Jedro

Kraj prve, torej neposredne škode, je v RS, saj gre za kraj, kjer je prišlo do poplav, ki so povzročile škodo na tožničinih nepremičninah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opozarja, da Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba) v 2. točki 7. člena govori o „kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ta izraz pa se po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU nanaša na kraj vzročnega dejanja kot tudi na kraj, v katerem je škoda nastala. Vzročno dejanje naj bi potrditvah tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) nastalo v A., škoda pa v R.S. (v nadaljevanju RS). Vendar iz preskopih navedb tožnice ni mogoče razbrati, katera škoda je tožnici nastala, posredna ali neposredna, manjka tudi obračun zatrjevane škode. Stroški sanacije predstavljajo posredno škodo. Sodišče prve stopnje tudi ni vsebinsko pojasnilo, zakaj šteje, da tožnica zatrjuje neposredno škodo in je prekoračilo trditveno podlago tožbe. Sodišče EU kot kraj škodnega dogodka šteje zgolj kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi kraj nastanka posredne škode. Vprašanje, ali je tožnici nastala posredna ali neposredna škoda je bistveno za odločitev o vprašanju pristojnosti. Če bi namreč veljalo tudi za nastanek posredne škode, kraj, kjer je škoda nastala, bi to pomenilo, da bi oškodovanec lahko posredne posledice škodnega dogodka utrpel kjerkoli se pač nahaja, kar bi vodilo v pravno negotovost glede vprašanja mednarodne pristojnosti in tudi do tako imenovanega. „forum shoppinga“. Predlaga, da sodišče druge stopnje postavi Sodišču EU v predhodno odločanje vprašanje, kako je za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točki 2 Uredbe treba razlagati pojem kraj, kjer je nastala škoda, upoštevajoč zapoved usklajenosti terminov Uredbe Rim II in uredbe Bruselj I in dejstvo, da je po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU škoda, ki jo je po uredbi Rim II treba upoštevati pri določitvi kraja, kjer je ta škoda nastala, neposredna škoda, ter, ali mora tožeča stranka za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točki 2 Uredbe jasno in določno zatrjevati neposredno škodo in jo natančno diferencirati od neposredne škode. Opozarja, da sodna praksa pritožbenega sodišča glede vprašanja posredne škode ni enotna. Postopanje pritožbenega sodišča je tako v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, toženki pa je kršena pravica do sodnega varstva, pravnega sredstva in enakosti procesnih orožij. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da ni podana mednarodna sodna pristojnost sodišča RS ter tožbo zavrže in tožnici naloži, da toženki povrne njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih kršitev. Izpodbijani sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se ga da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno razmejilo splošno pravilo o pristojnosti po členu 4 Uredbe(1) od pravil o posebni pristojnosti po členu 5 Uredbe, v skladu s katerim so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene tudi pred sodišči druge države članice na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 poglavja II, naslovljenega „Pristojnost“. Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici (oziroma v tem primeru družba s sedežem v državi članici) je tako lahko v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti tožena v drugi državi članici pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (člen 7, točka 2, ki je v oddelku 2 poglavja II Uredbe). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, da se navedeno določilo nanaša tako na kraj, v katerem je nastala škoda (kraj, v katerem je dejanje, na katerem temelji deliktna ali kvazideliktna odgovornost, povzročilo škodo), kot na kraj ravnanja, s katerim je bila povzročena škoda (kraj vzročnega ravnanja), in je toženka lahko tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja, po izbiri tožnice, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU.(2)

7. V obravnavanem primeru iz tožbenih trditev izhaja, da je tožnici zaradi poplavnega dogodka (poplavljanja reke Drave) nastala škoda na območju RS, in sicer škoda na nepremičninah v k.o. G. in k.o. F.(kmetijsko zemljišče in gozd). Glede višine škode se tožnica sklicuje na priložene dokaze o višini škode. Iz navedenega nedvomno izhaja, da tožnica zahteva odškodnino za škodo, ki je nastala v RS. Za utemeljenost pristojnosti je dovolj trditev tožnice, da je škoda nastala in kje je nastala.(3) Tožnica je torej v zadostnem obsegu podala trditve o škodi, ki jo je utrpela v škodnem dogodku.

8. Toženka neutemeljeno izpodbija presojo podanega ugovora mednarodne pristojnosti iz razloga, da iz preskopih tožbenih navedb ni mogoče razbrati, ali tožnica uveljavlja neposredno ali posredno škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so za opredelitev pristojnosti po členu 7 točki 2 Uredbe, ki določa pravilo o posebni pristojnosti v zvezi z delikti in kvazidelikti, za kraj nastanka škode odločilne le primarne škode (kraj, kjer pride do neposrednega vpliva na pravno dobrino, npr. telo ali premoženje), ne pa tudi nadaljnje ali posredne škode. Pravilno je tudi ocenilo, da gre v predmetnem primeru za neposredno škodo. Kraj prve, torej neposredne škode, je v RS, saj gre za kraj, kjer je prišlo do poplav, ki so povzročile škodo na tožničinih nepremičninah. Pri tem ni bistveno, ali je tožnica višino škode opredelila tako, da zahteva plačilo stroškov sanacije. Odločilno je, da so poplave v RS neposredno vplivale na pravno dobrino (nepremično premoženje) tožnice, ki se je prav tako nahajalo v RS, le ravnanje, s katerim je bila povzročena škoda, je bilo storjeno v drugi državi.(4)

9. Pravilo o posebni pristojnosti, ki je kot odstopanje od načela določitve pristojnosti na podlagi kraja stalnega prebivališča tožene stranke določeno v členu 7 točka 2 Uredbe, temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, ki upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitosti sodstva in načela procesne ekonomije.(5) Prav to pa je podano tudi v obravnavanem primeru, ko je celotna škoda zaradi vzročnega dejanja, do katerega je sicer prišlo na območju R.A., nastala v RS. Ugotavljanje škode bo glede na citirano sodno prakso zagotovo najlažje na območju, kjer je škoda nastala, torej v RS.

10. Ker torej tožnica uveljavlja škodo na nepremičninah, ki ji je nastala v posledici poplav na območju RS, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v predmetnem sporu sodišče, na območju katerega je nastala škoda, torej sodišče na območju RS. Tožnica je tako v skladu s pravom EU pravilno izbrala pristojno sodišče, zato tudi ni pritrditi pritožbenemu očitku, da gre za tako imenovani forum shopping.

11. Predložitev predlaganega vprašanja glede razlage pojma „kraj, kjer je nastala škoda“ v predhodno odločanje Sodišču EU ni potrebno. Sodišče EU je že pojasnilo, da tega pojma ni mogoče razlagati tako široko, da bi obsegal vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je povzročil škodo, ki pa je dejansko nastala na drugem kraju.(6) Navedeno pomeni, da se kot kraj nastanka škode upošteva zgolj kraj nastanka prvotne oziroma neposredne škode. Glede tega vprašanja torej že obstaja sodna praksa Sodišča EU, in sicer ne zgolj po Uredbi (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II ), ampak tudi po Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je v glede izbirne pristojnosti po kraju škodnega dogodka vsebinsko enaka sedaj veljavni Uredbi št. 1215/2012. 12. Prav tako Sodišču EU ni potrebno predložiti v predhodno odločanje drugega predlaganega vprašanja, ali mora tožeča stranka za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točki 2 Uredbe jasno in določno zatrjevati neposredno škodo in jo natančno diferencirati od posredne škode. Sodišče EU je že presodilo, da sodišče sicer ni dolžno izvesti obsežnega dokaznega postopka (npr. zaslišati prič) glede določitve pristojnosti, lahko pa preizkusi svojo mednarodno pristojnost v skladu z Uredbo na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo, vključno, odvisno od primera, z ugovori tožene stranke.(7) Če iz vseh podatkov, ki so sodišču na voljo, ne bo mogoče ugotoviti, da je za sojenje pristojno sodišče države članice (v konkretnem primeru, da je škoda dejansko nastala na območju RS), se bo sodišče izreklo za nepristojno. Navedeno vprašanje tudi ne more vplivati na odločitev v konkretnem primeru, saj iz tožbenih trditev v konkretnem primeru jasno in določno izhaja, da je do prvotne škode prišlo na območju RS.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodna praksa sodišča druge stopnje glede vprašanja posredne škode ni enotna. Toženka se sklicuje na sodno prakso, ki se nanaša na primere, ko kot tožeča stranka nastopa zavarovalnica, ki je odškodnino izplačala oškodovancu, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.

14. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno le o ugovoru pristojnosti slovenskega sodišča, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži na končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Ki se uporablja v tej zadevi na podlagi prvega odstavka člena 66 Uredbe, ker je bila tožba v predmetnem sporu vložena po 10. 1. 2015, dne 4. 11. 2015. Op. št. (2) : Glej npr. sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-509/09 in C-161/10 z dne 25. 10. 2011, 41. točka obrazložitve, sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 28. točka obrazložitve.

Op. št. (3) : A. Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 9 - 27. Op. št. (4) : Obravnavanega primera ni mogoče enačiti s primerom, v katerem je Sodišče EU presodilo, da je škoda, ki nastane svojcem zaradi smrti bližnjega, pri čemer je do smrti prišlo v drugi državi, posredna škoda (Sodba Sodišča EU v zadevi C-350/14 z dne 10. 12. 2015).

Op. št. (5) : Sodba Sodišča EU v zadevi C-189/08 z dne 16. 7. 2009, 24. točka obrazložitve.

Op. št. (6) : Sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 28. točka obrazložitve. V tej zadevi je Sodišče presodilo, da čista finančna škoda, ki nastane neposredno na bančnem računu tožeče stranke, ne more šteti za „upoštevno navezno okoliščino“ na podlagi člena 5, točke 3, Uredbe št. 44/2001, če ni drugih posebnih okoliščin (navedeno določilo je vsebinsko enako členu 7 točki 2 Uredbe).

Op. št. (7) : Tako sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 45. točka obrazložitve.