Jedro

Po prvem odstavku 642. člena OZ se plačilo določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom. Podjemnik je torej upravičen do plačila dela po dogovorjeni ceni. Če cena dela ni dogovorjena, drugi odstavek 642. člena OZ določa, da plačilo za opravljeno delo določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

Četudi je dogovorjena cena morebiti nekonkurenčna, je za že opravljena dela med pogodbenima strankama zavezujoča (prvi odstavek 642. člena OZ), nikakor pa zaradi tega ni dopustno določati cene na podlagi drugega odstavka 642. člena OZ (iz tega razloga bi bilo torej edino logično, da bi pritožnica vsaj po prejemu prvega vtoževanega računa nehala z nadaljnjo galvanizacijo pri tožeči stranki, pa očitno ni, kar potrjujejo vtoževani računi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (III.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 6.209,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 dalje do plačila ter (V.) toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 1.392,51 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožeča stranka je zahtevala plačilo opravljenih del po verodostojnih listinah, ki so bile izstavljene v obdobju od 13. 11. 2014 do 20. 2. 2015 (9 faktur). Tožena stranka (pritožnica) je med postopkom del obveznosti plačala. V tem delu je postopek ustavljen zaradi umika tožbe (glej sklep v IV. točki izreka). Tožeča stranka je zahtevala plačilo opravljenega dela po pogodbi o delu, in sicer opravljene naročene galvanizacije, cinkanja (pravna kvalifikacija pogodbe pritožbeno ni izpodbijana). V postopku pred sodiščem prve stopnje je pritožnica tožbenemu zahtevku nasprotovala tudi zaradi napak pri izvedbi del. Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo. Tega pritožnica ne napada, zato je predmet pritožbene presoje le še pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede cene opravljenih del. Pritožnica se je na prvi stopnji v bistvenem branila z argumentom, da pogodbena cena ni bila določena in da se mora določiti v enoti na kilogram galvanizacije kovine, ki je na trgu običajna enota za določitev cene pri tovrstnih delih.

7. Pritožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca in z njegovo pomočjo na podlagi določbe drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika – OZ ugotoviti, kaj je običajno plačilo za opravljeno delo. Vztraja, da cena pogodbenih del med strankama ni bila dogovorjena, zato bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz z izvedencem, ker tega ni naredilo, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa zmotno ugotovilo dejansko stanje.

8. Nesporna dejstva so: med strankama ni bila sklenjena pisna podjemna pogodba, tožeča stranka je za pritožnico izvajala galvanizacijo, sodelovanje je potekalo tako, da je pritožnica izdala letno naročilnico, tožeči stranki je skozi leto dobavljala izdelke, ki jih je tožeča stranka galvanizirala, ti izdelki so bili različni, tožeča stranka ni vselej izvajala enakega postopka galvanizacije (odvisno od velikosti in poškodovanosti izdelka), tožeča stranka je pritožnici končne izdelke vselej vrnila, kar je pritožnica potrjevala z dobavnicami, pri tem pa je tožeča stranka vselej izstavila račun – vedno na enak način (dela ji je vselej zaračunavala na zgoraj opisan način in vselej na kos opravljenega dela), pritožnica je vse račune plačala. Tako sodelovanje je trajalo od 2003 do marca 2015. Marca 2015 je pritožnica prvič zavrnila plačilo tako izstavljenih računov (pri čemer ni zavrnila plačila računov za delo, ki se vtožuje v tem postopku). Nesporno dejstvo je tudi, da je pritožnica račune, ki so predmet tega postopka, 21. 5. 2015 prijavila v e-pobot, ki ni bil uspešen. Dva meseca pred tem, 29. 7. 2015, je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

9. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da cena opravljenih del med strankama ni bila dogovorjena. Po prvem odstavku 642. člena OZ se plačilo določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom. Podjemnik je torej upravičen do plačila dela po dogovorjeni ceni. Če cena dela ni dogovorjena, drugi odstavek 642. člena OZ določa, da plačilo za opravljeno delo določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

10. Višje sodišče se strinja z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila cena med pogodbenima strankama dogovorjena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo (razlogi v 17. in 18. robni številki obrazložitve), da ne drži pritožničin ugovor, da cena ni bila določena, niti, da bi morala biti določena na kilogram, saj je na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice in poslovne prakse, ki se je razvila med strankama, ugotovilo, da je bila cena določena na kos, pri čemer je tožeča stranka pri ceni upoštevala tudi zahtevnost dela (konkretnega prinešenega materiala, ki ga je bilo treba galvanizirati) in roke za izdelavo, zato cene (za enake kose) niso bile vedno enake. Med strankama je torej obstajalo t.i. trajajoče obligacijsko razmerje. Tožeča stranka je namreč, kot to izhaja iz spisa, (vsaj) vse od leta 2003 naprej za pritožnico opravljala istovrstna dela in zanje tudi izstavljala račune na način, kot so bili izstavljeni tudi računi, ki jih vtožuje v tem sporu. Pritožnica je vse do marca 2015 vse izstavljene račune plačala, ne da bi kadar koli ugovarjala bodisi kvaliteti bodisi ceni in načinu obračunavanja opravljenega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pritožnica s cenikom tožeče stranke seznanjena, saj ji je tožeča stranka 3. 3. 2006 cenik za leto 2006 celo poslala, prav tako pa iz zaslišanja tožnice izhaja, da se cene v letih 2013, 2014, 2015 niso bistveno spreminjale (kot je povedala tožnica, je le v letu 2012 prišlo do manjše spremembe).

11. Na podlagi dolgoletne prakse, ki se je razvila med pravdnima strankama (12. člen OZ), je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo oboje: da je bila cena dogovorjena, dogovorjena je bila na enoto »kos« in ne »kilogram«. Pritožničino vztrajanje, da je treba določiti ceno po določbi drugega odstavka 642. člen OZ, zato pomeni poskus spremembe cene za nazaj, kar ni dopustno. Pri čemer pritožnica niti ne prereka več dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile cene dogovorjene na enoto »kos«, temveč spremembo v enoto »kilogram« zagovarja le v smislu na trgu običajnih cen.

12. Kakor vidi zadevo višje sodišče, je do predmetnega spora prišlo po tem ko je pritožnica v letu 2015 zahtevala znižanje pogodbene cene s trditvijo, da je tožničina cena nekonkurenčna (glej tudi pritožničino zavrnitev računov z dne 15. 4. 2015, zlasti tretji odstavek dopisa na A16). Že iz tega jasno izhaja sklep, da je dogovor o ceni moral obstajati (njuna ustaljena, kar dvanajstletna poslovna praksa pa ga več kot potrjuje). Četudi je dogovorjena cena morebiti nekonkurenčna, je za že opravljena dela med pogodbenima strankama zavezujoča (prvi odstavek 642. člena OZ), nikakor pa zaradi tega ni dopustno določati cene na podlagi drugega odstavka 642. člena OZ (iz tega razloga bi bilo torej edino logično, da bi pritožnica vsaj po prejemu prvega vtoževanega računa nehala z nadaljnjo galvanizacijo pri tožeči stranki, pa očitno ni, kar potrjujejo vtoževani računi).

13. Zato ne drži pritožbena navedba, da pritožnica s ceno ni bila seznanjena, prav tako pa tudi ne, da tožeča stranka nikoli ni trdila, na kakšen način je iz tistega cenika (iz leta 2006) dobila sedaj vtoževano višino. Tožeča stranka je v pripravljalnih vlogah (glej vlogi z dne 1. 2. in 2. 6. 2016) konkretno navedla, kaj vsebujejo njeni računi, to pojasnila tudi na primerih iz leta 2013 in zatrdila, da so cene, ki so uporabljene za leto 2014 in 2015, to pa je izpovedala tudi tožnica, nespremenjene. Pojasnila je tudi, da je na ceno vplivala zahtevnost obdelave prinešenih izdelkov, njihova številčnost in rok za dokončanje dela. Nasprotnega tožena stranka ni uspela dokazati (pravzaprav pa teh po tožeči stranki zatrjevanih dejstev niti ni konkretno izpodbijala; primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP).

14. Da je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje o dogovorjeni ceni pravilna, potrjuje tudi dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in obrazložilo v robni št. 20 obrazložitve. Pritožnica je vtoževane račune prijavila v e-pobot 21. 5. 2015 (A18), kar je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo kot pripoznavo dolga do tožeče stranke in dodalo, da tožena stranka gotovo v pobot ne bi prijavljala terjatev, za katero meni, da je nasprotna stranka nima.

15. Pritožnica v zvezi s tem navaja, da prijava v e-pobot ne pomeni pripoznave dolga, ker tega ne določa noben zakon. Navaja še, da je njeno računovodstvo obveznost avtomatično prijavilo obvezni pobot. Vendar to ni bila odločitev poslovodstva temveč zgolj rutinsko delo poslovodstva, zato prijave v e-pobot ni mogoče šteti za pripoznavo dolga.

16. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim argumentom, da prijave v e-pobot ni mogoče šteti za pripoznovo dolga. Dolg je mogoče pripoznati tudi na posreden način (prvi odstavek 364. člena OZ). Povsem vseeno je tudi, ali je pritožnica obveznosti prijavila v e-pobot zgolj »rutinsko«. V čem je razlika med odločitvijo poslovodstva in njegovim »rutinskim dejanjem«, ni razumljivo, pa tudi vseeno je; vsekakor je to dejstvo, ki le še dodatno utrjuje višje sodišče v prepričanju, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

17. Vrhovno sodišče se je že večkrat (glej sklep VS RS II Ips 48/2017 z dne 23. 1. 2018, sodbo III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009 in sklep III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016) opredelilo do pravne narave pripoznave dolga. Tako je že zavzelo stališče, da ima pripoznava dolga omejen doseg, ki je povezan zlasti z zastaranjem, podlaga za plačilo pa ostaja osnovno pogodbeno razmerje (sklep III Ips 48/2017), in še, da je pripoznava dolga le sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja, kar pa ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja (sklep III Ips 60/2016). Vendar pa sodišče prve stopnje sodbe ni utemeljilo samo na dejstvu pripoznave, temveč predvsem na podlagi izida dokaznega postopka in oblikovane ustaljene poslovne prakse med strankama.

18. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.