Jedro

Kljub nezanesljivim izpovedbam zaslišanih prič je z izpovedjo oškodovanca katero potrjuje izvedenec sodno medicinske stroke in listinski podatki o času zglasitve pri zdravniku in policiji zanesljivo dokazljivo da je obdolženec z oškodovancem grdo ravnal na način opisan v obtožnem aktu.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. H. je dolžan plačati 500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeni sodbo je bil obdolženi A. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženi je bil, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 85.701,00 SIT (357,62 EUR) in plačilo povprečnine, odmerjene na 70.000,00 SIT (292,10 EUR).

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega A. H., kot trdi iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanjega oddelka v pisno podane mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Na navedeno mnenje o odgovoril obdolženčev zagovornik.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje po preučitvi zadeve, v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in v popolnosti ugotovilo njeno dejansko stanje ter v postopku v katerem ni zagrešilo pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pravilno uporabilo tudi kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. Te ugotovitve ne morejo spremeniti navedbe v po pritožniku vloženi pritožbi.

V celoti skladna v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedenim dokazom je ugotovitev, da je v obravnavanem dogodku prišlo do verbalnega konflikta med obdolžencem in oškodovancem. Pri tem ni prezreti, da je bil obdolženec tisti, ki ni bil zadovoljen z delom katerega je z raznašanjem letakov zanj opravljal D. M., ta pa je očitkom ugovarjal. Gre za okoliščino katera že sama po sebi govori v prid dejstvu, da je obdolženec na oškodovanca postajal jezen in zaradi tega proti njemu posegel tudi s fizično silo. Da je to res ves čas postopka trdi oškodovanec, pri čemer so njegove navedbe, da ga je obdolženec poškodoval z udarcem z glavo v predel njegovega nosu in ust ter udarcem z roko v predel zatilja, vseskozi enake, od podaje ustne kazenske ovadbe le 45 minut po konfliktu, ko je prej obiskal še zdravnika, do zadnje glavne obravnave. Pri tem je potrebno opozoriti na dejstvo, da gre od konflikta z obdolžencem in podajo ovadbe za tako kratek čas, da že zaradi tega ni moč verjeti, da bi oškodovanec navedeno trditev prilagodil svojim koristim, kot to skuša prikazati pritožnik. Nasprotno, da mu je verjeti je potrdil v postopku postavljeni izvedenec sodnomedicinske stroke, saj je potrdil, da so pri oškodovancu najdene poškodbe, katere ne presegajo sledi poškodb, lahko nastale na način, kot trdi oškodovanec. Res je, da bi lahko nastale tudi na drug način, tudi z zadetjem v trd predmet, na kar opozarja pritožnik, pa temu le ni moč verjeti. Pri takšnem načinu, zlasti po obdolžencu zatrjevanem udarjanju oškodovanca v zid (listna številka ... spisa), bi nastale še dodatne poškodbe, teh pa ne omenjata ne zdravnik, katerih ga je takrat pregledal, ne izvedenec sodnomedicinske stroke. Gre seveda za okoliščine katere ob izostanku kakršnegakoli podatka o tem, da je oškodovanec zadobil poškodbe kako drugače, daje zanesljivo osnovo za trditev, da je do zatrjevanega poškodovanja D. M. v obravnavanem primeru prišlo res zaradi grdega ravnanja obdolženca z njim, kot je to zapisalo že sodišče prve stopnje.

Doslej povedanega ne morejo izpodbiti nadaljnje navedbe pritožnika. Ta se sklicuje predvsem na v postopku zaslišane priče za katere je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so nezanesljive ali pa dogodka niso videle. Slednje velja predvsem za pričo M. B., ne pa tudi za priči T. M. in B. K. Gre za priči kateri sta dejansko v prijateljskih odnosih, prva z oškodovancem, druga pa z obdolžencem. Glede na to, da sta o dogodku povedala različno, je bilo potrebno biti pri oceni njunih zatrjevanj še posebno previden. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da priči K. ni mogoče verjeti, priči M. pa ne v celoti. Tako je za slednjega potrebno najprej reči, da je dokazni postopek potrdil, da je takrat na kraju dogodka bil, saj to potrjuje celo obdolženi sam (listna številka ...), zato ni razloga, da mu ne bi bilo mogoče verjeti, da je videl kako je obdolženec oškodovanca udaril, kar ob drugih že navedenih dokazih to dejstvo dodatno potrjuje. Razkorak v njegovi trditvi glede načina prizadejanja udarca in dejstva kam je obdolženi najprej odšel ali k zdravniku ali na policijo v primerjavi z zatrjevani oškodovanca, pa za razsojo ni odločilen, saj je bilo vse navedeno pojasnjeno z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke oziroma listinskimi dokazi nahajočimi se v spisu. Pomeni pa navedeni razkorak, da priča ni bila naučena in je povedala tisto, kar se je o takratnem dogajanju še spominjala, to pa dokončno potrjuje, da med obdolžencem in oškodovancem ni šlo za kakršenkoli dogovor dveh “narkomanov” kako priti do denarja katerega bi naj dobila ob obdolženega, kot tudi to, da bi oškodovanca poškodovala ta priča. To pa seveda pomeni, da ni videti potrebe po kakršnemkoli raziskovanju tega ali sta obdolženi in priča M. res narkomana, saj to, tudi če morda drži, v tem postopku ni pomembno. Pomembna pa je izpoved priče K., saj vse doslej povedano govori nasprotno od njenih zatrjevanj. To pa pritrjuje zaključku, da ji dejansko ni mogoče verjeti, saj je očitno, da je z svojimi navedbami hotela pritrditi v čim večji meri pomagati obdolžencu.

Obdolžencu je zaradi povedanega storitev očitanega kaznivega dejanja v dejanskem pogledu dokazana, dokazana pa, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi v subjektivnem pogledu. O vsem tem je sodišče prve stopnje podalo jasne razloge, kateri si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje torej ob razsoji ni zagrešilo pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Pravilno pa je bil uporabljen tudi kazenski zakon, saj je v ravnanju obdolženca zaznati vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja.

V zvezi s pritožbo je sodišče prve stopnje preizkusilo sodbo sodišče prve stopnje še v njeni odločbi o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je izrečena mu pogojna obsodba v celoti primerna in ni videti potrebe po njeni spremembi v korist obdolženca v tem delu. Pravilna pa je tudi nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, in sicer tista o stroških kazenskega postopka. Ti so nastali in jih je glede na izid postopka obdolženec dolžan plačati.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zagovornika obdolženega A. H. zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, pa tudi obdolženčevi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.