Jedro

Tožnica je ravnala s potrebno skrbnostjo. Pred prodajo je dala vozilo oceniti po sodnem cenilcu (njegova cenitev se bistveno ne razlikuje od kupnine za prodano vozilo), vozilo je prodajala preko družbe, ki se poklicno ukvarja s prodajo avtomobilov in je bila prodaja oglaševana preko spleta. Vozilo tržno ni bilo zanimivo in se je prodajalo v obdobju splošnega upada prodaje rabljenih vozil. Toženca zgolj s tem, ko trdita, da bi morala tožnica vozilo prodati prej in dražje, nista dokazala njene opustitve razumnih ukrepov za zmanjšanje škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške 1.568,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136514/2010 z dne 4. 10. 2010 v veljavi v I. točki, kjer je toženi stranki naloženo, da tožeči plača 10.560,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2011 dalje do plačila, in v III. točki, o preostanku pa je odločilo, da se postopek ustavi zaradi umika tožbenega zahtevka (I. izreka). Pobotni ugovor tožene stranke v znesku 11.500,00 EUR je zavrnilo (II. izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki, odmerjenih na 1.797,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se toženca pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagata spremembo ali, podredno, razveljavitev sodbe. Najprej izpodbijata napačno odmero pravdnih stroškov. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožeča stranka že v postopku izvršbe delno umaknila predlog za izvršbo za dne 3. 1. 2014 plačanih 11.500,00 EUR. Tožeči stranki zato ne pripada nagrada za postopek in nagrada za narok od vrednosti predmeta 20.683,10 EUR, temveč kvečjemu za vrednost predmeta 10.560,08 EUR. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožencema zaradi odpovedi pogodbe škoda ni nastala ter da je tožeča stranka pri prodaji vozila ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Iz navedb tožene stranke jasno izhaja, da je bila prikrajšana, ker je vrednost vozila s potekom časa bistveno padla. V kolikor bi tožeča stranka poskušala vozilo prodati prej, bi zanj prejela višji znesek in bi se dolg tožene stranke zmanjšal. Tako pa je vozilo prodajala kar 14 mesecev. Tožena stranka v pobot ugovarja škodo, ki ji je nastala, ker tožeča stranka ni ravnala v skladu s četrtim odstavkom 243. člena OZ, ker ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi se zmanjšala škoda. Tožena stranka je v pripravljalnih vlogah natančno pojasnila, da škodo iz naslova prepozne prodaje ocenjuje na 2.500,00 EUR. Sodišče napačno zaključuje, da razlika med domnevno zatrjevano vrednostjo 13.200,00 EUR in prodano vrednostjo 11.500,00 EUR znaša zgolj 1.700,00 EUR. Sodišče je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem za motorna vozila, nato pa v sodbi toženi stranki očita, da višine pobotnega ugovora ni specificirala.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o stroških, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

5. Podlaga terjatve tožeče stranke je v sklenjeni pogodbi o finančnem leasingu z dne 15. 2. 2008, katere sestavni del so splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je prvi toženec predmet leasinga, osebno vozilo znamke H. vrnil 2. 11. 2009. Tožnica je 23. 4. 2010 pogodbo odpovedala, terjatev do leasingojemalca pa obračunala po pogodbenih pogojih (točka 19.14. Splošnih pogojev), po katerih mora leasingojemalec v primeru odpovedi pogodbe leasingodajalcu takoj plačati vse še nezapadle obroke, ki v tem primeru takoj zapadejo v plačilo, skupaj z morebitnimi stroški, zmanjšane za znesek, dobljen s prodajo predmeta leasinga.

6. Tožena stranka konkretno ugovarja izračunu višine njene obveznosti v tistem delu, ki predstavlja zmanjšanje njene obveznosti za prejeto kupnino od prodaje vozila. Tožeča stranka je vozilo prodala 19. 1. 2011 za 11.500,00 EUR in ta znesek upoštevala pri višini terjatve. Tožena stranka ji očita neskrbnost pri prodaji vozila, češ da bi ga morala kot dober in skrben gospodar prodati prej oziroma nemudoma ter za višjo ceno. Škodo zaradi prepozne prodaje ocenjuje na znesek 2.500,00 EUR, škodo zaradi očitno prenizke cene prodaje predmeta leasinga na 9.000,00 EUR, seštevek 11.500,00 EUR pa uveljavlja v pobot terjatvi tožeče stranke.

7. Za terjatev, ki jo toženca uveljavljata v pobot, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage. Da bi tožena stranka uspela z ugovorom, da tožnica ni storila vseh razumnih ukrepov pri prodaji vozila, da bi zmanjšala višino škode (četrti odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika – OZ), bi morala zatrjevati in dokazati, da tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo. V zvezi s tem prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnjuje v obrazložitvi sodbe, da v zvezi s tem ni odločilno dejansko vprašanje, kakšna je bila tržna vrednost ob razdrtju pogodbe, temveč, ali je tožeča stranka ravnala s potrebno skrbnostjo pri prodaji vozila(1). Toženca tudi v pritožbi vztrajata, da tožeča stranka ni ravnala kot dober in skrben gospodar, ker je vozilo predolgo prodajala ter da bi ga lahko prodala dražje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica ravnala s potrebno skrbnostjo. Pred prodajo je dala vozilo oceniti po sodnem cenilcu (njegova cenitev se bistveno ne razlikuje od kupnine za prodano vozilo), vozilo je prodajala preko družbe, ki se poklicno ukvarja s prodajo avtomobilov in je bila prodaja oglaševana preko spleta. Vozilo tržno ni bilo zanimivo in se je prodajalo v obdobju splošnega upada prodaje rabljenih vozil. Toženca zgolj s tem, ko trdita, da bi morala tožnica vozilo prodati prej in dražje, nista dokazala njene opustitve razumnih ukrepov za zmanjšanje škode. V zvezi s tem je treba zavrniti tudi pritožbeni očitek, da sta toženca glede višine svojega pobotnega ugovora predlagala izvedenca za motorna vozila, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Odločitev je pravilna že zato, ker tožena stranka drugega kot „v dokaz svoje trditvene podlage (temelj in višina)“, sploh ne navede, kaj naj bi izvedenec ugotavljal. 8. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženca nista dokazala svoje odškodninske terjatve, uveljavljene v pobot. Izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, mora poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP). Sodišče mora tako odločiti zaradi učinkov pravnomočnosti (tretji odstavek 319. člena ZPP). Tožena stranka ni ugovarjala kršitev določb ZPP v tej smeri, sodišče druge stopnje pa nanje ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o glavni stvari pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločitvi ni kršilo določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pač pa je delno utemeljena pritožba tožene stranke v tistem delu, v katerem izpodbija višino prisojenih pravdnih stroškov tožeči stranki po ZOdvT. Nagrado za postopek in nagrado za narok je namreč sodišče odmerilo od vrednosti spornega predmeta 20.683,10 EUR, čeprav je tožeča stranka že v izvršilnem postopku, še pred odločanjem v pravdnem postopku, glavnico terjatve znižala na 10.560,08 EUR. Upoštevaje navedeno vrednost spornega predmeta je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nekaj nižje pravdne stroške, ki znesejo skupaj z materialnimi stroški, DDV in sodno takso 1.568,25 EUR. Pritožbeno sodišče je zato delno spremenilo stroškovno odločitev na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

11. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela glede odločitve o stroških postopka, torej glede stranske terjatve, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sklep VSL I Cpg 861/2010, sodba VSL II Cp 1768/2012, sodba in sklep VSL I Cpg 818/2012.