27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki jo zastopa C. C., odvetnik v V., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1429/2003 z dne 13. 7. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2020/2002 z dne 3. 9. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1429/2003 z dne 13. 7. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2020/2002 z dne 3. 9. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je s sodno odločbo št. U 2020/2002 presodilo, da se tožba tožnice (sedaj pritožnice) z dne 25. 10. 2002 zavrne in sklenilo, da se tožba tožnikov (sedaj pritožnice in pritožnika) z dne 9. 11. 2002 kot prepozna zavrže. Pritožnika sta v upravnem sporu izpodbijala odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper ugotovitev, da se pokojna C. C. (pritožničina mati) ni štela za jugoslovansko državljanko. Vrhovno sodišče je zavrnilo tako pritožničino pritožbo zoper navedeno sodbo kot tudi pritožbo pritožnice in pritožnika zoper sklep Upravnega sodišča o zavrženju prepozne tožbe. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča in upravnih organov, da je v obravnavanem primeru treba državljanstvo v smislu tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ugotavljati po določbah drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45). Vrhovno sodišče je pritrdilo tudi presoji Upravnega sodišča, da pritožnica kljub temu, da je imela možnost dokazovanja, domneve nelojalnosti ni izpodbila.

2.Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata v izreku navedeno sodbo, ker naj bi bila ugotovitev, da pritožničina mati ni bila jugoslovanska državljanka, arbitrarna. O tem državljanstvu naj bi bilo odločeno po prostem preudarku, brez ustreznih zakonskih določb, ki bi državnim organom omogočale takšno odločanje. V zvezi s tem se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-69/92 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 102). Menita, da je retroaktivna uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 nedopustna, zato Ustavnemu sodišču predlagata, naj razveljavi izpodbijano odločitev o državljanstvu pritožničine matere in razlago Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43), po kateri državnim oblastem ni treba dokazovati nelojalnosti, temveč mora prizadeta oseba domnevo nelojalnosti izpodbiti. Sklicujoč se na 8. in 153. člen Ustave in s tem v zvezi na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), Splošno deklaracijo človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1 Splošna deklaracija ZN) ter na "Dunajsko deklaracijo" in njen "Načrt ukrepov", pritožnika Ustavno sodišče pozivata, naj nemudoma razveljavi drugi odstavek 35. člena ZDrž/45 ter vse predpise in odločbe slovenskih sodišč, ki "nasprotujejo načelom sprave in sožitja, proglašenim v zgoraj omenjenih deklaracijah".

3.Z vlogo, ki jo je vložila po pooblaščencu, pa pritožnica izpodbijani odločitvi očita kršitev 14. in 22. člena Ustave. Navaja okoliščine, ki po njenem mnenju prepričljivo izpodbijajo domnevo nelojalnosti njene pravne prednice do FRLJ in do slovenskega naroda. Sodišči naj bi odločili pristransko in arbitrarno, ker se nista jasno opredelili do njenih trditev o teh okoliščinah. Meni, da iz odločb Ustavnega sodišča št. Up-293/01 z dne 10. 1. 2002 (Uradni list RS, št. 7/02 in OdlUS XI, 107) in št. Up-368/01 z dne 10. 1. 2002 (Uradni list RS, št. 7/02 in OdlUS XI, 105.) izhaja stališče, po katerem kot dokaz lojalnosti zadostuje, da se prizadeta oseba nemške narodnosti ni prekršila zoper svoje državljanske dolžnosti. Zato naj bi bila izpodbijana odločitev tudi tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno.

B. – I.

4.Pritožnika ne z vlogo, ki sta jo vložila sama, ne z vlogo, ki jo je pritožnica vložila po pooblaščencu, ne izpodbijata sklepa Vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper zavrženje njune tožbe z dne 9. 11. 2002. Predmet te ustavne pritožbe je tako le sodba, s katero je bilo odločeno o tožbi in o pritožbi pritožnice, ne pa tudi o pravnih sredstvih pritožnika. Pritožnik torej ni bil stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, poleg tega se njeni učinki neposredno ne raztezajo nanj. Ker pritožniku z izpodbijano sodno odločbo niso mogle biti kršene njegove človekove pravice ali svoboščine, je Ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka).

B. – II.

5.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 8. in 153. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Zgolj sklicevanje na mednarodne konvencije samo po sebi tudi ne zadošča za utemeljitev ustavne pritožbe. Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-69/92, saj v postopku ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva ne gre za odločanje o vrnitvi odvzetega državljanstva, ki bi bilo v diskreciji upravnega organa (kot to zmotno meni pritožnica), temveč za ugotavljanje, ali je oseba po takratnih predpisih in v takratnem času pridobila jugoslovansko državljanstvo.

6.Določbe prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena ZDen in uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45, ki so bile podlaga za odločitev v konkretnem primeru, so bile že predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. U-I-23/93 je Ustavno sodišče presodilo, da niso v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je tudi, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve totalitarnega nacionalsocialističnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Po presoji Ustavnega sodišča je domneva nelojalnosti upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (47. do 49. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Zato pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti z zavzemanjem za stališče, po katerem bi moral upravni organ dokazati nelojalnost.

7.Očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je očitno neutemeljen. Ne gre namreč za to, da se sodišči do njenih trditev o okoliščinah, s katerimi je utemeljevala lojalnost svoje pravne prednice, ne bi opredelili, temveč za to, da pritožnica ne strinja s presojo, da s temi trditvami domneve nelojalnosti ni izpodbila. Že Upravno sodišče je namreč pojasnilo, da pritožnica domneve nelojalnosti ne more utemeljiti zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da se njena pravna prednica ni včlanila v Kulturbund, in na okoliščino, da se ni izselila v nemški Tretji Reich, temveč je ostala na ozemlju tedanje italijanske fašistične države. Tudi Vrhovno sodišče je pritrdilo ugotovitvi Upravnega sodišča, da pritožnica ni ponudila nobenega konkretnega dokaza o navzven zaznavnem ravnanju, s katerim bi podkrepila svoje trditve o lojalnosti njene pravne prednice. Dejstvo, da se pritožnica s tako presojo ne strinja, pa samo po sebi še ne zadošča za sklep o arbitrarnosti, očitni napačnosti oziroma samovoljnosti izpodbijane odločitve.

8.Zmotno je tudi mnenje pritožnice, da iz odločb Ustavnega sodišča št. Up-293/01 in št. Up-368/01 izhaja stališče, po katerem kot dokaz lojalnosti zadostuje, da se prizadeta oseba nemške narodnosti ni pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. V teh odločbah je namreč izrecno navedeno, da se pritožnik pri dokazovanju lojalnosti ne bo mogel opirati na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešen le, če bo ponudil dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazal obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opomba:

[1]Vodje držav in vlad so na t. i. "Dunajskem vrhu" leta 1993 sprejeli Deklaracijo in načrt delovanja proti rasizmu, sovraštvu do tujcev, antisemitizmu in nestrpnosti ter določili, da se ustanovi Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) – vir: spletna stran Informacijsko dokumentacijskega centra Sveta Evrope pri NUK.