sodišča tožnik težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazal, saj je zgolj pavšalno navajal, da bi mu z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo se tožniku nalaga denarna obveznost, izpolnitev katere po sodni praksi praviloma ni bila priznana kot težko popravljiva škoda, saj ima stranka v primeru uspeha v postopku možnost vračila, če je bila obveznost odmerjena v napačnem znesku3. Plačilo z izpodbijano odločbo naloženega zneska sicer lahko predstavlja za tožnika težko breme, da pa bi to pomenilo nastanek težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, mora biti ta škoda ne samo pavšalno zatrjevana, ampak tudi glede trditvene podlage konkretno argumentirana in dokazno verjetno izkazana. Tožnik je sicer zatrjeval, da mu grozi nastanek eksistencialne (oziroma eksistenčne, op. sodišča) krize zaradi izgube premoženja in nezmožnosti preživljanja sebe in svoje družine, vendar pa teh okoliščin ni z ničemer konkretiziral in pojasnil. Plačilo denarnega zneska, ki je zavezancu naloženo z izvršljivo upravno odločbo, samo po sebi ne pomeni nastanka škode, ampak izpolnitev obveznosti. Na čem temelji trditev, da bi plačilo te obveznosti pomenilo nastanek škode, ki je kasneje ne bi bilo mogoče oziroma le težko nadomestiti, pa tožnik ni navedel. Tožnik ni opisal dejanskih okoliščin, iz katerih bi to izhajalo, in ni izkazal niti svojega celovitega premoženjskega stanja (prihodkov, premičnega in nepremičnega premoženja, morebitnih prihrankov ipd.) niti, kdo so njegovi družinski člani, za katere je navajal, da jih brez začasne odredbe ne bo več mogel preživljati. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da tožnik nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe ni izkazal. 10. Glede navedb tožeče stranke, da zahtevana začasna odredba ne posega v javno korist, pa sodišče pojasnjuje, da je pogoj za izdajo začasne odredbe težko popravljiva škoda, ki grozi tožeči stranki. Javna korist oziroma koristi nasprotnih strank se po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 upoštevajo v skladu z načelom sorazmernosti, kadar je težko popravljiva škoda izkazana, kar pa glede na zgoraj obrazloženo ni.

11. Po presoji sodišča torej tožeča stranka pogojev za izdajo začasne odredbe, določenih v 32. členu ZUS-1, ni izkazala, zato je njeno zahtevo zavrnilo.

12. Odločitev o stroških je sodišče pridržalo za končno odločbo.

1 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 192/2018 z dne 13. 11. 2018. 2 Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019 in I Up 146/2019 z dne 23. 8. 2019. 3 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 261/2008 z dne 11. 6. 2008.