Jedro

Prvostopno sodišče je utemeljeno presojalo določilo 6. čl. pogodbe in obstoj naročnikovih izključnih pravic do zalaganja davčnih obrazcev in njihove prodaje, ki jih je naročnik s pogodbo prenesel na upnika. Da bi naročnik take pravice kot izključne lahko prenesel na upnika, bi jih moral imeti sam. Pritrditi je pri tem prvostopnemu sodišču, da predpisana vsebina in oblika davčnih obrazcev ne uživa avtorskopravne zaščite po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Izključne pravice do reproduciranja in distribuiranja (primerjaj 23. in 24. čl. ZASP) torej naročnik davčnih obrazcev ni imel. Kot rečeno pa implicite na tako pravico ni mogoče sklepati iz nalog naročnika, opredeljenih v 2. in 8. čl. ZDS. Oskrba trga z davčnimi obrazci ni izključna pravica naročnika in tudi ne sodi izključno v njegov delokrog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zahteva upnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopno sodišče ugodilo ugovoru tožnika in sklep o izdaji začasne odredbe opr. št. R Ig... z dne 19.2.1998 ter opravljena izvršilna dejanja razveljavilo. Upniku je še naložilo, da mora dolžniku povrniti stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik in uveljavljal vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor zavrne, izdani sklep o začasni odredbi pa vzdrži v veljavi s stroškovno posledico. Navedel je, da je s pogodbo naročnik kot izključni izvajalec nalog iz Zakona o davčni službi poveril tiskanje in dobavo davčnih obrazcev za leto 1998 upniku. Z navedeno pogodbo je naročnik na upnika prenesel določen obseg nalog, za katere je sicer pooblaščen po Zakonu o davčni službi. Naloga davčne uprave v skladu z zakonom je, da stori vse potrebno, da zagotovi davčnim zavezancem ustrezne davčne obrazce. Glavni urad kot sestavni del davčne uprave, na podlagi 5 alinee 8. čl. Zakona o davčni službi tudi predlaga vsebino in obliko davčnih obrazcev. Razpis, ki ga je izvedla davčna uprava, pa je bil namenjen izvršitvi z zakonom predpisanih nalog in v ničemer ne omejuje konkurence. Postopek izbire najugodnejšega ponudnika, s katerim je bil tožnik seznanjen, slednjega zavezuje.

Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik svoj predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo dolžniku, da daje v promet davčne obrazce, specificirane v predlogu, temelji na pogodbi o tiskanju in dobavi davčnih obrazcev št. 1 - 403 - 4/97 (priloga A 2). Po 6. čl. te pogodbe, sklenjene med Republiko Slovenijo, Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije kot naročnikom in upnikom kot izvajalcem, je naročnik na upnika prenesel izključno pravico do zalaganja in prodaje davčnih obrazcev na prodajnih mestih. Dolžnik pa naj bi z zalaganjem in prodajo istih obrazcev kršil ekskluzivno pravico upnika, pridobljeno po navedeni pogodbi.

Za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe v predlagani vsebini je prvostopno sodišče upravičeno presojalo verjetnost upnikove terjatve, potrditvah upnika temelječe na pridobljeni pravici iz citirane pogodbe. Eden od pogojev (ki morajo biti kumulativno izpolnjeni) za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 267. čl. ZIP je tudi verjetno izkazana terjatev. Pri tem je prvostopno sodišče utemeljeno presojalo določilo 6. čl. pogodbe in obstoj naročnikovih izključnih pravic do zalaganja davčnih obrazcev in njihove prodaje, ki jih je naročnik s pogodbo prenesel na upnika. Da bi naročnik take pravice kot izključne lahko prenesel na upnika, bi jih moral imeti sam, kot pravilno razloguje prvostopno sodišče. Po presoji pritožbenega sodišča je pravno zmotno stališče pritožnika, da je naročnik s pogodbo na upnika prenesel del svojih nalog, za katere je izključno pooblaščen po Zakonu o davčni službi (v nadaljevanju ZDS). Tiskanje in distribuiranje davčnih obrazcev ni izrecna naloga naročnika po ZDS, niti po kakšnem drugem podzakonskem aktu. Na kaj takega ni mogoče sklepati niti iz 5 alinee 8. čl. ZDS, na katero se sklicuje pritožnik. Po citirani določbi naročnik le predlaga vsebino in obliko davčnih obrazcev, predpiše pa jo minister za finance (primerjaj 105 in 120 člen Zakona o davčnem postopku).

Predpisani enotni davčni obrazci olajšujejo izvajanje nalog naročnika iz določil ZDS. V tem kontekstu je potrebno presojati tudi pooblastilo Glavnemu uradu Davčne uprave, iz 5 alinee 8. čl. ZDS, da predlaga vsebino in obliko davčnih obrazcev. Pritrditi je pri tem prvostopnemu sodišču, da predpisana vsebina in oblika davčnih obrazcev ne uživa avtorskopravne zaščite po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Izključne pravice do reproduciranja in distribuiranja (primerjaj 23. in 24. čl. ZASP) torej naročnik davčnih obrazcev ni imel. Kot rečeno pa implicite na tako pravico ni mogoče sklepati iz nalog naročnika, opredeljenih v 2. in 8. čl. ZDS. Oskrba trga z davčnimi obrazci ni izključna pravica naročnika in tudi ne sodi izključno v njegov delokrog, kot to zmotno meni pritožnik, zato ni videti pravne podlage za omejitev drugih gospodarskih subjektov, da ne bi opravljali založniške dejavnosti in dejavnosti distribuiranja davčnih obrazcev za trg. Ker torej takšne izključne pravice naročnik ni imel, je tudi ni mogel prenesti na upnika. Materialnopravno pravilno je zato razlogovanje prvostopnega sodišča in njegov zaključek, da upnik verjetnosti obstoja nedenarne terjatve, ki naj bi jo zavaroval s predlagano začasno odredbo, ni izkazal. Ker prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo drugih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP in 14. čl. ZIP), je bilo potrebno upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točk 365. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških upnika temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 14. čl. ZIP. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.