Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel pokojni tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za pokojnega tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za pokojnega tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da je v času pripravljenosti prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.

Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je pokojni tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne.

V okoliščinah obravnavanega primera se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti, v katerem tožnik sicer ni ves čas dejansko delal, je pa moral biti v pripravljenosti. Zato ni mogoče upoštevati ureditev iz panožne kolektivne pogodbe, ki ne vključuje obdobja pripravljenosti v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvideva le plačilo dodatka v višini 10 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem odločanju ustavilo postopek v delu zahtevka za plačilo dela preko polnega delovnega časa (skupaj za 8.036,50 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi). Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo, da tožniku iz naslova dela preko polnega delovnega časa plača skupni znesek 11.863,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (posamezne glavnice razvidne iz izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka in da toženka plača 50 % sodne takse.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporaba materialnega prava. Navaja, da opravljanja dela v času 24- oziroma 48-urnih dežurstev ni mogoče v celoti šteti v efektivni delovni čas. Pokojni tožnik v času dežurstev ni bil v prostorih delodajalca, ampak doma ali na drugem kraju na širšem območju Posavja, da je lahko pravočasno posredoval. Delovne obveznosti tožnika niso bile tako intenzivne, da bi objektivno bistveno vplivale na možnost razpolaganja s prostim časom. Odzivni čas 15 minut ne zadošča za zaključek, da je treba celotni čas dežurstva šteti v efektivni delovni čas. Upoštevati je treba, da je območje, ki ga je pokrival pokojni tožnik, blizu njegovega bivališča. Pri tem je šlo za zaželen odzivni čas, kot je izpovedal A. A. Pokojni tožnik je lahko brez težav odšel po običajnih opravkih in opravljal vsa domača opravila. Zaželeni čas za intervencijo sam po sebi ne zadošča za zaključek, da pokojni tožnik v času dežurstev ni mogel v veliki meri prosto razpolagati s časom. Intenzivnost zavez pokojnega tožnika ni bila velika, saj je opravil 2 do 5 intervencij na noč. V času 24- ali 48-urnega dežurstva je dejansko delo pokojnega tožnika obsegalo le nekaj ur. Med posameznimi krajšimi opravili je imel več ur prostega časa. Običajno je imel nočni počitek; redko je imel kratkotrajne intervencije. Zato je kot efektivni delovni čas treba šteti le čas dejanskega dela in ne časa pripravljenosti. V obravnavanem primeru je treba upoštevati Kolektivno pogodbo za dejavnost zasebnega varovanja iz leta 2000, na katero se sklicuje pogodba o zaposlitvi in ki je določala 10 % dodatek za čas pripravljenosti na domu. Po prenehanju veljavnosti navedene panožne kolektivne pogodbe je toženka začela plačo obračunavati drugače, vendar je skrbela za to, da je tožnik prejel najmanj plačilo, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o vplivu zavez na lastno interesno sfero pokojnega tožnika; bistvene dejanske ugotovitve o okoliščinah razpoložljivosti za delo kažejo na to, da pokojni tožnik teh obdobij ni mogel preživeti "po svoje", torej da bi prosto razpolagal s časom. Pokojni B. B. (v nadaljevanju: pokojni tožnik) je kot varnostnik intervent delal na način, da je ob nastopu izmene, ki je trajala 24 ali 48 ur, prevzel orožje, službeno vozilo in telefon, po zaključku izmene pa je to predal naslednjemu. Opravljal je fiksne delovne naloge, ki so bile razdeljene preko celotne izmene, in sicer prevzem in prevoz gotovine ter redne obhode objektov, preostali del izmene pa je bil v pripravljenosti na intervencije, ko se je moral odzvati na klic v primeru alarma in priti na kraj objekta v 15 minutah.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da je pokojni tožnik opravljal 24-urno oziroma 48-urno dežurstvo. Dežurstvo je v skladu s sodno prakso, ki jo je Sodišče EU začrtalo že v zadevi C-303/98 - Simap, čas, ko mora biti delavec na razpolago delodajalcu na ta način, da je osebno prisoten na delovnem mestu. Čas takšne razpoložljivosti se šteje za čas, v katerem delavec dejansko dela. Pokojni tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.

8. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel pokojni tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je šlo za zaželen odzivni čas, kot je izpovedal A. A. Pokojni tožnik in priči, nadrejeni C. C. in sodelavec D. D., so namreč potrdili, da je odzivni čas po alarmu znašal 15 minut. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut (Radiotelevizija C-344/19, točka 48). Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za pokojnega tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za pokojnega tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da je v času pripravljenosti prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti. Vpliv 15-minutnega odzivnega časa je treba oceniti na podlagi konkretne presoje, pri kateri se po potrebi upoštevajo druge zaveze, ki so naložene delavcu (Radiotelevizija C-344/19, točka 49). Pri zavezah, povezanih z odzivnim časom, je relevantna obveznost delavca, da ostane doma brez možnosti svobodnega gibanja v pričakovanju poziva delodajalca oziroma obveznost, da ima pri sebi posebno opremo, če mora po pozivu priti na svoje delovno mesto (Stadt Offenbach am Main C-580/19, točka 49). V obravnavanem primeru je treba kot zavezi, povezani z odzivnim časom, upoštevati, da je tožnik zadolžil orožje in službeni avtomobil. Pritožba neutemeljeno izpostavlja relativno bližino doma pokojnega tožnika do objektov, na katerih je bila potrebna intervencija, saj razdalja med navedenim krajem in običajnim krajem opravljanja dela kot taka ni relevantna za opredelitev določenega obdobja kot delovnega časa (Stadt Offenbach am Main C-580/19, točka 42).

9. Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je pokojni tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne (Radiotelevizija C-344/19, točka 53). Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi teh 2 do 5 intervencij pokojni tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti v povprečju dva do petkrat prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel pokojni tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti. Sicer pa je Sodišče EU poudarilo, da četudi je bil delavec v času pripravljenosti v povprečju le redko pozvan k intervenciji, to samo po sebi ne more pripeljati do zaključka, da ne gre za delovni čas v smislu Direktive 2003/88, če je sam vpliv roka oziroma odzivnega časa tak, da objektivno in bistveno omejuje možnost delavca, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s časom in ga posveti svojim interesom (Radiotelevizija C-344/19, točka 54). Navedeno gre torej razumeti na način, da manj pogoste intervencije niso odločilen kriterij takrat, ko je delavec zavezan h kratkemu roku za vrnitev k opravljanju delovnih nalog.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da je treba upoštevati Kolektivno pogodbo za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 73/2000 - v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba), na katero se sklicuje pogodba o zaposlitvi in ki je določala najmanj 10 % dodatek za čas pripravljenosti na domu. V okoliščinah obravnavanega primera se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti, v katerem tožnik sicer ni ves čas dejansko delal, je pa moral biti v pripravljenosti. Zato ni mogoče upoštevati ureditev iz panožne kolektivne pogodbe, ki ne vključuje obdobja pripravljenosti v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvideva le plačilo dodatka v višini 10 %. Tožnikove pripravljenosti izven delovnega časa po določitvi v naših predpisih ni več mogoče obravnavati tako, temveč kot pripravljenost, ki se šteje v delovni čas. Za takšen primer panožna kolektivna pogodba ni določala posebne višine plačila, saj je urejala le plačilo pripravljenosti na domu izven delovnega časa.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije svoje stroške odgovora, saj ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).