Jedro

Že iz samega izraza dodaten izhaja, da gre pri roku iz drugega odstavka 105. člena OZ za dopolnilni rok, ne pa za takšnega, v katerem bi dolžnik šele začel izpolnjevati svojo obveznost.

Obrazložitev

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o začasni odredbi.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 504 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku plačati 4,000.000 SIT ter pravdne stroške v višini 561.072,40 SIT, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; poleg tega je izdalo začasno odredbo, s katero je tožencema prepovedalo odtujitev in obremenitev njunih solastniških deležev na nepremičninah vl. št. ..., vse k. o. ... S sklepom z dne 23. 2. 2005 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožencev in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločbo sta toženca vložila revizijo, v kateri uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Zmotno je stališče sodišč nižjih stopenj, da je treba celotno situacijo obravnavane zadeve vrednotiti po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nadalje je nejasno, zakaj sodišči nista sledili zatrjevanju tožencev, da je bila dogovorjena kupnina 5,500.000 SIT; toženca sta jasno povedala, kako je potekal celoten promet in v kakšnem vzdušju so bili podpis(ov)ani vsi dogovori. Po mnenju revidentov bi bilo treba zaslišati vsaj pooblaščenca, ki je sestavil sporne dogovore, da se osvetli dokončno ozadje celotnega posla. Skupen znesek denarja, ki ga je izročil tožnik, sicer ni sporen, vendar bi bilo treba 1,500.000 SIT upoštevati kot aro. Pravni posel je bil razvezan na podlagi izjave volje tožnika, ki je sam prekinil vsa pogajanja in ni želel skleniti pogodbe, in za to nista odgovorna toženca. Prva toženka je opozarjala na vse okoliščine tega posla, zlasti na svoj trud za poplačilo obveznosti, ki so obremenjevale nepremičnine, in dejstvo, da celotna zadeva ni bila urejena zaradi težav z geodeti. Prav tako ni razloga, da tožencema ne bi verjeli, da sta imela vsa pooblastila A. P. in A. Z. Na podlagi izpovedb omenjenih oseb bi se lahko ugotovilo, da je toženka imela namen in pravico razpolagati z njunima solastniškima deležema, vendar ju sodišče ni zaslišalo. Poraja se temeljna dilema, ali so bili podani pogoji za to, da je tožnik uveljavil pravico postopati po določbah, ki jih navaja sodišče druge stopnje. Ob vseh peripetijah je namreč jasno, da tožnik le ni imel tako nedolžne vloge in statusa stranke, ki ni niti malo odgovorna za neizpolnitev pogodbe.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da se ta zavrne.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija odločitev o začasni odredbi, ni dovoljena.

6. Toženca v uvodu svoje revizije (izrecno) izpodbijata tudi pravnomočni sklep o začasni odredbi. Postopek v zvezi z začasnimi odredbami je urejen v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)(1). Gre za specialno ureditev, ki velja v vseh primerih odločanja o tem sredstvu zavarovanja, torej tudi takrat, ko se o njem odloča v pravdnem postopku. ZIZ v prvem odstavku 10. člena določa, da revizija zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče revizijo tožnikov v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odredbi, zavrglo (377. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP; v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. V preostalem (dovoljenem) delu revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče najprej poudarja, da stranka v pravdnem postopku ne more v svojo korist uporabiti dokazov, ki jih je predlagala le nasprotna stranka. Dokazni predlog za zaslišanje pooblaščenca, ki je sestavil sporne dogovore, je podal le tožnik, ne pa tudi toženca, ki se na to sklicujeta – njuna revizijska graja neizvedbe tega dokaza je torej nujno neutemeljena. Zaslišanje prič A. P. in A. Z. pa sta sicer predlagala toženca, vendar nista sporočila njunih naslovov(2), zaradi česar tega dokaza ni bilo mogoče izvesti. Iz določbe 236. člena ZPP izhaja, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Eden izmed upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče je zato (tudi) nepopolnost oziroma nepravilnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila. Pripomniti velja, da iz trditev tožencev ne izhaja, da bi ti priči o spornih dogovorih (sploh) lahko kaj vedeli.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta za razrešitev spornega obligacijskega razmerja pravilno uporabili določila OZ, ki je veljal v času sklenitve zadnje predpogodbe z dodatkom z dne 8. 3. 2002, ki je v obravnavani zadevi relevantna(3). Prav tako je pravilna njuna presoja, da je bila ta prodajna predpogodba razvezana po samem zakonu. Predpogodba (pactum de contrahendo) je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 33. člena OZ). S sporno (zadnjo) predpogodbo (z aneksom) sta se toženca (med drugim) tudi zavezala, da bosta poskrbela, da bodo nepremičnine, na katere so se dogovori med pravdnima strankama nanašali, do roka za sklenitev glavne (prodajne) pogodbe (31. 5. 2002) proste vseh bremen. Ta rok sicer ni bil bistvena sestavina sporne predpogodbe (primerjaj 104. člen OZ)(4), vendar je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), tožnik tožencema za izpolnitev omenjene obveznosti pustil več dodatnih rokov (primerjaj drugi odstavek 105. člena OZ); zadnji (skrajni) rok je bil tako 28. 2. 2003. Del dejanske podlage pravnomočne odločbe je nadalje tudi okoliščina, da toženca v teh rokih ne samo, da nista izpolnila svoje obveznosti iz predpogodbe, temveč je prva toženka v tem obdobju (8. 1. 2003) svoj solastniški delež na eni izmed obravnavanih nepremičnin še dodatno obremenila. Revizijsko opozarjanje, da sta toženca imela namen skleniti glavno pogodbo, je brezpredmetno. Že iz samega izraza dodaten izhaja, da gre pri roku iz drugega odstavka 105. člena OZ za dopolnilni rok, ne pa za takšnega, v katerem bi dolžnik šele začel izpolnjevati svojo obveznost. Z iztekom skrajnega roka je zato nedvomno nastopila dolžniška zamuda tožencev glede njune izpolnitve v (primernem) dodatnem roku in s tem razveza sporne predpogodbe v skladu s 104. členom OZ (primerjaj tretji odstavek 105. člena OZ) – prodajna predpogodba je bila razvezana avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonske določbe (ex lege, ipso iure). Iz tega razloga sta toženca dolžna tožniku vrniti, kar sta od njega prejela glede na podlago, ki se ni uresničila (drugi odstavek 111. člena in tretji odstavek 190. člena OZ).

10. Dodati velja, da posledice iz 111. člena OZ nastopijo ne glede na morebitno odgovornost ene ali druge stranke za razvezo pogodbe; nastanek reparacijske obveznosti je namreč objektivna posledica razveze (pred)pogodbe. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da – na nižjih stopnjah sojenja neizpodbojno ugotovljena – med pravdnima strankama sporazumno dogovorjena poznejša pretvorba prvotno kot ara plačanega zneska v del kupnine ni prepovedana in z materialnopravnega vidika zaradi načela avtonomije volje pogodbenih strank (3. člen OZ) ni v ničemer problematična. Sicer pa revizija v delu, ko razpravlja o okoliščinah dogovarjanja med pravdnima strankama, pretežno nedovoljeno izpodbija oziroma problematizira dejansko stanje (glede višine dogovorjene kupnine, težav z geodeti, pooblastil A. P. in A. Z.).

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

12. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženca revizijskih stroškov nista priglasila, dolžna pa sta tožniku na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove stroške za odgovor na revizijo v višini 504 EUR, ki mu jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj določbe 266. do 279. člena ZIZ.

Op. št. (2): Čeprav sta se k temu zavezala; glej 2. in 3. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 8. 2004, listovna št. 41 in 42. Op. št. (3): Primerjaj 1060. člen OZ.

Op. št. (4): Splošno sprejeto stališče je, da samo določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za opredelitev časa kot bistvene sestavine obveznosti.