Jedro

Po Dublinski uredbi ima država članica EU možnost, da prosilca za mednarodno zaščito, ki je že prej za tako zaščito zaprosil v drugi državi članici EU, preda tej državi kot odgovorni državi za obravnavo prošnje. Na odločanje o predaji prosilec ne more vplivati, razen če izkaže, da bi mu bile v odgovorni državi kršene človekove pravice. Tega pa v tem primeru prosilci niso izkazali, saj nobena pristojna institucija ni ugotovila, da bi bile v Italiji prosilcem sistematično kršene človekove pravice, posamični primeri pa tega ne morejo izkazati. Poleg tega so prosilci sami zapustili Italijo in niso sledili napotkom italijanskih oblasti, da naj se zglasijo na policiji v Trstu, kjer bodo uredili svoje začasno bivanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-6/2009/34 (1313-18) z dne 10. 10. 2012. S tem sklepom je tožena stranka odločila, da se združijo v en postopek prošnje za priznanje mednarodne zaščite vseh v uvodu te sodbe navedenih prosilcev (1. točka izreka); da njihovih prošenj ne bo obravnavala, saj bodo predani Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj (2. točka izreka). Svojo odločitev je oprla na 33. člen v povezavi s 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), prvi odstavek 3. člena ter točko c) prvega odstavka 16. člena Uredbe sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba).

2. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se ob uporabi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje tudi sklicuje, pri tem jih delno ponavlja oziroma povzema, opredeljuje pa se tudi do tožbenih navedb, ki jih zavrne kot neutemeljene.

3. Tožniki v pritožbi uveljavljajo pritožbene razloge: zmotna uporaba materialnega prava, napačna ugotovitev dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Glede dejanskega stanja se sklicujejo na nehumane razmere, v katerih živijo prosilci za mednarodno zaščito v Italiji, kar izhaja iz več informacij o stanju v Italiji, ki so vsem dostopne na internetu, zato jih svoji tožbi tudi niso priložili. Pri tem se sklicujejo na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi MSS proti Grčiji in Belgiji. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje pa v te informacije nista vpogledala in se do stanja v Italiji, ki iz teh informacij izhaja, nista opredelila (tožena stranka se je sklicevala le na odgovor Italije na poročili komisarja EU za človekove pravice, ki pa tudi ne odraža dejanskega stanja, temveč se le sklicuje na italijanska programa SPRAR in CARA, ki pa sta zaradi številnih prosilcev v Italiji neučinkovita in imata premajhne kapacitete), čeprav so že v prošnji navedli, da so Italijo zapustili zaradi nehumanih razmer, ki tam vladajo. Sodišče prve stopnje pa je poleg tega tudi kršilo pravila postopka, saj se do argumentov tožnikov v obrazložitvi svoje sodbe ni opredelilo. Opisujejo svoje razmere in pravne postopke v Italiji, zlasti pa, da so bili po bivanju v Bariju in na Siciliji poslani v Trst, kjer pa si humanitarnega prebivanja niso mogli urediti, ker niso imeli kje prebivati, zato se niso javili na policiji v Italiji, temveč so prišli v Slovenijo. Ob vrnitvi v Italijo bodo sicer imeli možnost ponovno aktivirati postopek za humanitarno zaščito, vendar bodo spet imeli probleme z dovoljenjem za prebivanje. Podvrženi bi bili resnemu tveganju, da bi pristali na cesti, saj jim Italija zaradi pomanjkanja kapacitet ne bi mogla zagotoviti nastanitve. Ker jim je humanitarno prebivanje, dano za eno leto, že poteklo, ne bi bili upravičeni do nastanitve. Zato predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da so prosilci v Slovenijo prišli iz Italije, kjer so že bili v postopku za pridobitev mednarodne zaščite (pri čemer sta prvi tožnik in prava tožnica za mednarodno zaščito v Italiji zaprosila že dvakrat, ml. sedma tožnica pa enkrat); da so (po lastnih izjavah) bivali v Bariju in v Messini; da so bili za dan 12. 7. 2012 povabljeni na policijo v Trstu, kjer naj bi uredili dovoljenje za prebivanje iz humanitarnih razlogov, tako dovoljenje so imeli do tedaj v Messini; da se tožniki odrejenega dne na policiji v Trstu niso zglasili, saj so že 11. 7. 2012 na Policijski postaji v Kopru izrazili namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji; da se je Republika Italija izrekla za pristojno za obravnavo njihove prošnje v skladu s točko c 16. člena Dublinske uredbe. Sporno pa je, ali bi bile s predajo tožnikov Italiji kršene določbe 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 18. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki prepovedujeta mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Tožniki namreč zatrjujejo, da glede na razmere v Italiji in okoliščine, v katerih v Italiji živijo prosilci za mednarodno zaščito, kar izhaja iz številnih informacij, na katere so opozarjali že v predhodnem postopku, ne bi mogli dobiti nastanitve in bi zato bili prisiljeni živeti na cesti, so pa družina s šestimi mladoletnimi otroci.

7. Dublinska uredba daje možnost državi (članici Evropske Unije – EU), v katero pridejo prosilci za mednarodno zaščito, ki so tako prošnjo prej podali že v kateri drugi državi članici EU, da take prosilce preda državi, ki jih je predhodno obravnavala. O tem na podlagi diskrecije odloči pristojni državni organ, v tem primeru je to tožena stranka, pri čemer se mora s prevzemom prosilcev strinjati država, v katero bodo prosilci vrnjeni. Prosilci na odločanje o svoji predaji državi, odgovorni za obravnavo njihove prošnje, ne morejo vplivati, razen če izkažejo, da bodo v odgovorni državi kršene njihove človekove pravice.

8. Da bi bile tožnikom v primeru predaje Italiji kot odgovorni državi za obravnavo njihovih prošenj za mednarodno zaščito oziroma za nadaljnje bivanje v Italiji v okviru humanitarne zaščite kršene človekove pravice, tožniki niso izkazali niti z navajanjem razmer, ki naj bi jim bili v Italiji priča, niti s sklicevanjem na informacije o razmerah, v katerih v Italiji živijo prosilci za mednarodno zaščito oziroma osebe, ki jim je mednarodna zaščita priznana.

9. Tožniki so namreč po lastnih izjavah v Italiji imeli humanitarno zaščito od leta 2009, to pomeni, da so imeli dovoljenje za prebivanje z veljavnostjo enega leta, ki se lahko obnovi. To se je očitno tudi dogajalo, saj so tako dovoljenje imeli še tudi leta 2012, s tem, da so jih italijanske oblasti pozvale, da se za podaljšanje takega dovoljenja 12. 7. 2012 zglasijo na policiji v Trstu, do tedaj pa so imeli dovoljeno prebivanje v Messini. Tožniki so očitno krenili proti Trstu, vendar se določenega dne (12. 7. 2012) na policiji v Trstu niso zglasili, saj so bili najpozneje 11. 7. 2012 že v Sloveniji. Navedenega dne so namreč na Policijski postaji v Kopru izrazili namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Ker so tožniki s tem, ko se niso odzvali vabilu italijanskih oblasti, da se 12. 7. 2012 zglasijo na policiji v Trstu, samovoljno opustili možnost ureditve začasnega prebivanja v Trstu, se zdaj ne morejo z uspehom sklicevati na to, da tega dovoljenja tako ne bi dobili, ker niso imeli nastanitve in jim nastanitve glede na razmere v zvezi s prosilci za mednarodno zaščito v Italiji tudi italijanske oblasti ne bi priskrbele, in da naj zato njihovo prošnjo obravnava Slovenija.

10. Tudi Vrhovno sodišče namreč ne verjame zatrjevanjem tožnikov, da v Trstu za njih kot prosilce oziroma uživalce mednarodne zaščite italijanske oblasti ne bi poskrbele in jim zagotovile pogojev za človeka vredno življenje brez kršenja njegovih človekovih pravic.

11. Splošno znano dejstvo je, da ima Italija velikansko število prosilcev za mednarodno zaščito in da tudi v Italiji (pa tudi v Sloveniji) gospodarske razmere niso ugodne. To pa še ne pomeni, da v Italiji za prosilce za mednarodno zaščito oziroma ljudi, ki so pod mednarodno zaščito, ni poskrbljeno. To, da je poskrbljeno, izhaja tudi iz poročila Italije Komisarju Sveta Evrope z dne 18. 9. 2012, v katerem se omenja program SPRAR, v okviru katerega Italija zagotavlja pogoje za bivanje in življenje prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki jim je taka zaščita podeljena. Vrhovno sodišče enako kot prvostopenjsko sodišče in tožena stranka ne vidi razloga, da navedbam italijanskih oblasti v navedenem odgovoru ne bi verjelo, in da bi svojo odločitev oprlo na posamične informacije o razmerah v Italiji, v katerih so (nekateri) prosilci za mednarodno zaščito. Do zdaj namreč niti Evropsko sodišče za človekove pravice niti druge, za to pristojne institucije, tudi ne Komisar za človekove pravice in tudi ne Urad za begunce Organizacije Združenih narodov niso ugotovili, da bi v Italiji obstojala sistemska pomanjkljivost pri zagotavljanju pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito oziroma pri vodenju postopkov o tem, ki bi lahko pomenila nečloveško oziroma ponižujoče ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito. Tudi iz navedb tožnikov in ugotovitev v informacijah, na katere se sklicujejo, ne izhaja, da bi bile razmere v Italiji na tem področju podobne grškim v času, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da zaradi zelo perečih razmer v Grčijo ni dopustno vračati prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na navedeno tudi sklicevanje tožnikov na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, ni utemeljeno.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do tožbenih navedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe svojo vero izrecno poverilo odgovoru Republike Italije z dne 18. 9. 2012, podanemu na poročilo Komisarja za človekove pravice (in ne UNHCR kot je zmotno navedeno na 5. strani obrazložitve), ne pa posamičnim informacijam, na katere se tožniki sklicujejo. Na ta način se je posredno opredelilo tudi do teh informacij, čeprav jih izrecno ni komentiralo.

13. Kot je bilo v tej sodbi že poudarjeno, pa iz navedenega odgovora Italije z dne 18. 9. 2012 izhaja, da razmere v Italiji na področju mednarodne zaščite obravnavajo celovito in izkazujejo, da na sistemski ravni ni mogoče govoriti, da se prosilcem za mednarodno zaščito in osebam, ki jo uživajo, v Italiji kršijo človekove pravice. To pa seveda ne pomeni, da posamezni primeri kršitev niso mogoči. Da bi prav tožnikom grozilo kršenje njihovih človekovih pravic, pa niso izkazali. Še več, sami so opustili možnost ureditve nadaljnjega začasnega prebivanja v Italiji (kjer so po lastnih navedbah legalno prebivali od leta 2009), res da ne več v Messini, temveč v Trstu, ki so jim ga omogočile italijanske oblasti, zato se v tem postopku na kršenje človekovih pravic, ki naj bi jih čakalo v Italiji, ne morejo uspešno sklicevati.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.