Jedro

Pri gradnji gre že po naravi stvari za trajen poseg, ki lahko bistveno vpliva na način rabe nepremičnine in s tem na pravice drugih solastnikov, zato je po presoji sodišča pravico graditi mogoče izkazati le s soglasjem vseh solastnikov. Zahtevano soglasje

solastnikov nepremičnine za vsa gradbena

dela se lahko vsebinsko relevantno poda le takrat, ko so znane bistvene značilnosti gradnje in s tem posledice za dotedanjo rabo nepremičnine in za razmerja med solastniki.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-102/2008-67 z dne 11. 6. 2013 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Zahtevka tožeče in prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo že izvedenega prizidka k stanovanjski hiši na zemljiščih s parcelnima številkama 1690/7 in 1690/26-del, obe k. o. ..., po predloženem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) in pod tam navedenimi pogoji.

Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih 66. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) predpisuje za izdajo gradbenega dovoljenja. Med drugim je ugotovil, da je investitor izkazal pravico graditi, ker je solastnik parc. št. 1690/7 in lastnik parc. št. 1690/26, obe k. o. ..., s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2466/2011 z dne 14. 3. 2012 pa je bilo nadomeščeno soglasje solastnice zemljišča s parc. št. 1690/7 k. o. ... (tožnice v tem upravnem sporu) k legalizaciji prizidka.

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ obravnaval tožničine ugovore glede njenega soglašanja z obravnavano gradnjo, a jih je zavrnil s pojasnilom, da soglasje strank k predvideni gradnji ni potrebno, da pa je z bilo z omenjenim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2466/2011 nadomeščeno tožničino soglasje kot solastnice zemljišča s parc. št. 1690/7 k. o. ..., ki v smislu 56. člena ZGO-1 opredeljuje dokazilo o pravici graditi. Pojasnil je tudi, da je predmet upravnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja vloga investitorja s predloženim PGD, skladnost izvedene gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem pa preverja pristojni inšpekcijski organ. Ugotavlja, da iz predloženega PGD izhaja, da sta predvidena le elektro inštalacija in odvajanje meteornih voda, ne pa tudi druge inštalacije, ki jim tožnica nasprotuje zaradi domnevno višjih stroškov.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je solastnica parcele št. 1690/7 k. o. ... in da se je ves čas upirala legalizaciji prizidka, ki stoji le na tej parceli. Ugovarja ugotovitvi upravnega organa, da obravnavani prizidek stoji tudi na parc. št. 1690/26 k. o. ..., kar naj bi izhajalo tudi iz podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS). Meni, da je odločilen podatek GURS in ne podatek iz PGD. Ugovarja pravilnosti ugotovitve faktorja pozidanosti po izvedeni prizidavi, saj naj bi ta presegal 40 % in je zato v nasprotju s prostorskim aktom. Pozidanih naj bi bilo 126 m2 prvotne hiše in 62 m2 prizidka, skupaj torej 188 m2, na parc. št. 1690/7, ki meri 313 m2. Meni, da parc. št. 1690/26 pri izračunu stopnje pozidanosti ne bi smeli upoštevati, ker to zemljišče ni v tožničini solasti, poleg tega naj bi to zemljišče imelo status ceste.

Sklicuje se tudi na izjavo pooblaščenca Mestne občine Ljubljana o nestrinjanju z legalizacijo prizidka zaradi spremenjenih okoliščin (tj. sprejetja Odloka o prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju OPN MOL) in OPPN zadrževalnik Brdnikova), ki jo je upravni organ zavrnil. Meni, da vloga leta 2008 še ni bila popolna, saj takrat zaradi tožničinega nesoglašanja gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče izdati.

Navaja še, da soglasje k legalizaciji ne pomeni soglasja k projektni dokumentaciji in da iz njenega solastnega dela stanovanjske hiše brez njenega dovoljenja ni mogoče vleči inštalacij. Stališče drugostopenjskega upravnega organa, da sklep, ki nadomešča soglasje k legalizaciji prizidka, velja za soglasje tožnice v celoti, torej tudi za PGD, naj bi bilo napačno in neobrazloženo. Meni, da bi bilo treba upoštevati, da gre za legalizacijo gradnje, ki že stoji in da bi morala projektna dokumentacija v popolnosti ustrezati obstoječemu stanju. Da predložen PGD ne ustreza dejanskemu stanju že zgrajenega objekta, je dokazovala tudi z mnenjem izvedenca in upravnemu organu predlagala ogled.

Sodišču predlaga, naj ugodi pritožbi zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje in ga odpravi, investitorjevo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v obširnem odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam kot neutemeljenim in neresničnim. Med drugim navaja, da je tožnica za gradnjo ves čas vedela in z njo soglašala in da so bili za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Tožničinemu sklicevanju na stališče MOL ugovarja, ker tožnica nima pooblastila za zastopanje koga drugega. Njene navedbe glede faktorja pozidanosti naj bi bile zavajajoče, saj naj bi prizidek posegal v parcelo 1690/26 k. o. ... Nasprotuje trditvi, da je ta parcela v celoti cesta. Neresnične naj bi bile tudi tožničine trditve glede podatkov o površini prizidka in o tem, da ni soglašala z instalacijami v prizidku. Ugovarja tožbenemu sklicevanju na izvedensko mnenje in trditvam o večjih stroških za porabo energije zaradi prizidka. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožnici naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Upravni organ sicer pravilno ugotavlja, da ZGO-1 pridobitve gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte (t. i. legalizacije) v ničemer ne ureja drugače kot za gradnje, ki so šele nameravane. Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 je zato tudi v tem primeru predmet odločanja izključno gradnja, kot je opredeljena v PGD, ne glede na stanje v naravi.

Pravilno je tudi stališče, da mora pristojni organ pred izdajo gradbenega

dovoljenja med drugim preveriti, ali ima investitor pravico graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Pravica graditi po tem zakonu je lastninska ali kakšna druga stvarna oziroma obligacijska pravica, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini (56. člen ZGO-1).

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta tožnica in investitor solastnika nepremičnine s parc. št. 1690/7 k. o. …, ki je predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Upravičenja solastnikov do stvari v solastnini ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 67. členu. Po določbi prvega odstavka tega člena imajo solastniki pravico skupno uporabljati stvar v solastnini, za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari pa je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti (drugi odstavek 67. člena). Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot je (med drugim) določitev načina rabe stvari, je potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena).

Ker gre pri gradnji že po naravi stvari za trajen poseg, ki lahko bistveno vpliva na način rabe nepremičnine in s tem na pravice drugih solastnikov, je po presoji sodišča pravico graditi mogoče izkazati le s soglasjem vseh solastnikov (takšno je tudi stališče sodne prakse, prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 3/2006 z dne 14. 4. 2010). Zahtevano soglasje

solastnikov nepremičnine za vsa gradbena

dela se lahko vsebinsko relevantno poda le takrat, ko so znane bistvene značilnosti gradnje in s tem posledice za dotedanjo rabo nepremičnine in za razmerja med solastniki.

Zato je po mnenju sodišča tudi v obravnavani zadevi treba upoštevati, da se sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2466/2011 z dne 14. 3. 2012, ki nadomešča tožničino soglasje, nanaša na „legalizacijo prizidka“, torej objekta, ki je v času izdaje omenjenega sklepa že stal. To izhaja tudi iz njegove obrazložitve, saj med strankama ni bilo spora o tem, da je bil prizidek takrat že dokončan.

To pomeni, da je pri presoji, ali je za obravnavano gradnjo dano soglasje, odločilno, ali se PGD nanaša na objekt, tj. na prizidek, ki že stoji. Zato so v primeru, kot je obravnavani, lahko pravno odločilne tudi tožničine trditve o dejanski legi, površini in obliki objekta ter inštalacijah. Šele ugotovitev, da je obstoječi prizidek tudi dejansko predmet predloženega PGD, bi namreč lahko pomenila, da je investitor z omenjenim sklepom, ki nadomešča tožničino soglasje, izkazal pravico graditi. Drugače povedano: morebitno neujemanje predloženega PGD s stanjem obstoječega prizidka bi v tej zadevi lahko pomenilo, da predloženi sklep ni soglasje v smislu navedene določbe SPZ, ki bi omogočal izdajo gradbenega dovoljenja po predloženem PGD.

Upravni organ pa teh dejstev ni ugotavljal, ker je ugotovitev, da investitor izkazuje pravico graditi, oprl na napačno stališče, po katerem naj tožničino soglasje za gradnjo prizidka, kakršen je predviden v PGD, ne bi bilo pravno odločilno, kljub temu, da je tožnica solastnica nepremičnine.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava (posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Po četrtem odstavku tega člena pa mora upravni organ upoštevati mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Ker je bilo treba tožbi ugoditi že zaradi nepravilne razlage materialnega prava glede izpolnjevanja pogoja pravice graditi, se sodišče ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. Pripominja pa, da bo moral upravni organ v ponovljenem postopku, če bo ugotovil, da je investitor izkazal pravico graditi, skladnost predloženega PGD presojati glede na prostorski akt, ki je veljal v času, ko je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja popolna (101. člen OPN MOL), pri čemer je treba upoštevati, da je sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tudi dokazilo o pravici graditi, če ta še ni vpisana v zemljiško knjigo (četrti odstavek 54. člena ZGO-1).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, saj za presojo pravnih vprašanj glavna obravnava ni potrebna. Ni pa odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Podatki postopka namreč tega ne omogočajo, tožeča stranka težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o izdaji gradbenega dovoljenja.

Ker bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1), tožnica pa drugih stroškov v tožbi ni priglasila, je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.

Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka. Vendar njena pravica do takega povračila ne izhaja ne iz 25. čelna ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, ne iz določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke do povračila stroškov ne ureja, medtem ko ZPP to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.