Jedro

Kaznivo dejanje po 4. točki 1. odst. 132. člena KZ RS je mogoče storiti tudi z odredbo za večkratno izplačilo regresa z namenom, da se podjetje izogne plačilu prispevkov in davkov, čeprav ustrezna kolektivna pogodba ne določa njegove zgornje meje, določa pa, da regres pripada delavcem enkrat letno.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v K., z dne 6.2.1995, kršena določba 4. točke 1. odstavka 132. člena KZ RS.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v K. ugodil pritožbi zagovornika obd. M.V., vloženi zoper sklep preiskovalnega sodnika TS v K., enote v K., z dne 13.4.1994, tako, da je sklep spremenil in zavrnil zahtevo za preiskavo, vloženo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977).

Zoper ta sklep je vrhovni državni tožilec F.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja, da je sodišče s tem sklepom kršilo določbo 4. točke 1. odstavka 132. člena KZ RS, na način iz 1. točke 372. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornik obd. M.V., odvetnik I.K. iz K., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je senat sodišča prve stopnje ocenil, da ravnanje obdolženca, ko je štirikrat odredil izplačilo dodatnega regresa za letni dopust, ni bilo v nasprotju z določbo 62. člena kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, saj ta določba ni določala zgornje meje regresa, temveč le njegov najnižji znesek. Ravnanje obdolženca zato ni bilo protipravno. Iz obrazložitve tako izhaja, da je senat sodišča prve stopnje zahtevo za preiskavo zavrnil zato, ker je ocenil, da dejanje, opisano v zahtevi, nima znakov kaznivega dejanja.

Vrhovni državni tožilec pa utemeljeno uveljavlja, da iz opisa dejanja v zahtevi za preiskavo ne izhaja, da bi državni tožilec obdolžencu očital, da je kaznivo dejanje storil s tem, da je odredil izplačilo previsokega regresa. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da se obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje storil s tem, da je odredil, da se netto osebni dohodek delavcem izplača kot regres za letni dopust, s tem pa naj bi se podjetje izognilo plačilu prispevkov in davkov, ki bi jih moralo plačati od izplačanih osebnih dohodkov. V opisu dejanja je navedeno, da so bila izplačila dodatnega regresa v nasprotju z določbo 62. člena kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, in da je bil izplačan višji regres za letni dopust, kakor bi po kolektivni pogodbi lahko pripadal delavcem. Ker pa v 62. členu citirane kolektivne pogodbe ni določena zgornja meja regresa, določeno pa je, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust v obliki 13. osebnega dohodka in se izplača do konca meseca julija tekočega leta, vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da iz opisa dejanja ne izhaja očitek izplačila regresa v previsokem skupnem znesku, temveč da izplačilo dodatnih regresov nasprotuje določbi 62. člena citirane kolektivne pogodbe zato, ker je bil pravi regres delavcem podjetja že izplačan dne 20.5.1992 in gre tako za dodatna, večkratna izplačila regresa, trikrat pa je bil ta izplačan tudi po koncu meseca julija. Prav navedene kršitve te določbe pa naj bi potrjevale očitek iz opisa dejanja, da je šlo za izplačilo osebnega dohodka v obliki regresa z namenom, da se podjetje izogne plačilu prispevkov in davkov. Dejanje, opisano v zahtevi za preiskavo, zato ima vse znake kaznivega dejanja po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ RS. S tem, ko je Okrožno sodišče v K. z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da to dejanje nima znakov kaznivega dejanja, je kršilo citirano določbo.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in je vrhovno sodišče spoznalo, da je utemeljena, je ugotovilo le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.