Jedro

Višje plačilo od v pogodbi o delu dogovorjenega izračuna z izrecnim jamstvom, sme podjetnik, izvajalec terjati od naročnika le za tiste prekoračitve del, ki jih je naročnik odobril ali posebej naročil.

Izrek

Pritožba se zavrne, izpodbijana sodba se potrdi .

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča opr. št. z dne v točkah 1 in 3 njegovega izreka, torej za celotno glavnico 1,949.415,16 SIT s pripadki in 39.862,00 SIT izvršilnih stroškov in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka), kar je storilo tudi z med pravdo postavljenim tožbenim zahtevkom na plačilo 506.549,60 SIT z zak. zam. obrestmi od treh zneskov, ki tvorijo to glavnico (točka II) in tožnika obvezalo k povrnitvi toženčevih stroškov postopka 375.894,00 SIT z istimi zamudnimi obrestmi, a od 11.10.2005 dalje (točka III izreka).

Citirano sodbo tožnik izpodbija s pritožbo, uveljavljajoč z njo vse tri v členu 338/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidene pritožbene razloge in predlog njene spremembe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, sicer pa razveljavitev in novo sojenje pred drugim sodnikom, celo drugim sodiščem. Zaznamuje pritožbene stroške. Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka navaja: medsebojno nasprotje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma z vsebino listin v spisu, ki vse niso bile deležne presoje, kot da ne bi bile niti prečitane. Kot primer nejasnosti razlogov povzema odlomek iz izpodbijane sodbe, ki bi naj bil posebej moteč. Predvsem pa da sodišče ni zavzelo stališča do nekaterih tožnikovih navedb in je zadevo presojalo le z vidika sklenjene pogodbe med strankama

21.06.2000. Te pomanjkljivosti da so povzročile nedorečenost dejanskih ugotovitev, ki so pomanjkljive in zmotne tako glede prvotnega tožbenega zahtevka, kot njegove razširitve med pravdo.

Nadaljnji stroški da so bili potrebni, saj bi naj s pritegnitvijo ZRMK toženca prepričal o napakah pri izdelavi drenaže in kanalizacije, ki je povzročila velik časovni zastoj pri izvedbi pogodbenih del. Potrebni stroški so tudi v zvezi s skladiščenjem naročenega stekla, ki je bilo vgrajeno bistveno kasneje od roka v pogodbi. Vztraja tudi pri tretji postavki stroških rezanja betona.

Odklonitev zaslišanja predlagane priče, brez pojasnila, čeprav gre za direktorja, ki deluje v okviru Ministrstva RS, ki je do polovice financiralo zaščito rimske opekarske peči, čeprav gre za nevtralno osebo. Dokazne ocene da niso bile deležne tudi številne predložene listine, kot so naročila toženca za izdelavo dodatnih projektov, spremembe idejnega projekta in "odločitev" dogovorjenih del, kar vse toženec zanika, neobravnavanje teh dokazov pa je povzročilo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, to pa naj bi bil zadosten razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje drugje, ker bi naj razpravljajoči sodnik prebival v neposredni bližini rimske peči, katere zaščita se je zelo dolgo vlekla, in povzročila razburjenje sosedov tudi po časopisih. Tako ustvarjena "medijska vojna" in opazen toženčev vpliv na odločanje naj bi narekoval potrebo po preselitvi zadeve v bolj nevtralno okolje.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Ključni očitek o obstoju nasprotij med sodbenimi razlogi in neusklajenostjo z vsebino listin v spisu, s katerimi da se sodišče sploh ni seznanilo, je pavšalen brez konkretne navedbe listin, ki niso bile upoštevane, a bi razodele za tožnika ugodnješo podobo dejanskega stanja. Tožnik je soglašal z zapisom dokaznega sklepa v zapisniku na zadnji glavni obravnavi glede ponovitve dotedanje razpravljanja s povzetkom in sprejemom dotedanjih dokaznih sklepov, pregledom dokumentacije in branjem izpovedb strank. Že takrat bi moral opozoriti na še kak dokaz, ki ni bil omenjen oziroma prebran.

Zaslišanim pričam je sicer postavil nekaj vprašanj in dobil odgovore, dopolnitev postopka zaradi razjasnitve nejasnosti ni zahteval, to problematizira šele v pritožbi. Zavrnitev nadaljnjih dokazov ne pomeni ne bistvene kršitve, vplivala pa tudi ni na pomankljivosti pri ugotavljanju odločilnih dejstev. Pri tem pritožba niti ne pojasni, kdaj je bila priča sploh predlagana za zaslišanje in o čem naj bi izpovedovala. Zavrnitev nepotrebnih dokazov, za katere sodišče misli, da niso potrebni za odločbo, zavrne in navede v sklepu razloge zavrnitve - drugi odstavek člena 287 Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Zavrnitev nepotrebnih dokazov ni redkost pravdnih postopkov, njihovo selekcijo opravi sodišče glede na potrebe, ki jih narekuje sam postopek. Številni dokazi, s katerimi se tožnik prikazuje v sijaju renomiranega in v tujini priznanega strokovnjaka pri zaščiti arheoloških ostalin gotovo ne štejejo med take potrebne dokaze, kajti pri izpolnitvi obveznosti iz obligacijskopravnega razmerja je moral tožnik kot izvajalec delovati kot dober gospodarstvenik. Od preštevilnih vloženih pripravljanih spisov tožnika velja opozoriti na tistega z dne 18.02.2003 z več kot 100 listinskimi dokazi, od katerih so le redki zgolj na eni strani. Vseh teh dokazov in številnih drugih seveda ni mogoče obravnavati individualno. Vsi tudi ne morejo v enaki meri vplivati na spodnjo praemisso sodniškega silogizma. Nekaterih dokazov, kot je ugotovljeno že v izpodbijani sodbi, ko gre za toženčeva naročila dodatnih del, pa tožnik vendarle ni predložil, vendar bo o njih govora kasneje.

Kot primer nejasnosti in nasprotij razlogov sodbe pritožba citira pasus na str. 3 sodbe, srednjega dela četrtega odstavka, ki glasi: pravna podlaga razmerja, katerega obstoj je med strankama očitno nesporen in je privedlo do tega, da je tožnik nesporno dobil plačano

805.630,00 SIT za idejno zasnovo, arhitekturo in projektantski nadzor nad prvo fazo izvedbenih del, tako sodišču ni znana. Formulacija tega stavka je sicer nekoliko zapletena, njen smisel pa dovolj nazoren glede nespornosti plačila omenjenega zneska iz razmerja, ki nima pokritja v pismeni pogodbi, s katero bi stranki definirali medsebojne pogodbene obveznosti. Ne v tem, ne v drugih pavšalno očitanih primerih ne gre za nasprotja ne med razlogi samimi, ne med njimi in listinami in izvedenimi dokazi. Tudi drugih tovrstnih kršitev, ki se respektirajo uradoma pregled zadeve ni pokazal. Nepristranska ocena dejanskih ugotovitev tudi ne kaže podobe pomanjkanja razlogov o relevantnih odločilnih dejstvih, ki bi jih sicer moral dokazati tožnik in v tem pogledu pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno, da tožnik naročil za dodatna dela preko tistih iz pogodbe z dne 21.06.2000 ni dobil, k poglavitnim pritožbenim trditvam, ki taki oceni nasprotujejo, pa naslednje: Pogodba o zaščiti in predstavitvi rimske opekarske peči z dne

21.06.2000 je po definiciji del, ki jih je z njo prevzel tožnik kot izvajalec, pogodba o delu iz člena 600 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je odločilen za razrešitev tega pravnega razmerja, segajočega pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ, ne pa določila gradbene pogodbe, ki je le nadgraditev pogodbe o delu (glej prvi odstavek člena 630 ZOR). V pogodbi (njen sestavljalec je tožnik sam) je v drugem odstavku člena 9 vpisana klavzula na ključ, kar pomeni izračun z izrecnim jamstvom, torej po cenah iz predračuna, ki je sestavni del pogodbe (a ga ni v spisu). Pomen izračuna z izrecnim jamstvom definira prvi odstavek člena 624 ZOR tako: če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna z izrecnim jamstvom prevzemnika posla za njegovo pravilnost, ta ne sme zahtevati večjega plačila, celo, če je v posel vložil več dela in če je izvršitev terjala večje stroške, kot je pričakoval. Z vsemi tremi računi, priloženimi k predlogu za izvršbo, tožnik zaračunava stroške, ki so mu nastali in so višji od tistih v pogodbi ter bi bili upravičeni le v primeru, če bi mu jih naročil naročnik, tožnik. Med temi nadaljnjimi stroški so posebej problematični tisti v računu št. za štirikratno potovanje na otok in brez pojasnila njihove koneksnosti s prevzetimi deli. V času sklenitve pogodbe (ki šteje kot gospodarska) bi tožnik kot dober gospodarstvenik moral predvideti tudi ovire, ki bi lahko povzročile zastoj pri pravočasni in pravilni izpolnitvi prevzetih obveznosti, zlasti zato, ker je bil s stanjem seznanjen že pred sklenitvijo pogodbe, kar kaže njegov račun št. z dne 08.10.1999, s katerim je tožencu zaračunal 805.630,00 SIT za zasnovo zaščite, arhitekturo in nadzor. Tudi betonski obod je bil izdelan pred sklenitvijo pogodbe. Tožnik na drugi strani tudi ni dokazal, kot ugotavlja že izpodbijana sodba, da je med izpolnitvijo pogodbenih obveznosti prišlo do neizogibnih in nepredvidenih del, zato mu toženec teh zaračunanih del z računi ni dolžan plačati. Toženec je zaradi zapletov s tožnikom tega obvestil o razdrtju pogodbe in odtlej novih del ni naročal, čeprav mu jih je tožnik sugeriral. Med taka naročila ne sodi niti toženčev poziv k pripravi dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, ker bi tožnik kot arhitekt moral na to zakonsko zahtevo toženca opozoriti že pred sklenitvijo pogodbe

21.06.2000.

Kot nepredvideni stroški ne štejejo niti vsi zapleti s sanacijo drenaže in kanalizacije, ki bi mogli biti aktualni šele pri obravnavanju tožnikove nekajletne prekoračitve pogodbenega roka, ki je potekel 30.10.2000, objekt pa je bil nared za prevzem šele v letu

2004. Višje plačilo od izračuna z izrecnim jamstvom iz pogodbe bi tožnik kot izvajalec lahko terjal le v primeru spremembe pogodbe o delu zaradi spremenjenih okoliščin, kakršen je predviden v prvem odstavku člena 133 ZOR in bi moral pri tem dokazati, da gre za nepredvidena, nepredvidljiva dela, zaradi katerih pogodba ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank. Tako spremembo pogodbe bi tožnik težko dokazal, glede na njegovo udeležbo v predhodni fazi, za katero mu je tožnik plačal omenjenih 805.630,00 SIT in da za pojav podtalne vode na dnu arheološkega eksponata, ki je dejansko vplivala na zastoje pri izgradnji, ni vedel, ali mogel računati. Zato se pritožba brez uspeha sklicuje na toženčeva naročila zaračunanih del, ker teh navedb ne dokumentira s konkretnimi listinami, ki bi izvirale od toženca. Tako stanje je nazorno pojasnjeno tudi v izpodbijani sodbi, denimo na str. ob koncu strani, takole: "Nenazadnje pa je tožnik ob sklenitvi pogodbe z dne 21.06.2000 bil seznanjen s stanjem na gradbišču, saj je že pred tem sodeloval pri projektu. Tako izhaja iz izpovedi zaslišanih prič, zlasti, ki je podpisala obravnavano pogodbo arheologinje toženca. Zahtevek tožnika po računih št. in, v skupni višini 1,949.415,16 SIT z obrestmi, je tako brez pravne podlage in ga je zato potrebno zavrniti.

S temi in dosedanjimi razlogi je mogoče pojasniti tudi zavrnitev med pravdo povečanega tožbenega zahtevka v znesku 506.549,00 SIT in razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z zavrnitvijo tega dela. Tožnikovo naročilo za pregled ZRMK (Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij) brez odobritve toženca kot naročnika posla, v fazi, ko je bil tožnik že v izpolnitveni zamudi, ki jo je na tak način še podaljšal, bremeni tožnika samega, saj ta pregled ni bil nujno potreben in je z njim tožnik le dal duška svoji vnemi prepričevanja toženca, da je imel prav. Da je bila kanalizacijska cev, ki je potekala skozi prostor zaščitenega objekta, popolnoma uničena, se je vedelo že pred poročilom o pregledu zatečenega gradbenega stanja te inštitucije z dne 27.10.2000. Za izvedbo prevzetih del po pogodbi to poročilo ni odločilno.

Del stroškov skladiščenja stekla je toženec že poravnal po nanj izstavljenem računu, čeprav je tožniku dal na voljo prostor v delu ptujskega gradu za skladiščenje stekla, vendar tožnik ni pokazal pripravljenosti zmanjšanja stroškov skladiščenja pri tretji osebi.

Tudi strošek rezanja betona je bil zaračunan tožencu, saj je nanj izdana faktura, ki jo je tudi plačal, tako da toženec tega stroška ni dolžan plačati dvakrat, tožniku pa posebej še zato, ker je v času sklenitve pogodbe mogel predvideti tudi rezanje odvečnega dela betona, saj je bil seznanjen z gradnjo betonskega oboda, ki ga je navsezadnje sam predvidel v idejnem projektu.

Tudi preizkus uporabljenega prava ni pokazal nepravilnosti ne pri povzemanju določbe 624 ZOR, ne preostalih določb pogodbe o delu in torej ni razlogov za predlagano poseganje v izpodbijano odločitev, ki je potrjena po členu 353 ZPP. Zavrnitev pritožbe v glavni stvari je vplivala tudi na nepriznanje akcesorij.