Jedro

Oče mladoletnih oškodovancev kot tožilcev je njun zakoniti zastopnik na podlagi zakona in je že po samem zakonu upravičen v njunem imenu opravljati procesna dejanja in podajati vloge pred sodiščem, zato ni treba obtožnega predloga zavreči zato, ker je v njem oče označen za oškodovanca kot tožilca. Iz opisa dejanja in vsebine obtožnega predloga je namreč jasno razvidno, da oče obtožni predlog vlaga kot zakoniti zastopnik mladoletnih oškodovancev kot tožilcev, ne pa kot oškodovanec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog A. A., v katerem se obdolženi B. B. očita, da naj bi storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je A. A. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke.

2. Zoper sklep so pooblaščenci A. A. vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obtožni predlog zavrglo na podlagi prvega odstavka 435. člena ZKP, ker je zaključilo, da ni izpolnjena ena od procesnih predpostavk, saj je obtožni predlog vložil A. A., ki pa ni oškodovanec in tako za vložitev obtožnega predloga ni aktivno legitimiran.

5. Pritožnik takšnemu stališču nasprotuje in trdi, da je A. A. kot oče mladoletnih oškodovancev C. C. in D. D. njun zakoniti zastopnik, kot tak pa je upravičen prevzeti kazenski pregon in vložiti obtožni predlog.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je A. A. kot oče mladoletnih oškodovancev kot tožilcev njun zakoniti zastopnik na podlagi zakona (107. člen časovno veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, sedaj 145. člen Družinskega zakonika) in je kot tak že po samem zakonu upravičen v njunem imenu in za njun račun opravljati procesna dejanja in podajati vloge pred sodiščem, saj to določa prvi odstavek 64. člena ZKP. Zato se ni mogoče strinjati s stališčem izpodbijanega sklepa, da je treba obravnavani obtožni predlog zavreči zgolj zato, ker je v njem A. A. uvodoma formalno označen za oškodovanca kot tožilca. Iz opisa dejanja obtožnega predloga ter tudi njegove siceršnje vsebine je namreč jasno in nedvoumno razvidno, da sta oškodovanca, skladno s 6. alinejo 144. člena ZKP, mladoletna sinova A. A. in obdolžene B. B., C. C. in D. D. ter da njun oče A. A. obtožni predlog vlaga kot njun zakoniti zastopnik, ne pa kot oškodovanec (tako tudi VSRS v sodbi I Ips 34339/2011, 3. 3. 2016). Da je za vložitev obtožnega predloga A. A. kot oče mladoletnih oškodovancev aktivno legitimiran, navsezadnje izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 54. člena ZKP. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču izpodbijanega sklepa, da bi moral A. A. v pooblastilu pooblaščencem, odvetnikom E&F, posebej navesti, da ju pooblašča v imenu in za zastopanje svojih mladoletnih otrok. Mladoletni oškodovanec namreč opravlja vsa procesna dejanja po zakonitem zastopniku, le-ta pa si lahko vzame pooblaščenca (Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 153).

7. Ker je sodišče prve stopnje obravnavani obtožni predlog zavrglo iz razloga, ker naj ne bi bil podan s strani upravičenega tožilca, pritožbenih navedb glede konflikta interesov pritožbeno sodišče v tej fazi ni preizkušalo, temveč je, ker je ugotovilo, da je obtožni predlog vložila upravičena oseba, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.