Jedro

Javni listini po dokazni vrednosti odtehtata izjavo stranke, ki je bila dana na zaslišanju pred upravnim organom dne 18. 11. 1997, da se je vrnila v Slovenijo septembra 1946, ko se je ravno začela šola. V dokazno vrednost dveh javnih listin, ki okoliščino, bistveno za odločitev o reviziji, zanesljivo izkazujeta, ni mogoče dvomiti zgolj zaradi tega, ker je stranka o isti okoliščini v svojo škodo izjavila nekaj drugega. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 18. 11. 1997 ni razvidno, da je bil tožnik v zvezi z izjavo, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, opozorjen na neskladje s podatki upravnih spisov (predvsem potrdila Arhiva RS, ki je ob zaslišanju nedvomno že bilo del spisov) in na njene možne posledice v pogledu izida upravnega postopka (1. odstavek 5. člena in 14. člen ZUP). Takšne izjave zato ni mogoče obravnavati kot dokazilo, da dejstva, ki jih navajata javni listini (potrdilo UE A z dne 18. 11. 1997, torej istega dne kot je bil tožnik zaslišan, je imela tožena stranka ob odločanju vsekakor med upravnimi spisi), ni šteti za resnično, še zlasti ne, če se upošteva z zakonom določeno razmerje med dokazno vrednostjo javne listine (164. člen ZUP) in izjavo stranke (uvodni stavek 1. odstavka 182. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 27. 2. 2004, odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v postopku revizije, opravljenem po uradni dolžnosti, odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 18. 4. 2001, s katero je bil tožeči stranki priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - otroka ubitih talcev.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je ob ponovni reviziji odločbe upravnega organa prve stopnje ter ob upoštevanju napotil sodb Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS ugotovila, da ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov in izpovedi stranke ni sporno, da je bil oče tožeče stranke A.A. ustreljen kot talec v taborišču v B., Srbija, v času vojne 16. 10. 1941 in da je bil BB v času smrti očeta še otrok. Sporen pa je po mnenju tožene stranke datum vrnitve tožeče stranke domov in sicer ali je bilo to do 31. 12. 1945 ali po tem datumu. Spisu je priloženo potrdilo Arhiva RS, kjer je navedeno, da je bil B.B. repatriiran v domovino 30. 8. 1945 iz B., Srbija. Iz potrdila Upravne enote A. z dne 18. 11. 1997 je razvidno, da je v Mestni občini A. stalno prijavljen od leta 1945. Relevantna okoliščina, kdaj se je tožeča stranka vrnila domov, je tako po mnenju tožene stranke še nerazjasnjena. Za ugotovitev te okoliščine bo po mnenju tožene stranke treba oceniti že izvedene dokaze in izvesti po potrebi še nove, nato tožeči stranki dati možnost, da se o ugotovitvah in zaključkih upravnega organa pred odločitvijo v zadevi izjavi. Po dopolnitvi postopka pa bo treba o zahtevku ponovno odločiti ter pri tem upoštevati stališča sodbe Upravnega sodišča. Tožeča stranka v tožbi ugovarja postopku tožene stranke ter navaja, da postopanje tožene stranke povzroča zgražanje, saj ne verjame dokumentu, ki ga je izdal Arhiv Republike Slovenije kot uradna inštitucija. Tožbi prilaga tudi fotokopijo osnovnošolskega spričevala, iz katerega je razvidno, da se je vpisala v osnovno šolo 10. 5. 1945. Meni, da je s tem ovržen sum in dvom tožene stranke v to, kdaj je tožeča stranka prišla v domovino. Sodišče naproša, da upošteva spričevalo in potrdilo Arhiva RS kot dokumenta, ki odpravljata sume tožene stranke glede priznanja statusa. Prav tako prosi, da se prekine zavlačevanje tega primera z nemogočimi nadaljnjimi zahtevami. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema svojo odločitev ter poudarja, da v spisu ni bilo osnovnošolskega spričevala, ki bi relevantno okoliščino datuma vrnitve v Slovenijo bolj pojasnilo. V spisu je bil zapisnik o zaslišanju stranke z dne 8. 11. 1997, iz katerega je razvidna izjava tožeče stranke, da je v Slovenijo prišla septembra 1946, ko se je ravno začela šola in to v A. k materi iz otroškega doma v C, Srbija. Na podlagi teh ugotovitev je po mnenju tožene stranke stanje glede vrnitve v Slovenijo nerazčiščeno, je pa to pravno relevantna okoliščina za odločanje o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja, zato vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Z odgovorom tožene stranke je sodišče seznanilo tožečo stranko, ki glede izjave, dane na zapisnik, o vrnitvi v A. septembra 1946, ugovarja, češ da je to pomota, nastala na strani uradne osebe. Prav tako ni nihče zahteval od tožeče stranke nikakršnega potrdila o vpisu v šolo. Tudi tožena stranka ni nikoli omenjala datuma v letu 1946. Tožeča stranka poudarja, da se po toliko letih le malokdo spomni točnih datumov, posebno otrok, ki je bil takrat star devet let. To dokazuje samo Arhiv Republike Slovenije in osnovnošolsko spričevalo, ki ga je tožeča stranka priložila. Tožba je utemeljena. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba US, 43/99, 12/00 - odločba US, 28/00, 1/01 - odločba US, 64/01 in 110/02, v nadaljevanju ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja je ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941, ali je padel, umrl ali bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15. 5. 1945, oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945, ter tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje (8. odstavek 2. člena ZZVN).

V tem upravnem sporu je bilo v dosedanjih postopkih kot nesporno ugotovljeno, da je bil oče tožeče stranke ustreljen kot talec v taborišču v B., Srbija, v času vojne 16. 10. 1941 ter da glede tega ni zakonskih ovir za pridobitev uveljavljenega statusa. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe pa naj bi bilo sporno, kdaj se je tožeča stranka vrnila domov, ali je bilo to pred 31. 12. 1945 ali po tem datumu. Po presoji sodišča listine v upravnih spisih dajejo dovolj podlage za ugotovitev, da se je tožeča stranka vrnila v domovino - v Slovenijo pred 31. 12. 1945. Med upravnimi spisi je namreč potrdilo Arhiva RS (št. ... z dne 5. 4. 1994, Arhiv Republike Slovenije, Referat za dislocirano arhivsko gradivo II), iz katerega je razvidno, da je bila tožeča stranka repatriirana v domovino 30. 8. 1945. Prav tako je med upravnimi spisi potrdilo Upravne enote A., št. ... z dne 18. 11. 1997, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka v Mestni Občini A. stalno prijavljena od leta 1945. Po presoji sodišča navedeni listini po dokazni vrednosti odtehtata izjavo stranke, ki je bila dana na zaslišanju pred upravnim organom dne 18. 11. 1997, da se je vrnila v Slovenijo septembra 1946, ko se je ravno začela šola. V dokazno vrednost dveh javnih listin, ki okoliščino, bistveno za odločitev o reviziji, zanesljivo izkazujeta, ni mogoče dvomiti zgolj zaradi tega, ker je stranka o isti okoliščini v svojo škodo izjavila nekaj drugega. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 18. 11. 1997 ni razvidno, da je bil tožnik v zvezi z izjavo, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, opozorjen na neskladje s podatki upravnih spisov (predvsem citiranega potrdila Arhiva RS, ki je ob zaslišanju nedvomno že bilo del spisov) in na njene možne posledice v pogledu izida upravnega postopka (1. odstavek 5. člena in 14. člen ZUP). Takšne izjave zato ni mogoče obravnavati kot dokazilo, da dejstva, ki jih navajata javni listini (potrdilo UE A. z dne 18. 11. 1997, torej istega dne kot je bil tožnik zaslišan, je imela tožena stranka ob odločanju vsekakor med upravnimi spisi), ni šteti za resnično, še zlasti ne, če se upošteva z zakonom določeno razmerje med dokazno vrednostjo javne listine (164. člen ZUP) in izjavo stranke (uvodni stavek 1. odstavka 182. člena ZUP). Tožena stranka je torej dejansko stanje, ugotovljeno v revidirani odločbi, presojala mimo pravil upravnega postopka in zato, po presoji sodišča, prišla do napačnega zaključka. V zvezi s tem sodišče zgolj v ilustracijo še navaja, da je tožnik priložil tožbi kopijo šolskega spričevala, iz katerega je razvidno, da je bil vpisan v šolo v A. 15. 10. 1945. Glede na navedeno tožena stranka po mnenju sodišča ni imela utemeljene podlage za odpravo odločbe prve stopnje in vračanje zadeve zaradi dopolnitve dokaznega postopka.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke utemeljena, zato je tožbi ugodilo in s sodbo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Ni pa zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek oziroma ji ni naložilo, naj ponovno opravi revizijo, saj je bila revizija z izdajo izpodbijane odločbe že izčrpana. Sodišče namreč ugotavlja, da je odločba Upravne enote A. z dne 18. 4. 2001, pravilna in zakonita in zato ni nobene podlage za ponovno odločanje tožene stranke na podlagi upravne revizije. Po pravnomočnosti te sodbe bo šteti, da je bila revizija opravljena ter da je k navedeni odločbi dano soglasje (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS v zvezi s 1. odstavkom 103. člena Zakona o vojnih invalidih).